Dojemajmo življenje kot zgodbo skozi naše oči

Ljudje smo podvrženi interpretiranju dogodkov, stanj in razpoloženj življenja. Največja utvara, ki si jo s tem delamo je, da verjamemo v zgodbo (kot edino in absolutno resnico), ki nam jo napletejo naši možgani. Ta čudovit, vedno učeč organ je podvržen vplivom človeške psihe, ki jo večina ne jemlje v zakup pri interpretaciji naštetega. In sposobnost lastnega dodajanja »dejstev« za zapolnitev manjkajočih delov zgodbe, je drugo zavajajoče orožje.

Verjamem, da se je vsak že znašel v situaciji, ko je za razumevanje uporabil izkušnje iz preteklosti in s tem povozil možnost drugačnega spoznavanja sedanjosti. Spomini preteklosti so odraz takratne realnosti (ki je seveda ironično tudi odsev razumske razlage) in zato sodijo tja od koder prihajajo. Ne rečem, da spomini in izkušnje ne nudijo orodij za hitrejše in uspešnejše reševanje življenjskih situacij - dokler se zavedamo, da nobena situacija ni identična drugi in da z uporabo izkušenj zgolj preskakujemo ovire (vprašanje je samo ali jih ne preskakujemo predramatično oz. jih razbijamo brez dodatnega učenja).

Dejstvo je, da je že »nekje« zapisano da »vem, da nič ne vem«. Za razumskega človeka absurdna izjava, za zavedajoče človeka življenjska resnica.

Velikokrat sami ne najdemo besed za opis lastnega doživljanja in smo nesrečni ali celo jezni, da drugi ne razumejo kaj se z nami dogaja. In prav ironično je prepričanje, da lahko razumemo kakršnokoli dogajanje v življenju drugih. Lahko si zgolj predstavljamo. Pomeni, da si ustvarimo lastno sliko. Ta slika je naša in če nam ni všeč jo lahko vedno spremenimo. To je moč lastne interpretacije. Kriviti druge za naše dojemanje življenja je absurdno. Seveda praktično za tiste, ki rabijo krivca, a ko s prstom kažemo na druge, trije (prsti) kažejo na nas (subtilno orodje višje sile za dojemanje lastne vrednosti (krivde)).

In ja, resnica je, bila, in vedno bo, da smo sami kreatorji lastnega življenja.

Tako da dojemajmo življenje kot zgodbo skozi naše oči in razumimo, da nihče nima identične. Tako bomo lažje shajali z drugimi in s seboj.

Love 2 all.

Lovers OR Friends

Is it 2 much 2 ask for both?

Prepogosto slišim besede, kot so »ne želim se romantično zapletat, ker bom potem izgubil/a prijateljstvo«. In vsakokrat si pri sebi rečem »what the FUCK are you talking about?!?«.

Iz zapisanih besed sledeč bi držalo, da se je takšna oseba pripravljena vezati samo z nekom, s komer ni v prijateljstvu.?!?

Ok, saj vem, da vas sedaj večina zmajuje z glavo češ »ne kapira«. Itak da kapiram, samo ne strinjam se takšnim odnosom do prijateljstva.

Razumem, da se človek ne želi zapletat z nekom, do kogar ne čuti nekih globljih čustev. Pa naj gre za prijatelja, znanca ali čistega tujca. Ampak če se rodijo čustva med dvema, zakaj jih nato zanikat samo zaradi bojazni pred izgubo prijateljstva? Prijateljstva ne izgubiš, če si iskren do sebe in prijatelja. Prijateljstva ne izgubiš, če znaš ob nesoglasjih prevzeti lastno krivdo in odpustiti tujo. Vsakršno drugačno doživljanje drugega, samo širi razdaljo med dvema. In ko več ne »slišiš« in ne »vidiš« drugega, je tudi prijateljstva konec.

Mislim kaki prijatelj si, če ne želiš in privoščiš drugemu najboljše? In če v tebi vidi to kar ti vidiš v njem potem NI razloga za pomisleke. Pravo Prijateljstvo ostaja Večno. Pa naj se zgodi karkoli. Četudi se romanca ne izide, je izkušnja tisto, kar daje večjo globino in vrednost vajinemu prijateljstvu.

Si že kdaj slišal/a, da bi nekdo bil v dolgotrajni srečni zvezi z nekom, s katerim se ne razume kot z najboljšim prijateljem? Ja, verjetno si, ampak spomni se tega zapisa čez čas, ko se boš spraševal/a »ja pa kak jima ni ratalo?«.

Been there, done that.

In ja, pravi prijatelj te bo sprejel takšnega/takšno kot si, ne glede na čustva, ki jih čuti ali ne do tebe. S tem, ko mu zaupaš svoja, mu/ji samo daješ vedet, da ga/jo iskreno ceniš in da želiš z njim/njo deliti to kar se v tebi dogaja. Ali ni prav deljenje dobrega in slabega tisto, kar daje vrednost prijateljstvu?

In ne, ne rabi ti biti nerodno, če ne prejmeš odziva kot si ga želel/a. Tudi ko si zaželimo sonca in ga ni, se ne počutimo sramotno. Enostavno sprejmemo realo in gremo dalje, vedoč, da bo nekoč tudi za nas posijalo sonce. ;)

Ker dejstvo ostaja, da v kolikor zanikaš ali zavračaš lastna čustva, si sam/a sebi ne dopuščaš živeti srečno življenje. In pol se čudiš, zakaj se tebi ne zgodi nič lepega. Ja pa če se ti že dogaja, samo ne dovoliš si tega doživet!! Jebote, brca v rit.

In ja, bodi to kar si, čuti to kar čutiš, deli to z drugim in začni živeti kot si zaslužiš.

Love 2 all.

Pa pustite Življenju, da vas nosi s svojim tokom. Pot je važna, ne cilj.

Ljudje smo čudna bitja. Sploh, ko se pogovor in življenje dotakne čustvenega aspekta vsakdana. Srečal, videl, doživel preveč situacij, ko s(m)o si ljudje kratili pravico čutiti Ljubezen zaradi njene nezaželenosti v trenutnem življenju. In srečal, videl, doživel preveč situacij, ko s(m)o isti ljudje hlepeli po človeški bližini, toplini, Ljubezni, a je nismo bili deležni.

Prvo je sploh splošni fenomen po prekinitvi dotedanje romantične zveze. Pol so naenkrat ljudje »svobodni«, si dajo duška in počnejo to kar niso počeli v času zveze. Mislim ok, what the fuck ste pa delali? In ja, to je samo spuščanje pare iz ekonom lonca – zarad tega še ne boste siti.

In pol se ta isti osebki otepajo resnih razmerij kot hudič križa, češ »če pa VEM kak bo«. Ma en kurac veš. To je glih tak kot bi rekli, da ima vsako jabolko enak okus. NE NIMA. Ene so fajne, sočne, zrele, druge še dozorevajo, nekatere mučijo črvi, ta zadnje pa so že malček gnile. In težko je reči kakšna je dokler je ne ugrizneš.

In pol si najdejo družbo, ki jim je oh in sploh fajn in kak škoda da jih niso spoznali že prej – pol pa zategnejo ročno bremzo. "Jok čovječe, bog ne daj da se družimo preveč ker se zna razvit kaj več kot zgolj prijateljstvo." In ja to je tak grozno, ker pol se pokvari to kar imamo sedaj in sploh katastrofa. Pa komaj smo se najdli, tak da dajmo uživat po pameti. (sarkazem - za vse ki ga niste razbrali...;)).

Ja ok, bodi v celibatu (tud čustvenem), če ti je.

Newsflash: čustva se bodo razvila, če se boste družili en dan v tednu al pa boste nonstop skup viseli. Ta prava ostanejo ne glede na to. Tista površinska pa tudi najdejo svoje mesto. Ne vem v čem je finta ne dovoliti si doživeti čustev? A misliš, da si pohabljenec/ka, če te je nekdo v preteklosti prizadel? NE nisi. SE PA POHABLJAŠ vsak trenutek, ko si ne dovoliš polno čutiti življenja. In polno čutiti pomeni Ljubiti trenutek, človeka, dogodek…enostavno dihati s polnimi pljuči. Tak pa si montiraš slamico v sapnik in se počutiš sam sebi svoboden. Ja my ass. Kot ptiček v kletki z odprtimi vrati.

In ja, poznamo zgodbice ljudi, ki prav pritiskajo na Življenje, da bi jim dalo Ljubezni. To je tak kot bi stiskali trto še preden rodi grozdje. Nič ne bo, dokler ne bo dozorelo. In ja včasih zna trajat, sploh ko smo neučakani in vsake toliko vtrgamo trto iz zemlje, da bi videli če poganja korenine (ja, dobra prispodoba :)).

Tak da skrbimo zase, za Ljubezen, ki jo nosimo v sebi, delimo jo z vsemi, z vsem in nekje bo rodila tudi romantiko. In ko jo, jo sprejmimo kot darilo, ki prinaša več kot le celofan v katerega je zavito. Tudi vsaki pulover, ki smo ga dobili za Božička ni bil glih to kar smo si želeli, ampak nas je vseeno grel v mrzlih dneh. ;)

Pa pustite Življenju, da vas nosi s svojim tokom. Pot je važna, ne cilj.

Love 2 all.

Ne moreš imeti rad drugih, če nimaš rad sebe.

Slišal sem že kopico tehnik kako obdržati, privabiti, osvojiti srce nekoga drugega. In vsi do sedaj preizkušeni in slišani so, khm, zanič.

Seveda niso vsi načini primerni za vse, saj se med seboj razlikujemo glede svojih osebnosti.

Tukaj kot plastični prikaz opisujem zgolj par načinov, iz katerih po mojem mnenju izvira kopica podnačinov, ki med seboj variirajo po niansah. Dovolj besed, preidimo k dejstvom.

Nekateri med nami z veseljem, da ne rečem kar zaradi potrebe, obsipavajo partnerja ali nekoga, ki bi ga radi videli v tej vlogi, s pretirano pozornostjo, darilci, konstantno prisotnostjo v življenju drugega in oh in sploh vse kar pač daje občutek, da delajo VSE samo da naredijo drugega srečnega. My ass.

Takšno razsipništvo izhaja iz potrebe po sprejetosti in verjetni zanemarjenosti iz človekovega otroštva. Ne utrujat folka s tem, kupi si psa – je najbolj hvaležno bitje za izkazano pozornost (in s tem ne mislim nič slabega, je pač tak, da rabiš nekaj kar te bo naučilo lastne vrednosti).

Nisem dohtar, psiholog ali kaj sličnega, pač povem kak je, za to ni treba imet doktorata.

In če se prepoznaš v opisani vlogi ni s tabo nič narobe, le vprašaj se ali želiš ob sebi človeka, ki je Kupljen ali pa nekoga, s katerim boš spoznal/a, da si Ti to kar želi in ne samo materialno in nematerialno navlako.

Iz ene skrajnosti v drugo, da se ne boste nekateri samo režali.

Nekateri uvedejo tehniko ignoriranja. Khm, kje je tu logika privlačnosti mi nikoli ni bilo jasno, ampak ok ne kritiziram nikogar. Pravijo, da se človek ne zaveda kaj ima dokler tega ne izgubi, zato tudi igrajo na karto ignoriranja. Ja ok, ampak ali res želiš ob sebi človeka, ki te bo opazil in cenil zgolj takrat, ko mu boš polzel iz rok? Kje je tu potem medsebojna rast in dopolnjevanje? Meni to liči bolj na prižiganje in ugašanje luči. Sad me ima, sad me nema. A ne bi blo bolje imeti nekoga, ki se poserje na to al si v temi al na soncu, važno je samo da si? Ja, obstajajo tudi taki, le iščeš ne na pravih krajih.

In na drugi strani imamo takšne, ki hrepenijo po pozornosti in darilcih in sploh oh in ah malenkostih. Ja ok, ampak dokler si z nekom, katerega pozornosti in darilca ti pomenijo več kot on sam, pol to ni to. Sorry.

Seveda imamo tudi takšne, ki jim majhne pozornost in darilca gredo tak na živce, da so prav jezni na partnerja. Ok, ne rabiš partnerja, rabiš čas zase, da ugotoviš kaj sploh hočeš.

In ja, vedno se bo vsakemu zgodilo, da bo »podlegel« potrebi po pozornosti, razsipništvu, ignoranci. Človeško. A dokler se zavedamo, da je to samo del osebnosti, ki išče pozornost in mu ne pustimo neprestano voditi našega življenja, potem je to ok. Smo več kot samo to kar si želimo, potrebujemo ali mislimo. Dovolimo si to tudi doživeti.

Tako da, listen to the single guy writing this words, ni važno al si z nekom al nisi, važno je da v njem ne iščeš mašila za luknje v lastni osebnosti. Skapiraj in porihtaj sebe, potem boš komaj našel osebo za v dvoje. Saj veš, ne moreš imeti rad drugih, če nimaš rad sebe.

Love 2 all.

Ne moreš bit mesar, če ne režeš mesa, ne moreš bit čarovnik, če ne čaraš in ne moreš doživljat Življenja, če ga ne Živiš.

Tekom življenja, eni prej drugi kasneje (nekateri nikoli), spoznamo in tudi sprejmemo dejstvo, da vsak naš odziv na dražljaje okolja povzročamo sami.

Gre za težko sprejemljivo dejstvo, sploh takrat, ko se zdi, da je ves svet proti nam in da nam življenje enostavno ne želi dobro. Ko je vsaka stvar in dejanje muka in zgolj še ena nadloga v dnevu.

Ko pa začnemo spoznavat resnico, da smo sami kreatorji svojega dojemanja sveta, se začnejo stvari obračati. Veliko zadev, ki so nas v otroških letih popolnoma vrgle iz tira in je bil jok in stok sedaj kot odrasli razumemo drugače, jih interpretiramo drugače, jih doživljamo drugače. Za ta osebni razvoj je potreben čas, življenjske izkušnje in najpomembneje veliko odprtega duha pripravljenega za učenje.

Stres je nadloga »numero uno« sodobnega človeka bi se lahko reklo. Ampak kaj je stres? Je to nekaj ali nekdo, ki je dejansko prisoten in prevzame nadzor nad našim dojemanjem okolja, ali je to zgolj projekcija situacije v naših možganih? Kaj vse si možgani znajo izmisliti nam je bilo prikazano že v otroštvu, ko smo ob poslušanju pravljic odtavali v čarobni svet domišljije. In kot da stresno dojemanje življenja v odrasli dobi ne bi bilo isto. Gre zgolj za to, da si ustvarjamo grozljivko in ne pravljice. Pa ne pravim, da si je treba ustvarjat pravljice. Potrebno je zgolj »poslušat besede življenja« in jih sprejemati takšne kot so – zvoki v zraku. Težo, ki jo nosijo, jim dajemo sami. Drži?

Primer: Če ti nekdo, ki ga sploh ne poznaš, reče da si bedak te običajno manj prizadane, kot bi te, če bi ti to dejal nekdo, ki ti je bolj »pri srcu«. Pri obeh gre za zvok, težo mu dodamo sami. ;)

In doživljanje vsega, kar se dogaja v življenju lahko »dvignemo« na nivo, ko je beseda, skrb in pretirana čustvena ujetost odveč. Ko sprejmemo darove življenja, nanje ne gledamo več kot zapisane zakone (oziroma »tako pač je« – ala usoda).

In ja, prav čustva in telesni dražljaji so kombinacija, ki običajno vodi naše dojemanje. Ujetost v te dve sferi daje užitke in tegobe, oboje minljive, k enim stremimo od drugih bežimo, a dejansko smo zmožni več. Več kot bi lahko opisale besede, več kot si lahko predstavljamo v glavi. To je kot bi želeli opisati kako izgleda barva rumena (ali katerakoli druga) – rumena je rumena – lahko jo »opišeš« s predmeti, ki jo nosijo ali izžarevajo, a dejansko je ne moreš opisati kot samosvoje.

To je to k čemur nas vodi notranja sila, neodvisna od čustev in želja, potreb in navad.

So trenutki v življenju, ki predstavljajo trenutke doživljanja tega stanja. In ko se dejansko prepustimo takšnemu doživljanju lahko trdimo, da polno živimo trenutek.

Najrazumljiveje je običajno, če rečem, da smo zaljubljeni (pa ne govorim o stanju z metuljčki v trebuhu).

Občutek, ki je enostavno prisoten, pa če mislimo na ljubljeno osebo ali ne. Je neodvisen od izgleda, karakterja, premoženja, je enostavno prisotnost stanja, ki megli zemeljski pogled. Zato pravijo, da je Ljubezen slepa. Ja, za človeške vid – a hkrati vsevidna.

Veliko je ljudi, ki so zaljubljeni, a le malo se ji dejansko prepusti v celoti. Velika večina kmalu podleže šepetanju zavesti, ki želi ohraniti kontrolo. Tako si nekateri niti ne dovolijo doživeti Ljubezni in se tako znova in znova sprašujejo in pritožujejo češ »zakaj se meni kaj lepega ne zgodi«. Jah, ker si ne dovoliš. Iz razlogov, ki so tako očitno »neumni« a hkrati gospodarji tvojega življenja. Naj bo to strah pred prizadetostjo, izgubo, nesprejetostjo ali občutek, da si tega ne zaslužiš in podobni nesmisli. Za vsakega bi lahko na dolgo in široko utemeljeval zakaj ne držijo, a bo dovolj če zapišem »vredno je in vredni smo vsega«.

Čakanje na življenje je največji življenjski nesmisel. Življenje je Tu in Zdaj. To je to, medtem ko ga čakaš, ga že zamujaš.

»Ampak jaz želim to, to in to – na to čakam.« hahahaha, ja »ampak imaš to, to in to – pa tega ne znaš doživljat«. To je tako kot bi gledali vrata in čakali, da se odprejo. Primi za kljuko, potisni navzdol, potegni k sebi in oooooooo vrata so odprta. Ja evo – tako preprosto je.

Ne moreš bit mesar, če ne režeš mesa, ne moreš bit čarovnik, če ne čaraš in ne moreš doživljat Življenja, če ga ne Živiš.

Tako da vsak trenutek odkrivaj nove razsežnosti dojemanja, briši mentalne meje, ki si si jih sam postavil, odkrivaj neomajno razsežnost Življenja in verjemi, takrat ti bo jasno kaj sem želel povedat.

Love 2 all.

Razumevanje življenjskih odločitev

Odločitve.

Sprejemamo jih vsak trenutek svojega življenja. Krojijo naše dojemanje sveta in krojijo okolje v katerem živimo z drugimi. Ne bom trdil, da krojijo življenja drugih, saj je za lastno življenje vsak odgovoren sam (od trenutka, ko se odloči sam sprejemati odločitve zase – torej ko odraste).

Velikokrat doživimo, da poskušamo (in ne samo mi, temveč tudi drugi) prejeti potrditev za lastno odločitev od nekoga drugega. Gre za situacijo, v kateri smo sprejeli odločitev, a ne razumemo Zakaj smo jo sprejeli. Mogoče se zdi še tako jasno »zakaj«, a dejstvo je, da vse kar človek ne razume poskuša razumeti preko dojemanja drugih. ;)

Odločitve, kot omenjeno, sprejemamo konstantno. Nekatere so podzavestne druge so zavestne. Razumevanje slednjih je to kar vodi k razvoju lastne osebnosti.

Nedvomno smo že videli (ali sami doživeli) situacije, kjer ljudje sprejemajo odločitve, ki jim znova in znova povzročajo gorje. A jih sprejemajo vedno znova in znova, včasih tudi navkljub nasprotovanju okolice. In ja, sprejemali jih bodo do trenutka, ko jih bodo razumeli. Gre za proces učenja.

Učenje je več kot samo zbiranje podatkov, je proces njihovega razumevanja. Razum v tej vlogi velikokrat odigra ključno vlogo, velikokrat pa imamo »zgolj« občutek, da nam sicer zadeve niso jasne, a jih kljub vsemu razumemo. Gre za odločitve, ki jih razum ne more ubesediti in so del podzavestne sfere odločanja.

Izraz »sprejemanje« odločitev je treba Razumeti. Pri lastnih odločitvah odraža trenutek, ko naredimo odločitev (pa naj nam je odločitev všeč ali ne). Pri tujih odločitvah pa pomeni trenutek, ko se strinjamo s tujo odločitvijo. Torej ji damo prav.

Dejansko pa za razumevanje tujih odločitev ni nujno njihovo sprejemanje. Ko dosežemo točko lastnega razvoja, ko tuje odločitve sicer ne odobravamo, a jih razumemo in iz tega stališča »sprejemamo«, potem je to velik korak naprej.

Tako da bodimo pozorni na odločitve katerih posledice oblikujejo nas same in okolje v katerem živimo. In zapomnimo si:

Bistvo življenja ni v sprejemanju (lastnih in/ali tujih) odločitev, temveč njihovo razumevanje.

Love 2 all.

Live Life in King Size – but do it in your own way.

Medsebojna človeška razmerja, pa naj bodo romantične ali čisto platonske narave, so v času sodobnega načina življenja postala žrtve družbeno pogojenih vzorcev.

Zanimivo je opazovati razvoj razmerja dveh oseb tekom koledarskega leta. In ker smo v prednovoletnem času začnimo kar tukaj.

»Potreba« po konkretnem zaključku leta je prisotna že kak mesec pred samim koncem, navita s strani oglaševalskih akcij, ki prodajajo idejo, da je obdarovanje konec leta nekaj nujnega – tako v poslovnem kot privatnem življenju. Da so voščila pomemben del tradicije in da brez njih enostavno ni pravega zaključka leta.

Pa se vprašam »ali je res potreben datum na koledarju, da želimo nekomu vse dobro?«. Kaj je 31.12. drugače kot na primer 5.6.? Pustimo vremenske razmere in dejavnike, ki krojijo življenjsko okolje. Vprašam vas, kaj je drugače v nas samih?

In da je ironija celotnega praznovanja zaključka leta še večja, je običajno v začetku novega leta potrebno sanirati telesno in duševno stanje, ki ga večina sferderba koncem leta. Kje je smisel praznovanja konca leta v nažiranju in prekomernem popivanju mi nikoli ni bilo in mi ne bo jasno. Ker tehtnega razloga za to enostavno ni.

Zaključek leta z ljudmi, ki jih bežno poznamo, samo zato da pač smo na novoletni zabavi, je zame potrata časa. Če čutimo potrebo po družbi jo delimo s tistimi, ki RES nekaj pomenijo v našem življenju in ki si RES želijo naše družbe v danem trenutku. Veliko je prilagajanja in delanja kompromisov tekom skupnega bivanja v tem življenju, ampak v trenutku, ko postane prilagajanje in delanje kompromisov žrtev datumov na koledarju, izgubi svoj smisel.

Velika ironija celotne zadeve je dejstvo, da konec leta veliko parov »spozna«, da ob sebi nimajo pravega človeka. Ker pač ne deli enakega pogleda na »biti ovca« kot nekdo drug.

Veliko ljudi, se v tem času tudi najde, saj se jasno pokažejo biseri med kamni, ki razmišljajo podobno a ne v »mainstreamu«.

Po novem letu tako vzbrstijo tudi nova razmerja, ki čakajo na prvo »veliko« preizkušnjo do 14.2. – Valentinovo. Še en umetno ustvarjen praznik, ki je z razvojem kapitalizma postal tako izumetničen, da se ga še kič sramuje. In spet naletimo na »potrebo« po izkazovanju naklonjenosti do posameznikov, ki so nam dragi.

Ok, kaj pa počneš preostali čas v letu?

Če imaš ob sebi človeka, ki ti zna pokazati naklonjenost in ljubezen zgolj ob praznikih in rojstnih dnevih, in ti je to dovolj, pol si kupljen/a. Ja evo. Think about it.

Veliko razmerij se tako v tem času razdre in veliko novih se rodi.

Čas pa neusmiljeno teče naprej in nastopi čas priprav na poletni oddih. Dopusti so v veliki meri postali napor in ne užitek. Usklajevanje želja, priprave, zbiranje finančnih sredstev…vzamejo toliko časa in energije, da se ne zgodi redko, da ljudje, ki pridejo z dopusta rabijo par dni samo zato, da si spet naberejo moči. A je to res smisel oddiha? Tudi v tem času se lomijo in gradijo nova razmerja.

In krog se ponovno zaključi s prihodom novega konca koledarskega leta.

----------------------

Ali ni smisel obstoja z drugimi VEDNO in POVSOD deliti najdragocenejše in edino kar posameznik resnično ima – to je SEBE?

Ali ni smisel nekomu z malenkostmi izkazovati Ljubezen, Prijateljstvo, Tovarištvo samo zato ker pač cenimo dejstvo, da so del našega življenja?

Ali ni VSAK trenutek Življenja primeren za dajanje in prejemanje?

Ali ni smisel VEDNO želeti drugim vse dobro?

Prazniki so OK, dokler jih ne jemljemo kot strogo pravilo. Jemljimo jih kot opomin, da razmislimo kaj počnemo in s kom stvari počnemo tekom preostalega časa. Jemljimo jih kot ogledalo našega lastnega dojemanja življenja, ki ga živimo. Smo že (še) žrtve družbeno pogojenih pričakovanj?

Live Life in King Size – but do it in your own way.

Love 2 all.

"Poln kurac imam..."

Poln kurac imam tega, da je današnja družba prepolna ljudi, ki znajo zgolj izkoriščati tiste, ki bi radi dosegli, da se celotna družbena situacija spremeni na bolje. Večina teh, ki že ima dovolj, bi imela še več, zastonj in za ceno trdega dela tistih, ki si ne morejo privoščit rečt »ne«, ker bodo izkoriščevalci trenom oka najdli nekoga drugega, ki bo delal za drobiž.

Poln kurac imam glupega folka, ki bi ga lahko celi dan brcal v glavo pa ne bi doživeli pretresa možganov, ker jih enostavno nimajo. In ja, če si zgroženo užaljen/a, pol sam/a sebe podzavestno ali zavestno uvrščaš v to skupino. Ja, resnica boli, get use to it.

Popizdim, ko mi »prodajajo« lizike v obliki »bomo nardili zate reklamo in boš mel nekaj od tega«. Ja seveda, malo morgen. Ti meni lepo plačaj za opravljeno storitev, jaz bom tebi za objavo reklame, pa roka. Ne me met za norca, češ »tud jaz nimam nič od tega«. Koji kurac pol to delaš??? Ker imaš preveč cajta??? Get real!!! In ja, če ti prodajaš produkt, ki je delni rezultat mojega dela, meni pa ponujaš reklamo pol se goni u pičko materno, ker dnar tebi not kapa, meni pa ven leti (vsako delo je strošek).

In ja, pol ti imajo obraz prit s totimi sick-sad-dissapointed eyes, češ »kak si lahko taki«. Ja kaki, pizda??? Realist, mater ti nabijam. Ne me fukat z nekimi psihološkimi forami usmiljenja in pihanja na dušo češ »pa saj ti to obvladaš, boš 1,2,3 zrihtal«. Ja obvladam, prekleti magarac, ker sem se naučil in znanje je vrednota, ki je plačljiva, tak da če ti znam naredit super in 1,2,3 je cena prav zato toliko višja kot pa če bi naredil povprečno in recimo enkrat letos.

In poln kurac imam vseh, ki se prodajajo pod ceno in uničujejo razvoj kvalitetne storitve, ker DEJSTVO je, da danes za doseganje optimuma potrebuješ ZNANJE in KAPITAL. Večina pa ima 5% znanja in en kurac od kapitala, pa se imajo za boga i batino. Ja lulibuli, ko se boš odklopil od štipendije, študentskega dela, bivanja pri starših in zaživel od lastnih prihodkov ti bo jasno zakaj tu bentim. Tak da če si to, za to kar se prodajaš, pol bodi že zdaj za PRAVO ceno.

In za vse, ki bi radi karkol od mene: povejte to DIREKT, KONKRETNO in OB ENI PRILOŽNOSTI. Ne da mi hodite z »ja, veš, jaz bi mel nekaj«. Ja kaj pičko materno? Eno na gobec al 3 prste v rit? Nič od tega ne dobiš pr meni.

In pol mutijo in mutijo, ker DEJANSKO ne vejo kaj bi radi oz. kak bi povedali kar mislijo, da vejo, da bi radi. Hkrati se pa imajo za največje strokovnjake in si ne dovolijo rečt a ma baš ništa. Zraven še nažirajo živce, ko si vsakih 5 minut zmislijo nekaj novega in s tem podrejo večino že postavljenega koncepta.

Glej Kekec, naredi ti svoj »brainstorm« doma in ko boš vedel KAJ, KAKO in ZAKAJ, se mi oglasi. Za poslovni small talk si najdi koga, ki je plačan za to.

Če si prebral do sem in se režiš, pol lajkaj, če imaš kakršnekoli druge občutke, pa se zamisli, če nisi vzrok za nastanek tega zapisa.

It takes 2 to make a fire

Človeška razmerja so kompleksen pojav, ki se gradi na medsebojnem spoštovanju ter sprejemanju in dajanju samega sebe.

Zamislite si kako se dela ogenj na »indijanski« način. Imaš lok s tetivo, podlago za netivo, netivo in količek katerega vrtiš z gibanjem loka.

V razmerju partnerja držita vsak svoj konec loka in z gibanjem ustvarjate trenje Strasti, ki sčasoma zaneti plamen Ljubezni. A to uspe le ob pravilnem gibanju loka.

Če si zamislimo, da simboliziramo z odrivom loka od sebe, dejanje dajanja, in s potegom loka k sebi, dejanje jemanja.

V kolikor eden izmed partnerjev počne zgolj eno in drug zgolj drugo prihaja do nepravilnega trenja, ki sproži zgolj požar nerazumevanja in nezadovoljstva.

Velikokrat se najdejo zveze, kjer oba želita zgolj jemat, dajala bi pa bolj malo. To seveda ne funkcionira dolgo, saj z vlečenjem loka zgolj v svojo smer pride do vsega samo do ognja Ljubezni ne.

Prav tako, a bolj redko, najdemo zveze, kjer želita oba zgolj dajati, kar prav tako vodi zgolj v odrivanje loka od sebe in spet v neharmonično gibanje.

Poznamo pa tudi razmerja, kjer eden daje in jemlje, drugi pa se enostavno prepušča, ker ne verjame v vrednost samega sebe. Tako postane eden dominator in drugi lutka, ki s časoma postane utež drugemu in balast sam sebi.

Skrivnost je v pravi meri dajanja in prejemanja. Nesmiselno je dajati in biti nepripravljen prejemati in obratno.

Z dejanjem dajanja izkazujemo Ljubezen, z dejanjem sprejemanja izkazujemo Spoštovanje.

Ustvarja se občutek Enakovrednosti, občutek Simbioze, ki tvori harmonično valovanje, ki na koncu vedno zaneti ogenj Ljubezni, ki lahko gori Večno.

Da zanetimo plamen Ljubezni, je potrebno veliko vaje in gibanje loka mora biti neprekinjeno, zato bežna razmerja, ki premikajo lok zgolj ob potrebi, tvorijo zgolj vonj po zažganem in nič več. Prav tako razmerja, kjer se želi preveč naenkrat vodijo prej do zloma loka kot do zanetenja ognja.

Življenje je vedno ravnovesje med nasprotujočimi si silami, ki obstajajo zato, da predstavljajo protiutež nasprotnemu.

Tako da se zavedajte svojih dejanj, zavedajte se svojega partnerja, zavedajte se svoje in njegove vrednosti, zavedajte se dejstva, da le skupaj tvorita celoto. Kajti zavedanje je prvi pomemben korak k grajenju zdravega razmerja.

Dovolimo si biti več kot trenutno smo

Z leti postajamo ljudje vedno bolj ujetniki lastnih mentalnih vzorcev, ki jih ustvarimo skozi proces odraščanja. Sčasoma se zgodi, da si dejansko ustvarimo okolje, v katerem funkcionirajo naši ustaljeni vzorci razmišljanja. Vsaka nepričakovana življenjska situacija ponavadi sproži odpor. Govorim o NEpričakovanih, ki jih dejansko lahko poimenujem tudi neželjene.

Dejstvo ostaja, da si v življenje »prikličemo« vse sami s svojim delovanjem in mentalnim delovanjem (beri razmišljanjem). Veliko jih bo sedaj rekla »mah ja malo morgen«. Ok tudi taki obstajajo. ;)

V glavnem, bistvo ki ga želim tu predstavit je, da postane življenje z leti precej »leseno«, če si ne pustimo »otroške« svobode po raziskovanju, spoznavanju neznanega in risanju novih življenjskih poti.

Velikokrat se zavemo svojega ustaljenega razmišljanja, ki nas lahko v določeni situaciji ovira.

To je tako kot bi z motorjem vozili po motokros progi. Iz kroga v krog po isti sledi naredi pravo mentalno gaz, ki ne dopušča veliko odstopanj v načinu delovanja. Velikokrat na silo probamo »zapeljati« iz ustaljene poti in velikokrat se zgodi, da pademo in se polomimo.

Pomembno je, da se iz vsakega padca naučimo na kak način nove poti ne iskat. Najpomembnejše pa je, da nikoli ne odnehamo.

Sčasoma vedno najdemo pot iz lastne ujetosti in svoboda, ki jo ob tem občutimo naj nam postane tako pomembna, da se ne bomo več pustili ujeti v ustaljene vzorce razmišljanja.

Koristno je imeti življenjska spoznanja, kako funkcionirati v določeni situaciji. Nesmiselno bi bilo govoriti, da je vse naučeno v prihodnje neuporabno. Pomembno je samo pustiti si svobodo odkrivanja novih poti, ki vodijo čez življenjske situacije. Velikokrat namreč odkrijemo nove razsežnosti življenja in si tako sami sebi odpremo nove možnosti za osebno rast.

In prav odkrivanje novih življenjskih razsežnosti in hoditi po poti, ki nam je s vsakim narejenim korakom nova, je bistvo človeškega obstoja. Raznolikost, ki jo s tem odkrivamo, nas ločuje od živali in strojev, ki delujejo zgolj nagonsko oz. programirano. Sposobnost sprotnega učenja je nekaj kar nam je dano v dar. Nikar ga ne omejimo z že naučenim. Raje si dovolimo postati več kot trenutno smo.

Love 2 all.

Ogroženost kot produkt lastnih strahov

Velikokrat sem že slišal, da se lahko posameznik v partnerski zvezi lahko počuti ogroženo zaradi prisotnosti nove osebe v partnerjevem življenju.

Hmmm…da razložim:

To je takrat, ko se zmrduješ nad početjem drugega samo zato, da bi ohranjal/a partnerjevo pozornost.

To je takrat, ko obtožuješ partnerja, da te zanemarja, ker je pač z nekom drugim na pijači.

To je takrat, ko ne zaupaš v partnerjevo zvestobo.

To je takrat, ko deluješ kot »primitivec/primitivka« v želji, da bi izpadel/izpadla kot »najboljša izbira« (vidiš ironijo?)

In čemu vse to? Ker enostavno ne želiš biti SAM/A. Lahko bi navijal za opcijo, da ne želiš biti brez »ljubljene« osebe, a že narekovaji povedo, da to tako ali tako ni prava ljubezen.

In ja, počutiti se ogroženo je lahko posledica pomanjkanja samozavesti oz. cenjenja samega sebe. Ker če imaš oboje, ti je praktično razumljivo, da je občutek ogroženosti zgolj produkt lastnih strahov. Dejstvo je, da se lahko zgodi (in se tudi pogosto zgodi), da se s partnerjem razideš zaradi nekoga drugega. Ali bolje rečeno, zaradi tega, ker se je partnerjeva naklonjenost prevesila v prid nekoga drugega. In ja, vztrajati v taki zvezi, je kot poizkušati s sidrom obdržati potapljajočo ladjo na površju – ne gre.

(hahahaha, lajkam to spontano prispodobo – just imagine it 8)).

In ja, dejstvo je, da lahko »boli«, ko odidemo vsak po svoji poti, ampak prej kot si dovolimo zaživeti na novo, prej se bo v našem življenju znašla nova oseba.

In da je občutek ogroženosti še toliko bolj nesmiseln potrjuje dejstvo, da dejansko nimaš pravice občutiti ogroženosti nad izgubo nečesa, kar si nikoli ne moreš lastiti. Ljubezen in partnerjeva naklonjenost ni nekaj, kar bi bila last posameznika, ni nekaj nad čemer lahko zganjaš monopol, ni nekaj kar je naenkrat tvoje.

Gre za »stvar«, ki ti je bila podarjena, ki te spremlja tekom določenega življenjskega obdobja.

Je kot topel veter, ki ti boža obraz in lase. Pride in mine in naučiti se je potrebno uživati vsak trenutek skupnega bivanja.

Lahko se seveda greš tiranijo in nabaviš kalorifer z ventilatorjem, ki konstantno poganja sapico in jo prepričuje, da je njen namen zgolj božanje tvojega obraza, ampak slej kot prej zadeva crkne in pol si še v večjem sranju. Upam, da je prispodoba rodila kakšno sliko v realnem svetu. ;)

Nesmiselno je torej gledati in lajati na vsak »oblakec«, ki bi morda lahko premamil sapico da zaide drugam. Pusti drugim in sebi svobodo. Raje zapri oči in se prepusti toku dogodkov – vse ima svoj namen, svoj začetek in konec – vprašanje je samo kaj bomo storili s skupnim časom.

Love 2 all.

Zakaj počnemo stvari, za katere vemo (čutimo) da niso OK?

Ljudje se dnevno srečujemo s situacijami v katerih lahko podležemo nizkim vzgibom osebnosti, kot so uveljavljanje lastne vrednosti preko zaničevanja drugih, lastno okoriščanje preko kraje drugim, uživanje trenutnih »sladkosti« za ceno zdravja….

In v večini primerov nekako čutimo ali se celo zavedamo, da početje ni OK in da bomo na koncu morali »poravnati račune« za svoja dejanja.

Pravijo da »vse se vrača vse se plača« a večina pričakuje, da se vrača v isti obliki. A se pogosto ne. Ko upravičeno pričakujemo, da bo izkoriščevalca/zaničevalca nekdo izkoristil/zaničeval spregledamo, da so omenjeni že izgubili vse prave vrednosti življenja – človeško bližino, sposobnost ljubiti/biti ljubljen, sposobnost Radosti, sposobnost Iskrenosti, sposobnost polnega doživljanja mavričnosti Življenja…vse to so že izgubili – in to je vse kar je v življenju vredno.

Velikokrat se ljudje pregrešimo v hrani in pijači. In ja vse ok, dokler ostaja v mejah normale in ob dogodkih, ki »pričakujejo« določeno gurmanstvo. Zamisliti se je potrebno, ko tak stil postane skoraj ali celo vsakdanji način življenja. Ko si ne znamo več predstavljati dneva brez pokajene cigarete, popite kave, piva, coca-cole, brez štikla mesa na krožniku, hamburgerja za obrok in grickanja čipsa ob gledanju TVja...

In ja, dolgo si lahko mečemo pesek v oči češ »saj sem ok, nič ni narobe«, a je to tako kot bi pričakovali, da bo avto bencinc vedno funkcioniral na mešanico bencina in dizla. Ne bo, verjemi.

Prej kot slej nas dohitijo posledice lastnih dejanj, naj bodo vezane na vrsto odnosov, ki jih imamo do sebe, okolice in drugih, ali vezane na odnos do dnevne rekreacije, ali vezane na odnos prehranjevanja….

In ko se zalomi se večina ne vpraša zakaj, ampak kako popravit stanje…in ker ne poznajo druge oblike se poslužijo prikritih iger medsebojnih odnosov, rekreacije v obliki obiskovanja nakupovalnih središč, prehranjevanja v obliki nepravilnih diet in odpovedovanj…vse to vodi samo v novo obliko negativnih učinkov.

Če se ti zalomi, ali pa se ti še ni in se vidiš v zapisanem, poišči nasvet od ljudi, za katere si vedno mislil, da so »čudni« ker ne pijejo in ne kadijo, so vedno nasmejani, četudi nimajo veliko, so zdravi, vitalni, se rekreirajo in imajo še vedno dovolj energije, da počnejo 1001 stvar v življenju. Ti so nosilci Resničnega načina življenja, ki daje vrednost tako posamezniku kot celotnemu okolju.

Poskusite z iskrenostjo, poskusite z zdravim humorjem (ne cinizmom in ironijo)…poskusite s sprehodi v naravi, z obiskom fitnes centra, z dnevno relaksacijo (tajči, čigong, meditacijo…)…poskusite z uravnoteženo prehrano, 5imi obroki dnevno in s pitjem vsaj 2eh litrov VODE na dan…ja, če se ti zdi karkoli od našteta absurdno si nedvomno v kategoriji opisani na začetku.

»Vedno je pravi trenutek, da storimo pravo stvar.«

Ne si lagat »saj bom, samo to še naredim«, »saj bom, samo to škatlo še pokadim«, »saj bom, samo danes si še privoščim«…potrebna je disciplina in odločenost pri kateri je potrebno vztrajati, vztrajati, vztrajati…velikokrat se v procesu poslovimo od dotedanje družbe, najdemo nove ljudi, spoznamo novo življenjsko sfero…velikokrat se ne vrnemo v začarani krog upanja, da nam bo dal junkfood občutek zdrave sitosti (če meniš da jo daje, še nisi občutil zdrave sitosti), temveč uživamo v lastnem zdravju…velikokrat ostanemo aktivni in dajemu telesu možnost fizičnega razvoja…

In ja, včasih je težko, ker je potrebno precej sprememb, da spremenimo življenje na bolje, a na koncu vedno ugotovimo, da je bilo VREDNO.

Gre za tvoje življenje, za tvojo odločitev, za tvoje zdravje.

Ne živi črnobelo v odtenkih sivine, temveč vsak dan doživljaj nov spekter mavrice Življenja.

Love 2 all.

Ouuu yeaa...I choose "zlato izbiro"...

»Lahko bi me imela…tak…trenom oka, pa še kr naprej raje izbiraš buzdoane, ki ti prej kot slej zlomijo vero v ljubezen. Aja, VEDLA si da med nama ne bi ratalo…ja…tak kot si VEDLA da je vsak od buzdoanov bil »tapravi«. You dont know shit, so stop pretending.«

Ljudje smo družabna bitja in skozi celo življenje iščemo svoj »drugo polovico«. Nekateri je ne najdejo nikoli, nekateri mislijo da so jo našli, le redkim se dejansko posreči. Vprašanje je samo s čim se bomo zadovoljili?

Dejstvo je, da si 2 morata biti fizično privlačna, da lahko sploh gradita kakršnokoli razmerje. Enostavni »test« je da si nekoga predstavljaš golega s seboj. Its that simpl. Če ti je lajk »ouuu yeaa« pol go for it, če ti je pa »hmmm dont think so« al pa še slabše pol raje zavij drugam. Pa ne mi zdaj prodajat »rožic«, da je Ljubezen več kot zgolj fizična privlačnost. Ja je, samo dokler smo ujetniki fizičnega telesa, tak dolgo je to prva in poglavitna komponenta.

Nato nastopi faza osebnostne rasti. Ko vidimo da nam je nekdo všeč in da smo mu/ji tudi mi, se dandanes pogosto zgodi, da jih vzamemo za »zlato rezervo«, v primeru da se druga razmerja izjalovijo. Tako nikoli zares ne stopimo v razmerje z nikomer, saj vedno »igramo« s skrito karto v rokavu. Problem pa nastane, ko naša »zlata rezerva« najde nekoga drugega in noče več bit naša rezerva. Pol pa panika, pa občutek zapuščenosti od vseh in sploh krivica in jok in stok. Igralci z »zlato rezervo« se že v začetku sami vstrelijo v koleno, tak da ne pol jokat in krivit druge.

Ne špilat z »zlato rezervo«, raje jo/ga imej za »zlato izbiro«. Pika.

In ja, obstajajo številni argumenti »zakaj nam zlate rezerve niso dovolj«. Najbolj butast se mi zdi »pri zlati rezervi se mi ni treba potrudit, ni nekega izziva«. Ja ok, pol se pa zaletavaj z glavo v zid in se čudi, da te na drugi strani vsi jebejo v glavo. Ko pa imaš zraven sebe vrata na strežaj odprta. Ja, izziv…vedno je in bo…z »zlato izbiro« ga lahko samo dvigneš na nepredstavljivo raven, ki ti da dosti več kot majhni uspehi površinskih izzivov.

Tako da cenit to kar imamo v danem trenutku, uživat na polno in verjemi nikoli več ne bo občutka razočaranja.

Sami kreatorji lastnega življenja

Dnevno srečujem ljudi in se tudi sam znajdem v situacijah, kjer za svoje slabo počutje, trenutno finančno stanje, ljubezenske bolečine ali karkoli drugega negativnega, krivimo druge. In ja, našel bi se 1001 argument zakaj bi naj to držalo, a vsi so na koncu zgolj dokaz, da nismo gospodarji svojega življenja. Zakaj?

Ne gre za tezo, da nam mora biti za vse vseeno, a dejansko sami držimo izbiro ali nas določena zadeva, dejavnost ali oseba vržejo iz tira. Najlažje je v življenju kriviti druge. Najtežje je sprejeti, da smo si sami nakopali "težave".

Začaran krog iskanje krivca je nesmiseln, saj ne rodi ničesar produktivnega. Tudi če obrnemo krivdo nase, običajno ne počnemo drugega kot da se v nedogled bičamo.

V kolikor krivimo druge pa se znajdemo v neskončni spirali, pričakovanj in razočaranj. Da karikiram:

Nekdo te užali in krivdo za lastno počutje zvališ nanj. Sedaj seveda nekako po tihem, ali na glas, pričakuješ da se ti oseba opraviči, a v večini primerov se to ne zgodi in zavrtiš se v novi krog razočaranja zaradi neizpolnjenega pričakovanja. Nekateri svojo zamero kuhajo v nedogled in tudi ko čez leta srečajo to osebo ji očitajo nekaj kar se je zgodilo v pamtiveku. Kakšna neumnost.

Prvi nasvet:

Ne poistoveti dejanja z ljudmi oz. loči človeka od dejanja.

Razlaga:

VEDNO, ko kdo koga namerno prizadane je SAM v nekakšni obliki stiske. Napad na drugega je VEDNO zgolj obramba samega sebe. Tako da obsojaj dejanje ne človeka. Človek je neizmerno več kot zgolj obsojanja vredno dejanje, ki te je vrglo iz tira.

Izkoristi priložnost in razmisli pri sebi, zakaj te nekatere stvari tako prizadanejo, druge pa ne. Očitno imaš gumb na katerega ni pametno pritiskat. In ja, vsak gumb se da sanirat, saj zato pa je obdan z bolečino, da nam da vedet da je nekaj narobe.

Drugi nasvet:

Bodi kreator lastnega življenja.

Razlaga:

VEDNO imamo na izbiro ali bomo sami gospodarji lastnega počutja, ali bomo pa vajeti predali drugemu. V trenutku, ko obsodimo drugega izgubimo oblast nad lastnim počutjem. Zakaj? Ker je sedaj NAŠE počutje odvisno od reakcije obsojenega. Če se pokesa, opraviči ali "prizna" krivdo dobimo občutek, da smo storili prav in da je pravici zadoščeno - vse do naslednje situacije, ki spet išče krivca. Če pa "krivca" boli briga smo še dalje ujetniki dejstva, da smo mu predali kontrolo saj še vedno čutimo občutek krivice.

Najbolj koristno je sprejeti svet tak kot je, brez da ga barvamo z lastnimi občutki - ga kvečjemu polepšamo z novim spoznanjem, ki smo ga osvojili - in gremo naprej. Brez zamer, pomislekov, obžalovanj...Enostavno korak po korak in vsak korak pusti stopinjo, ki je lahko zgolj odtis enega koraka. Ne tacat na enem mestu v želji po idealnem odtisu. Ne bo uspelo. "Move on".

Nismo vsi kompatibilni v vseh situacijah z vsemi. Zato nikar tega ne pričakujmo. Velikokrat se ujamemo zgolj s parimi ljudmi in še od teh je nesmiselno pričakovati, da nam bodo vedno ustrezali.

Dokler ohranjamo zavest, da je OK če se s kom ne strinjamo (ali se kdo ne strinja z nami - tudi to je zgolj vprašanje perspektive) imamo moč nad tem, da živimo lastno življenje katerega kreator smo sami. In to je svoboda uma, ki jo iščemo vsi, le da jo redki v tej obliki prepoznamo.

Medsebojni odnosi

Odnosi med dvema človekoma so že od nekdaj tema razprave, kjer se kreše veliko mnenj, tez in prepričanj. Verjamem, da se bo našel kdo, ki bo napisanemu oporekal, se strinjal, želel kaj dopolniti...in ja, normalno, saj so odnosi vedno spreminjajoči in od človeka do človeka drugače doživeti....

Da zapišem svoj pogled na to temo, me je vspodbudilo dejstvo, da sodobna družba vedno pogosteje vidi samo to, kar je vidno očem, doda tisto, kar bere in gleda preko medijev, ter verjame, da je izpolnilo vse pogoje za razcvet medsebojnih odnosov.

Na veliko razočaranje večine, se hitro porušijo njihove predstave in običajno s prstom kažejo na druge, da so krivi za nastalo situacijo.

Ne pravim, da so si sami zakuhali kar imajo, a dejstvo, da iščejo krivca, pove da ne razumejo bistva življenja. V življenju in odnosih ni bistvo iskati krivca za nesoglasja in pravičnika za razrešitev. Bistvo je sprejemanje tega kar nam je dano in se naučiti živeti s tem kar smo, kar so drugi in kakršen je svet, ki nas obdaja.

V sodobni družbi je vedno več igranja, "lepšanja" resnice, ustrezanja družbeno postavljenim normam - pogosto za ceno lastne identitete...in na koncu dneva dejansko ne moremo reči, da smo zadovoljni s življenjem, ki ga živimo. To je razvidno iz potrebe po tem, da potožimo prijateljem, da smo razočarani nad nekom, nad življenjsko situacijo...Potreba po tem, da nas nekdo posluša, da nam morda svetuje, vzpodbudi ali postavi na realna tla, je vedno plod življenja v razumskih predstavah, ki v reali nikoli in res nikoli ne preživijo dolgo.

Utopično si je predstavljati, da bomo vedeli vse odgovore na vprašanja, ki se nam postavljajo...da bomo predvideli razplet situacij, v katerih se bomo znašli...da bomo vedno znali ustrezno reagirati, ko nas bo kaj vrglo iz tira. Smo sproti učeča se bitja in v kolikor si ne dovolimo biti samo ljudje, bomo vedno dobivali po buči.

Tako velikokrat ne razumemo partnerja ali ljudi, ki so nam blizu. Velikokrat pavšalno gledamo na ljudi, ki jim gre na videz vedno vse gladko v življenju, češ "saj je ok, ne rabi ničesar"...morda...a prav takšni ljudje se hitro znajdejo v situacijah osamljenosti, saj se nihče ne potrudi razumeti, da imajo tudi oni trenutke, ko potrebujejo zgolj objem, 15 minutni monolog o čemerkoli že, ramo na kateri se lahko zjočejo, mogoče samo nekoga da je prisoten, in jim pusti da so v danem trenutku to kar čutijo - brez nadaljnih predstav kaj bo prihodnost prinesla...

In kar je še bolj žalostno je dejstvo, da se prav takšni ljudje, tudi neradi kažejo v takšni luči, iz kakršnihkoli razlogov že - a najpogostej iz razloga "kaj si bodo pa drugi mislili o meni"...Ja kaj si pa bojo, boli te kurac kaj si bojo - če ne znajo videti tvoje večplastnosti pol tud niso vredni da vidijo in doživijo tvoje "dobre" trenutke...

In reakcija okolice : "kaj si te tečn/a"...bravo - direkt nominirano za "najbolj neustrezen komentar v dani situaciji"...in vice versa, ko dejansko vidimo da nekdo prav žari od pozitive in mu tega ne povemo...spodbujajmo in opominjajmo na svetle trenutke v življenju ljudi, ki nas obdajajo in spoštujmo in sprejemajmo trenutke, ko jim ne gre najbolje - nikar jih ne tolčimo z lastnim doživljanjem njihove situacije (beri nominacijo zgoraj), ker imajo že dovolj težav s prenašanjem samih sebe.

Ste poskusili kdaj zgolj položiti dlan na ramo človeka, ki je dejansko v slabi koži? Ni potrebno storiti več, zgolj ta preprost izkaz podpore dela čudeže. Nič besed, samo trenutek razumevanja. In prav te majhne a iskrene poteze so tisto, kar rojeva pravo prijateljstvo, pravo medsebojno povezanost, ki je vedno bila in bo edina prava osnova za razvoj medsebojnih odnosov.

Brez tega si ne namišljajmo, da nam bo uspelo vzdrževati partnerski odnos s komerkoli - utopija, da se bodo stvari s časom uredile je res zgolj utopija.

Zato za konec: razumevanje lastnih in tujih doživljanj in predstav, sprejemanje sebe in drugih v vseh emocionalnih stanjih in dopuščanje sebi in drugim biti v danem trenutku to kar dejansko smo - je največ kar si lahko podarimo.

Love 2 all.

V (zapleteni) zvezi...who cares...

Zanimivo je kako ljudje spremenijo odnos do sočloveka, ko izvedo kakšen je njegov "zakonski" stan. Od tega, da se jim ob odgovoru "samski/a" zasvetijo oči, ker vidijo potencialnega partnerja/ljubimca(ko), do tega da se čustveno distancirajo ob odgovoru "v zvezi", saj nočejo hodit "v zelje" nekomu drugemu.

Kakšne neumnosti.

A smo res prišli tako daleč, da si dopuščamo, da svoja občutja do drugih krojimo na podlagi njihovega ali svojega "zakonskega" stanu? A je to v dani situaciji sploh pomembno?
Ob zadnjem vprašanju jih je veliko odgovorilo "ddddd ITAK!".

No dobrodošli v "dungeon of self torture".

Let me explain. To je moj osebni pogled na tematiko.

Če mene kdo vpraša po "stanu" vedno odgovorim "samski". Pa ne iz želje po odzivu,ki sem ga zapisal na začetku, ali iz nespoštovanja odnosa, ki ga imam v danem trenutko z drugo osebo, temveč ker dejansko ne verjamem v izraze, ki bi določali moje življenje.

Že če se poigram z besedo "zveza" jo vidim kot opis stanja, kjer smo (z)vezani na nekoga drugega. Hmmmm ni glih stanje, ki bi ga želel. Še "bolje" je, ko nekdo oceni svoj stan kot "zapleteno zvezo". Tu ne samo da je "zvezan", tud zapletel se je v vse možne igrice, ki se jih gre z drugim. Ali je to res to kar ga dejansko polni s pristnimi prijetnimi občutki? Nedvomno NE.

Velikokrat ljudje zamenjujejo samoto z osamljenostjo. To sta zame dva ločena pojma. Saj ob "osamljenosti" pogrešaš nekaj kar trenutno manjka v tvojem življenju. Ob "samoti" pa doživljaš sebe kot del celote, svoboden od potreb po oblikovanju tvojega življenja s strani dogodkov ali ljudi iz tvojega okolja. Biti "sam" pomeni zame biti "samosvoj", zavedajoč se da nikoli nisi osamljen, v kolikor ohranjaš zavest o večni povezanosti vsega kar ta trenutek je.

Iz tega izhaja tudi moja odsotnost potrebe po razmišljanju ali želji po poroki. Zame je to nesmisel, saj s podpisom na papirju in prstanom na roki ne bom ljubil svoje druge polovice nič bolj.

Gre za obred. Im way over that.

Občutja, ki jih gojimo do drugih bodo dolgoročno ostala pristna zgolj in samo z izkazovanjem pozornosti, ohranjanjem spoštovanja , odprtostjo lastnega srca. Vse ostalo bo slej kot prej "kupilo" naša čustva.

Komu je lažje odkriti kaj so prava čustva? Paru v državi tretjega sveta, kjer ju obdajajo prepričanja o družbenih razlikah in "pomanjkanju" razkošja? Ali paru v razvitem svetu, ki ima vsega dovolj in zjutraj sede na zlato straniščno školjko? Odgovor naj najde vsak sam. Jaz sem svojega že ;).

In da zaključim...pustimo igro besed, ki opisujejo naše življenje, raje ga doživljajmo vsak trenutek zase, ga užijmo v polni meri in si dovolimo biti z nekom, ker to dani trenutek čutimo.

Love to all.

Komplimeti - zato da se spomnimo da smo edinstveni

Velikokrat vidimo situacijo (ali se sami znajdemo v njej), ko nekdo nekomu podari kompliment in je "prejemniku" nerodno. Nerodno, ker ne ve kako naj odreagira...ali naj se zahvali (veliko ljudi namreč ne verjame v iskrenost komplimentov ali se sami sebe ne vidijo vredni komplimentov), naj poleg zahvale podari kompliment nazaj, ali naj sploh kaj reče, naredi...

Motivi za dajanje komplimentov so številni in prav njihova "pestrost" buri našo domišljijo. Velikokrat prenapihnemo preprost kompliment, ki smo ga prejeli od osebe, ki nam je pri srcu in smo si potihem tudi želeli prejeti kak kompliment.
Po drugi strani vzamemo pavšalno komplimente od ljudi, ki jih ne poznamo ali se nam zdijo nezmožni dajanja iskrenih komplimentov. Nikar ne počnimo tega.

Slišati nekaj lepega o sebi je darilo, ki ga sprejmimo z odprtim srcem. Naj nas ne zanima kaj je bil razlog za kompliment (ker se bomo samo zaštrikali v potencialne scenarije). Sprejmimo kompliment in si dovolimo videti se takšne kot nas opisuje. Vsaj za trenutek, če se že ne vidimo takšne cel čas. In tudi če smo zelo samozadovoljni in smo si sami sebi sploh "oh" in "ah" ne vzemimo komplimentov kot nekaj samoumevnega.
Ljudje so se še preveč dobro naučili videti in povedati kaj slabega o drugem, tako da je kompliment vedno oaza sredi puščave.

Prav tako ne "šparajmo" z dajanjem komplimentov nekomu za katerega menimo, da jih neprestano sliši. Naj jih sliši tudi od nas, saj če so iskreni, so odpiranje lastnega srca. Pa naj bodo komplimenti kakršnekoli narave že.

Lepota se skriva v malenkostih, zato spomnimo sočloveka, da je dejanje, nasmeh, pogled, kretnja, odziv, gesta nekaj kar ga v naših očeh naredi posebnega. In če je možno v naših, je možno tudi v njegovih.

Ne bi verjeli koliko ljudi hrepeni po iskrenem komplimentu čeprav navzven delujejo zelo samozadostni. Ne bom se spuščal v podrobnosti zakaj nekateri nosijo maske privlačnosti, da bi dodatno izrazili nekaj kar je vsakemu, ki ima odprto srce in oči, jasno.

Veliko ljudi tudi potrebuje komplimente drugih ljudi, ker sami sebe ne vidijo v takšni luči. A to ni dovolj. To je tako kot bi pričakovali da se bodo ljudje v naši družbi počutili dobro, ko se še sami s seboj ne počutimo dobro. To je nesmisel.

Zato naj se ne zdi narcisoidno če se ob pogledu v ogledalo nasmejimo in pomežiknemo sami sebi. Poskusi, tako boš začel/a verjeti vase bolj kot pred tem. In to si zasluži vsak.
Ob naslednji priložnosti pa ne šparajmo s komplimenti in jih iskreno tudi sprejmimo.

Love 2 all.

Sami sebi bodimo središče svojega vesolja

Naslov mogoče spominja na izjavo kakšnega egotripa ali narcisoidneža, a če se poglobimo v razmišljanje na to temo, hitro ugotovimo, da je takšna opredelitev zgrešena.

Sam sem zagovornik tega, da je treba v življenju dajati...sebi, drugim, komurkoli, čemurkoli...da polno zaživimo svoje življenje.

A razdajanje v želji po polnejšem življenju, po občutku družbene in osebne koristnosti, v želji po uspehu, po priznanju etc. se je sprevrglo v brezdušno tekmovanje kdo bo koga in na kak način.
Mnenje, da cilj opravičuje sredstvo, je postalo že vsakdan. "Čez trupla, čez trupla če je treba, samo da dosežemo zastavljeni cilj." Cilj, ki ga dosežemo preko takšnega početja, daje veliko težo vrednosti in seveda težo krivde, saj prej kot slej ugotovimo, da so takšni cilji vse prej kot večni, še prehitro minljivi in da je za njihovo ohranjanje potrebno vedno več in več žrtev...začarani krog obstoja.

A če se vrnem na prvotno izjavo, vse naše delovanje izhaja iz našega notranjega odločanja o tem kaj vidimo kot koristno - za nas. Ja za nas. Pa ne mislim zgolj v fizičnem ali čustvenem smislu. Mislim tudi na občutek pravičnosti, ki ga začutimo ob posameznih dejanjih. Občutek pravičnosti, ki se nikoli ne rodi iz prizadetosti drugih. Ki se nikoli ne rodi iz prizadetosti kogarkoli.

Veliko stvari počnemo iz občutka dolžnosti. Dolžni smo vrniti uslugo, dolžni smo nekaj storiti, ker nam to nalaga družba ali šef v službi. Vse za ceno potešitve občutka dolžnosti. DOLŽNI nismo NIKOMUR nič. Zapomnimo si to, napišimo na strop tako da bomo to prvo prebrali, ko se zjutraj zbudimo. Nato pa še z večjimi spodaj pripišimo "ZGOLJ SEBI".

V življenju počnimo stvari, za katere čutimo, da nam dajejo občutek zadovoljstva, notranje topline in polnosti. Kajti le te večno ostajajo z nami, pa naj se nam zgodi karkoli. To so stvari, ki jih nosimo vedno s seboj in ne predstavljajo nobene teže, prej ustvarjajo krila za doseganje novih osebnih višav. Vse materialne dobrine, besede pohval, trepljanja po rami s časom izzvenijo, občutki lastnega zadovoljstva pa ostajajo večno.

Zato vse kar počnete v življenju, počnite iz notranjega vzgiba, kot posledico notranjega glasu, ki pravi, da je tako v danem trenutek prav, pa naj še izgleda skozi drugačno perspektivo tako neracionalno. Poslušajte svoje srce bi lahko napisal. Poslušajte sebe...tisti del, ki vam VEDNO, ko se oglasi, nariše nasmeh na obrazu...

Love to all.

Jaz in Ti ali Jaz in Vi

Dnevno se znajdem v situacijah, ko se po družbenem bontonu pričakuje vikanje osebe s katero komuniciram. Ker sem že od nekdaj velik upornik sistema in tudi drugače gledam na določene stvari kot večina, vikam skoraj nikogar. Zgolj takrat ko vidim, da sogovorniku to toliko pomeni, da brez tega ne bova nikoli skupaj prišla čez ciljno črto.

V preostalih primerih se raje držim odprtega nagovarjanja in tikanja na spoštljiv način. Družba namreč preveč strogo povezuje Vikanje z izražanjem spoštljivosti. In vsi vemo, da to velikokrat ni res, saj se za Vikanjem še kako rad skrije cinizem. Zakaj? Ker je Vikanje nastalo na podlagi ločevanja ljudi glede na družbeno pozicijo. Že od nekdaj se je gospodo Vikalo in narod Tikalo. Je komu kaj bolj jasno zakaj se ne poslužujem Vikanja?

Osebno gledam na vse ljudi kot sebi enake, a prav naša očitna raznolikost mi daje razlog za spoštljiv odnos do vseh. Ne potrebujem Vikanja da to izrazim. Tikanje se mi v primeru izražanja spoštljivosti dejansko zdi še primernejše, saj s njim bolj neposredno nagovarjam enkratnost sogovornika. Vsak je edinstven in nikoli ne iščem edinstvenosti v nikomer - ker vem da je v vsakem mi je ni treba iskati...;).

Toliko se lahko naučimo drug od drugega - o sebi, o življenju, o različnih pogledih nanj...S tikanjem odpiramo vrata drug drugemu in se ne klanjamo ali gledamo zviška na druge.

Tako da ne narobe razumet če te ogovarjam kot nekoga s komer "sem skupaj pasel krave" - kot rada zviška navrže gospoda.

Naj ti bo moje tikanje v ponos, saj ti nasproti stoji nekdo ki te ne sodi, ne želi spremenit, prodat, kupit ali prizadet...nasproti ti stoji zgolj nekdo, ki te želi spoznat.

;)

Love to all.

Ostati, oditi, ohraniti ali prekiniti?

Razen izjem, ki sprve srečajo partnerja za vse življenje, se je že vsak (ali pa se še bo) znašel v situaciji, ko je njegova/njena zveza postala bolj "navada" kot vedno znova izplonjujoče doživetje majhnih a sladkih radosti.

No, tisti ki srečajo sprve nekoga, ne sodijo v skupino realistov, ker nemreš vedet kak okus ima hruška če cel lajf glodaš jabko, tak da...;)...

V glavnem, vprašanje se prej kot slej postavi: zakaj ostajam v zvezi, ki več ni zame?

Razlogi so tolk številčni, kot je ljudi na svetu. Dejansko pa vsi izhajajo iz tega, da si je težko ali nemogoče predstavljat življenje brez drugega. Dragi moji, lajf bo šel dalje pa če se razidete, al pa do smrti ostanete skupaj. Vprašanje je samo kaj si zase zares želite? Ohranjanje zveze iz strahu pred neznanim jutri ali odkritosrčen odnos do bližnjega in ohranjanje lastne svobode ter možnosti rasti?

V vsaki zvezi so tako vzponi kot padci, lepi kot "grdi" trenutki...če je slednjih več kot prvih je bolje ohranit prijateljstvo in poiskat kaj več drugje...če so skoraj samo slednji, se ta trenutek focni in naredi konec lastnemu trpinčenju...če so številčnejši lepi kot grdi trenutki, se zamisli nad grdimi in poglej kje še lahko zrasteš (in bodi hkrati hvaležen za lepe trenutke)...če so samo vzponi in nič padcev se strezni, ker bo steklenička zaljubljenosti prej kot slej prazna...;)...

Vedno pa imejmo pred očmi, da nimamo partnerja zato, da bi nam polnil življenja, temveč da bi skupaj z nami užival njegovo polnost.

Tako da, spoštujmo, cenimo, sprejemajmo, ljubimo sebe...in pritegnili bomo ljudi, ki ljubijo sebe...in verjemite, samo s takšnimi bomo lahko ljubili življenje.

Love to all.

Zakaj je zavedanje in sposobnost usmerjanja lastnih čustev tako pomembno?

Vsakdo se je že znašel v situaciji, ko ga je val čustev tako prevzel, da je okamenel in bil nesposoben treznega razmišljanja.

Ponavadi nas tako ohromijo neprijetni občutki, kot sta strah ali jeza. Se pa najdejo tudi trenutki, ko nas naval prijetnih čustev tako objame, da smo čisto iz sebe.

Vsekakor je slednje prijetno a redko doživljeno, ta prvega pa se vsi skrbno izogibamo.

Valjenje krivde na zunanje dražljaje za lastne občutke je nesmisel. Že situacije, ko so nekateri popolnoma brezbrižni drugi pa brezglavo norijo v lastnih strahovih, nam dajo vedeti, da je lastno doživljanje situacij stvar vsakega posameznika.

In prav strah je primarno čustvo, ki rojeva "izrodke" kot so sovraštvo, jeza, zavist, neprivoščljivost...etc. Za vsakim naštetim čustvom stoji lasten strah pred čemerkoli že - pred občutkom manjvrednosti, nesprejemljivosti, pomanjkanjem ljubezni...

In prav zaradi teh strahov se velikokrat ne lotevamo novih podvigov v življenju. Bojimo se namreč OBČUTKOV, ki se bodo porodili v naši notranjosti. Ne bojimo se samih dogodkov, ampak občutkov, ki se bodo ob tem pojavili.

Plastični primer: skok s padalom... samo dejanje nam ne povzroča strahu, pa če se nam to še tako močno zdi.
Strah nas je vsega, kar bomo morda občutili pred padcem, med padcem, ob morebitne trdem pristanku - a vse v luči občutkov, ki sevajo skozi namišljene slike skoka.

Čustva so v redu zadeva dokler se jih polno zavedamo in hkrati ohranjamo kontrolo nad njimi. Kajti sporočajo nam pomisleke ali opominjajo na doživetja, ki smo si jih nabrali preko preteklih izkušenj.
A dejansko nobena situacija ni enaka drugi, tako da jemljimo opozorila zgolj kot luč na semaforju - včasih je varno prevoziti tudi rdečo, sploh če vemo da gori sama zase (čustveno rdečo ne na realnem semaforju...;)).

Veliko se jih loteva obvladovanja čustev na napačen način in sicer tako da jih popolnoma izklapljajo. To na dolgi rok nikakor ne gre, saj bodisi postanejo čustveni zombiji ali pa jim potlačena čustva prej kot slej s polno silo udarijo navzven - kar lahko povzroči ogromno psihične škode.

Kanaliziranje oz. usmerjanje lastnih čustvenih doživetij je tisto, kar nam daje oblast nad lastnim življenjem. Velikokrat se namreč zgodi, da se nam na nezaveden način kontrola nad življenjem izmuzne iz rok in preide v roke čustev, ki nas dani trenutek obvladujejo.

POZORNOST (ZAVEDANJE) je prvi korak k vodenju lastne kočije življenja. Konji v vpregi so čustva, ki so vedno prisotna in nas peljejo skozi različne situacije. Na nas pa je, da kot kočijaž usmerjamo in brzdamo ali spodbujamo njihovo smer in ritem. Tako lahko postanemo mojstri svojega življenja.

USMERJANJE je drugi in končni korak pri lastnem obvladovanju. Tako lahko strah pred npr. javnim nastopom preusmerimo v prijeten občutek ob prejemanju aplavza, ali strah pred tekmovanjem v veselje ob prihodu na cilj. Ne oklepajmo se domišljijskih scenarijev, ki nam rojevajo negativne občutke. Ustvarimo si sliko, ki bo nas pomirila, spodbudila ali vzbudila prijetne občutke.

Vsekakor je konstantno ohranjanje trde roke nad lastnim doživljanjem nesmiselno, saj je prav osvobajajoče se kdaj jim prepustiti, sploh če so pozitivne narave in nam ustvarjajo pozitivne občutke. Ta predstavljajo trenutek svobode, ki bo sčasoma prerasel v stalnico, v kolikor bomo zdresirali svoje "konje" in jim ne bo več treba brezglavo bezljati.

Tako da zavedanje lastnih čustev in zavedanje naše lastne moči nad njihovim usmerjanjem naj bo vodilo v prvi situaciji, ko boste "izgubili" glavo. ;)

Love to all.

Zakaj nekateri menimo da je izraz "ljubim te" precenjen?

Kljub temu, da se tekom konstantno spreminjajočega življenja, čustva vedno bolj potiskajo na stran, ostajajo nekatera ozka grla, ob katerih naletimo na izraze kot so "ljubim te", "rad te imam".
Ob pisanju obeh so se mi postavili lasje pokonci, saj v mojem ušesu zvenijo tako plastično, da so skoraj za pobruhat. Res.

Nikoli nisem bil mojster izkazovanja čustev, a da bi si zato pomagal z omenjenimi izrazi mi nikoli ni padlo na pamet. Zgolj zato, ker sem mnenja, da so besede tako okorni kanal sporočanja, da skoznje določene zadeve ne moremo sporočiti. Prav tako ljubezni in naklonjenosti ne vidim v darilih in materialnih pozornostih, ki si jih ljudje izkazujejo ob obletnicah, "prazniku zaljubljenih" in ob trenutkih ko menijo, da "bi bil že čas da nekaj naredijo".

Vse mine, materialna realnost pa še najhitreje.

A nekateri dejansko v razmerjih prav čakajo in upajo na takšno besedno in materialno izkazovanje "ljubezni". In ko jo zaslišijo in občutijo so blaženi v svojem prepričanju, da je svet lep in da je njihova ljubezen taprava. Mogoče je res, ne me narobe razumet, a se jo da prikazat tudi drugače, na načine in na nivojih doživljanja, ki 1000x presegajo občutja ob omenjenih potezah.

"Ljubim te", kaj to pomeni? Da imaš osebo rad/a v celoti in vse kar spada zraven? Tud zadah po prekrokani noči, dišave prdca ob gledanju TV-ja? Ker slej ko prej tudi to pride - ne si zatiskat oči. Torej z izrazom "ljubim te" zajameš svoj pogled na prej omenjene zadeve kot "o buci,buci kok si simpatičen ko si zjeban do amena". ?!?
Podobno je z "rad/a te imam" - le da je mehkejša različica.

Izkazovanje medsebojne naklonjenosti ne potrebuje takšnih posplošenih izrazov. Kdor je izkusil Ljubezen bo razumel kaj želim povedat, vsem ostalim pa polagam na dušo, da razmislijo kako dojemajo svoja razmerja in kako izkazujejo svojo ljubezen.

V Ljubezni ni napisanih pravil po katerih se je treba ravnati. Je zgolj doživljanje tega kar nam življenje prinese naproti. In v kolikor uživamo v tem s svojim celotnim bitjem, a se hkrati zavedamo, da so trenutni občutki neugodja del procesa lastne rasti, nedvomno občutimo Ljubezen.

Ljubezen je mavrica in zanjo sta potrebna tako dež kot sonce.

Zato cenimo vsako "malenkost" ki nam jo ali jo izkazujemo drugim. Vse te namreč tvorijo mozaik, ki dela življenje lepše. Mozaik, ki ga pomnimo dlje kot z besedo izražena ali z darilom kupljena trenutna občutja.

Love to all.

*vsem, ki se sprašujete kako to da se nisem razpisal o tem kaj pojmujem pod Ljubezen: again, it can not be described, it can only be experienced...;)...

Ne ustreza(j)mo drugim! Zakaj? Beri naprej in se nasmej ;)

Ustrezanje pričakovanjem ali pogledom drugih je že od nekdaj moda, a v skrajnosti, v kakršne zahaja današnja družba, je že na meji okusnega. Iskanje potrditve lastne vrednosti v pogledih, besedah in dejanjih drugih kaže zgolj na skrajno nezadovoljstvo tega kar smo. Ne bom se izključeval iz tega kroga, ker sem tudi jaz krvav pod kožo in rabim kdaj kak nasmeh in trepljaj po rami. =).

Najbolj plastični prikaz zapisanega je urejanje lastnega videza. Ne govorim o "normalni" meri urejenosti, kjer sami sebi dišimo in se počutimo udobno.

Govorim o količini vodice po britju, ki bi kamot ubila vse živo v majhnem ribniku, nekateri osebki si ga pa napopajo na fris (in še kam). Lej če si fletn te bodo opazili (ženske ali moški - odvisno kam pač ciljaš). Z dodatno podporo dišav boš nedvomno opažen, a prej v kontekstu "p***a koji "frajer" se je je spet našprejal ko primadona?". Tega si pa verjetno noben pameten moški ne želi.

Ženske ste glede tega iste, tak da se ne smehljat prehitro. Včasih bi človek moral met prav kisikovo bombo za pasom, da se lahko z vami pogovarja na razdalji 2-eh metrov. Mislim đizus krajst!

Da gremo dalje (če si že zdaj ziritiran/a, ne beri dalje ker ne odgovarjam za tvoje počutje).

Namalanost frisa z vsemi možnimi "lepotnimi" pripomočki ne kaže na tvojo lepoto ampak prej na pomanjkljivosti, ki jih želiš zakriti. (Fina mera makeupa tukaj ni mišljena). Lej če imaš lepe oči ti jih ni treba poudarjat s tolikšnim temnilom, da moram prav pogledat al te je kdo prilepil na oko al si samo namazana. Prav tako ustnice. Halo teta, ja imaš jih, lepe ko kiršne, sam kušnem te pa nena na njih ker bom imel pol kozmetične industrije v sekundi30 na sebi. Mislim ddddddddddd, pol pa nonstop glos gor tap, tap, da se ja zadeve šajnajo. Ja super, fino, sexi si, zdaj pa po vlažno brisačo ker mi ni do maškarade. Pust je 1x letno, privoščite si tud halloween (če že morate) pol pa dajte ohranjat normalo. Hvala.

Dalje: cotice. Mislim đizus krajst koji faktor vse ene ne nosijo samo da bi pokazale kaj imajo in pričarale tisto česar nimajo. Glej, nisi pokrita z lastnim krznom, tak da ti ni treba kazat ledvičk pri -3 °C. Če jih čem videt in si mi jih pripravljena pokazat lahko grema na toplo. ;).
Wonderbra šalala. Mislim kojo tele si je izmislilo ta produkt je za odstrelit. Vidi, vidi sise ko iz najbolje domišljije. Pol pa skineš wonderbra pa imaš 2 krompirčka. In pol itak da ti gre na jok in preklinjaš vse zavajajoče kreatorje, medtem ko dekline dobiva duševno rano, ker razočaranja na moškem obrazu ne popravi nič na svetu.

"Najlepše" je ko jih postaviš pred dejstvo, da se rihtajo zato, da drugi za njimi gledajo (leti tudi na moške). In "ne, ne pa ni res..." bla,bla,bla in 1001 izgovor zakaj se rihtajo kot se.

Glej saj razumem, da si rada urejena in se fajn počutiš v lastni koži ampak ne si lagat, da je hoja in plesanje čez celo noč v šteklih prijetno opravilo. Juhu rečejo stopala ko jih spustiš na svobodo in prsti spet občutijo krvni obtok. Jipiii.
In ne mi rečt da so ti fajn oprijete hlače. Da so udobe. Hkrati pa v bedra zašvicaš trenom oka, ker ti koža nemre dihat. Daj no. + razen če se dejansko ne pogledaš v vsako izložbo mimo katere greš z namenom da si rečeš "damn, danes pa sem prava", potem definitivno ciljaš na to, da to slišiš ali vidiš iz oči drugih.

In pederčina, ki se skor vsaki dan pelje z avtom pod mojim oknom z decibeli da mu poplesujejo tablice - ja slišali smo te že 2 križišča prej in nisi nič večji frajer kot prvič ko sem si mislil "lej ga bedaka še en ki al ne more slišat lastnega glasu ko poje ob komadu, al pa ne zna drugega kot srepo gledat čez volan ko se pelje mimo kake dekline".

Tak, lahko bi še pluval na karbid a naj zaključim z: dokler nisi zadovoljen sam s sabo, ti noben kompliment ne more pričarat tega občutka.

Aja, pa "love to all" ... bend over and kiss my ass...:P...LMAO.....:))))))))

Zavedanje vpliva lastnega početja na dogodke v življenju in Pomembnost danega trenutka

Vsak dan v dnevu življenja si nekaj želimo. Naj bo to zavestno ali podzavestno...konstantno stremimo k nečemu česar dani trenutek nimamo. Pa naj bo to dogodek, predmet, oseba ali čustvo. In prav je tako, kljub temu, da nekatere duhovne poti zavračajo želje kot nekaj, kar nas konstantno odganja od trenutka Tu in Zdaj. Pomembnost zavedanja danega trenutka je nedvomno velika, a želja po spremembi, rasti, napredku je nekaj, kar nas žene naprej v življenju.

Bistvo tega prispevka je prikazati kako velikokrat sami odganjamo željeno in se nato čudimo čemu je temu tako.

Pri pridobivanju "neživih" stvari zadeva ni toliko kompleksna kot pri želji po spoznavanju novih ljudi in doživljanju čustev.
Pred kratkim sem gledal oddajo v kateri je bilo za iskanje partnerja priporočano, da si najprej sestavimo spisek pričakovanj/želja. In glej ga zlomka, ko si je oseba spisala spisek 45 zahtev kakšen naj bo njen naslednji partner. 45!! In voditelj je sarkastično dodal: "To bi bil Bog."
Želje in pričakovanja so OK dokler ostajajo v mejah normale, kajti iskanje človeka, ki bo pasal popolnoma v našo predstavo NI in pika. Vedno se bo našlo nekaj, kar nas bo spravljalo ob živce.
Zanimivo je bilo, da so se na spisku našle tudi želje: "želim da je bogat"..."da me lahko vedno in povsod spravi do orgazma tako "klasično" kot oralno"...

Komentar voditelja na slednje: "ali si tudi ti in ali lahko tudi ti?"

Kajti vsak, ki si želi določeno lastnost v osebi, ki jo išče mora biti pošten in se zavedati, da mora nuditi enako nazaj. Pa naj gre za to, al je partner dober po srcu, v postelji ali karakterju. Tu ni "ti biti moj džini, jaz imeti neskončno želja". Tako lajf ne funkcionira. Its all about give an receive.

Prav tako je bilo zanimivo videti poglede oseb, ki so v samozadovoljstvu svoje poslovne in življenjske uspešnosti z dvignjeno glavo zatrjevali "jaz ne potrebujem nikogar", hkrati pa tožili kako so osamljeni. Dragi moji, ne morete pričakovat, da bo nekdo dejansko v tvojem življenju, hkrati pa mu daješ vedet, da je samo "roba za ponucat". Tako lajf ne funkcionira. Its all about give an receive.

Zanimivo je pravkar zapisano prenesti tudi na druge aspekte življenja. V primeru ko smo Bolni, Slabe volje ali v Situaciji, ki se nam zdi neizhodna.
1. Lahko se čisto poistovetimo z bolečino, razpoloženjem ali položajem.
2. Lahko smo srditi uporniki in trgamo kraste z ran, češ "what doesnt kill me makes me stronger"; trpinčnimo obraz z umetnim nasmehom češ "Im OK, Im OK"; ali izvlečemo ves arzenal in streljamo vse naokoli češ "who wants some...come and get it".
3. Lahko pa smo lastni kreatorji sprememb v fizičnem počutju, ko sprejemamo trenutno situacijo, a se zavedamo da smo v procesu zdravljenja (ne v prepričanju "saj bom OK", ampak "Im getting better right now"); spustimo razpoloženje, ki nas oklepa se mu upiramo ali predajamo - kot spustimo kamen, ki nam leži v dlani - let it slide and move on; ocenimo situacijo iz perspektive, ki nas ne vključuje v situacijo - opazovanje iz perspektive tretje osebe je vedno rešitev (zato nam nevpleteni vedno dajejo dobre nasvete) - in rešitev bomo ugledali prej, kot si lahko predstavljamo - it was there all the time, we just didnt see it.

V 1. in 2. primeru ni izhoda, je samo sedenje v dreku (1.) ali brcanje v meglo (2.).

Smo kreatorji lastnega sveta, ki nas obdaja - its all up to understanding the Law of attraction - alike draws in alike. If you want a change, start by changing your way of perception.

------

Zavedanje danega trenutka, je vedno osnovno izhodišče za polno življenje. Vse do sedaj zapisano ima korenine v (ne)zavedanju tega, kar se Ta trenutek dogaja.

Najbolj plastični prikaz tega je, ko sedimo z nekom ob topli kavi in poslušamo kaj vse lepega ali grdega se jim je zgodilo v preteklosti, kaj jih čaka v prihodnosti in česa se veselijo ali bojijo. Vse lepo in prav dokler ostajajo v sferi pripovedavanja in ne v sferi podoživljanja. Govoriti o stvareh je zdravilno, saj jih ne kopičimo v sebi, a podoživljati jih čustveno je nesmiselno. Pa naj bodo prijetne ali neprijetne. Iz preteklosti ali prihodnosti. Usmerjanje čustev v dogodke, ki se ne odvijajo v danem trenutku nam zamegljuje uvidenje tega, kar nam življenje ponuja sedaj.

"Skozi solzne oči sreče ali žalosti še nihče ni videl jasno." (myownquote...:))

Naj izgledajo dani trenutki še tako nezanimivi, prazni in nepomembni - tukaj so, da nas nekaj naučijo. Le pogledati jih je treba - mogoče iz drugega zornega kota. Pa ne samo fizičnega ampak tudi čustvenega.

Življenje je polno neodkritih skrivnosti, ki konstantno brzijo mimo nas. Zavedati se vseh je razumsko nemogoče, a odkrivati nianse Lastnega Zavedanja nam širi polje spoznavanja tega kar je Tukaj in Sedaj.

Pustimo predsodke, želje in pričakovanja. Vsaj za par minut v dnevu in poglejmo na stvari neocenjujoče, z očmi otroka, ki spoznava svet in dopustimo življenju, da nam odkrije svoje bisere. In verjemite, življenje bo veliko zanimivejše.

Love to all.

Gledati mimo očitnega

Ljudje smo v vedno hitrejšem toku življenja za potrebe "spoznavanja" ljudi skovali pristop, ki temelji na gledanju očitnega. Tako smo avtomatično prevzeli tudi vlogo igranja nekoga ali nečesa, kar bo drugim dajalo "hitro" sliko kdo smo.
A prej kot slej vsi ugotovimo, da spoznavanje ljudi ne temelji na gledanju očitnega temveč na gledanju mimo tega. Maske, ki smo si jih nadeli so številčne, a dejansko se pod vsemi nahaja naše bistvo, ki v sodobonem svetu hitrega obsojanja ne najde svojega mesta. Tako smo prepuščeni šablonskemu življenju, ki nam ga vsiljuje okolje. Tako socialno kot poslovno.

A pogledati mimo očitnega nam daje toliko več kot si lahko predstavljamo, da si je vredno vzeti čas in se prepustiti odkrivanju. Spustiti masko in biti to kar smo v danem trenutku, pa naj bo to igrivi-nagajivček ali zamorjen osamljenček, je lahko neverjetno osvobajajoče.
Tako ugotovimo, da si nismo tako različni, da nas vse dajejo vsakdanji problemi, da smo vsi na trenutke srečni, žalostni, zaljubljeni in srdito jezni. Ne skrivajmo tega in ga ne obsojajmo pri drugih.

Poglejmo mimo vlog, ki jih igrajo ljudje in odprlo se nam bo polje neverjetnih razsežnosti.
Ste pomislili, da bi, v svojem prostem času na ulici, svojega šefa pozdravili po imenu in ga tikali (v kolikor to ne počnete že v službi)? Zakaj ne? Ne sodite ljudi po njihovem družbenem položaju, ne pritikajte jim klasičnih lastnosti, ki nam jih prodajajo mediji in družba. Ustavite se, poglejte ga v oči, brez obsojanja.
Ste kdaj pomislili, da bi namenili vzpodbudno besedo prodajalki v trgovini? Zakaj ne? Ker vam "pobira" denar in je itak plačana da je tam? Probajte, podarite del lastne dobrote in "nagrajeni" boste z nečim kar ne more kupiti noben denar.

Ne sodite lepotic po njihovem izgledu - ne praznite jim glave zaradi šablonskih pogledov "kjer je dosti lepote je malo pameti". Ne sodite ljudi po njihovem strokovnem znanju - povprašajte ga po kaki vsakdanji temi in odkrili boste, da so čisto normalni ljudje. Ne sodite ljudi glede na njihovo starost - v vsakem se skriva igrivi del, kot tudi odgovorni del in v kolikor jima ponudimo roko bosta jo oba z veseljem sprejela.

Že v "Malem princu" je zapisano da "glejmo s srcem, kajti bistvo je očem skrito". Dandanes to še kako drži. Dovolimo si biti to kar smo in pustimo drugim, da nam odkrijejo sebe. To je največ kar lahko podarimo v življenju - svobodo bitja.

Love to all.

Drugih ne moremo spremenit, lahko le razumemo sebe.

Dnevno se vsi srečujemo s situacijami, ki razburkajo naše čustveno stanje. Naj bodo to prijetni ali neprijetni dogodki, ponavadi povezujemo lasten čustven odziv z dražljaji iz okolja. A zakaj potem tako različno odreagiramo na enake situacije?
Nedvomno smo se že znašli v prav bizarni situaciji, ko se je del družbe zabaval nad dogodkom, medtem ko je drug del zgrožen opazoval situacijo. Zakaj?

Vsi imamo nek notranji "merilni" sistem, ki uravnava naše dojemanje okolice. Dejansko je tak sistem koristen za ločevanje tega kar želimo v svojem življenju in česa ne. A hkrati lahko postane tiranski vodič našega ozkega dojemanja sveta, ki nas obdaja.

Dogodki, ki nas globoko čustveno pretresejo ostanejo zavoljo tega merilnega sistema dnevna popotnica ob srečevanju ljudi, ki jih "krivimo" za svoje čustveno stanje. Tako gradimo odnose z ljudmi na podlagi preteklih izkušenj, nekateri celo na podlagi želenih izkušenj v prihodnosti ("ass kissing"). Dejansko pa ob tem početju ne vidimo bitja, ki se nahaja pred nami ali situacije, ki se dejansko odvija. Nekateri tako močno "kličejo" po določenem dogodku, da se ta nato dejansko zgodi, in potem sledi klasika "saj sem vedel/a". Kurac si vedel/a!

Sami ustvarjamo dogodke svojega življenja.

Ja, pa jih. Ne zmajevat z glavo.

"Plastični" primer: "Vstopamo skozi vrata in nekomu odstopimo prednost, ali pa se direkt pred njim vrinemo skozi okvir vrat. "
Z lastnim dejanjem vzpodbudimo odziv okolice in s tem kreiramo okolje v katerem se znajdemo.

Kaj hitro se ob zavedanju tega lahko človek znajde v občutku, da je za vsak čustven odziv sočloveka sam odgovoren. Dejansko temu ni tako. Vsak je že doživel dneve, ko smo bili tako sproščeni, polni nekega elana, pozitivne energije, da nam nihče in nič ni moglo podreti razpoloženja. Prav tako pa smo doživeli dneve, ko dejansko ni bilo nič narobe, a nam je šlo vse na živce - malenkosti, ki jih drugače spregledamo in jim ne posvečamo pozornost so bile kot potres v nitroglicerinski posodi. Kabum!!

Zavedati se je potrebno, da smo sami kreatorji svojega doživljanja sveta in da iskanja "krivca" za lastne občutke ne iščimo v drugih ampak jih najdimo v sebi.

Drugih ne moremo spremeniti, lahko le razumemo sebe.

V kolikor ne delujemo s slabimi nameni in dejansko ne povzročamo škode si nimamo česa očitati. Niti očitati drugim za njihovo "napačno" razumevanje naših razlogov za posamezna dejanja. Vsak gleda življenje skozi svoja "očala" in ne domišljajmo si da so naša "taprava".

Prav tako ločujmo dejanja od posameznikov. ?!? Ja prav si prebral/a. Ljudje se še preveč oklepamo reka: ocenjuj človeka po njegovih dejanjih.
Že, že, a ne tako plastično, da ne vzamemo v zakup tudi čustvenega stanje posameznika, ki je sprožilo njegova dejanja.

Tako velikokrat ugotovimo, da za prijetnimi dejanji posameznika stoji njegova lastna želja po osebnem etabliranju, brez kakšnega globljega namena koristiti drugim. Ali pa, da je skrajno vulgarno in agresivno vedenje samo klic na pomoč posameznika, ki se dejansko tako močno bori z lastnim doživljanjem, da se to odraža tudi v njegovih dejanjih.

VSI smo v svoji esenci bitja polni dobrote in ljubezni. In ko se tega zavedamo tudi ob doživljanju drugih ljudi, smo dosegli prag v dojemanju življenja v vsej njegovi barvitosti.

Učimo se na svojih in dejanjih drugih, pustimo jih kot del preteklosti in jih ne nosimo v s seboj vsak dan in jih (ne)hote pogrevajmo za to, da bi sami dosegli lastno zadoščenje po priznanju tuje krivde. Preteklih dejanj ni mogoče izbrisati in še noben "oprosti" ni dosegel zadoščenja, če sami pri sebi ne opustimo težnje po obsojanju posameznikov na podlagi njegovih dejanj.

Ne obsojajmo ljudi, obsojajmo dejanja. In ker se dejanja del posameznega trenuka naj ostanejo del preteklosti. Ljudje, ki jih imamo pred seboj so vir neslutenih potencialov. Ne omejujmo svojega dojemanja njihove eksistence skozi perspektivo preteklih dejanj.

Marsikdo bo sedaj dejal, da se ljudje ne spremenijo in jim zato nima smisla nuditi novih priložnosti.
Ali res?

Ali se ni že vsakemu izmed nas zgodilo, da smo obžalovali kakšno dejanje iz preteklosti, se želeli spremeniti, a nam je konstantno obsojanje s strani okolice dalo občutek da nima smisla, ker nas tako ali tako ne bodo gledali drugače. In smo ostali takšni kakršne nas vidi družba skozi prizmo naših preteklih dejanj.
Tako smo oklestili lastne veje svojega življenjskega drevesa. Ne dajmo drugim enakega občutka.

Pustimo jim rast v smeri, ki so si jo sami izbrali. In če na tej poti ugotovimo, da nas dejansko več stvari ločuje kot povezuje, brez obsojanja sebe ali drugega odidimo svojo pot. Nekoč bomo našli nam primerno okolje.

Vsekakor pa vsak trenutek življenja glejmo kot darilo, potencial za spoznavanje sebe, drugih in bivanja na splošno.

Love to all.

Samostojnost...Svoboda...kdo smo in kaj si počnemo...

V življenju se vsi srečujemo s takšnimi ali drugačnimi vrstami ljudi, s katerimi doživljamo različne izkušnje. Z leti postane ta zbirka izkušenj tolikšna, da začnemo načrtno izbirati koga spuščamo v svoje življenje. Dejansko je to fina zadeva, saj nam omogoča neke vrste izogib pred neprijetnimi izkušnjami, ki smo jih že doživeli. Hkrati pa lahko postane to omejevanje kroga ljudi tudi povratna zanka, ki se nam počasi a zagotovo zažira okoli lastnega vratu.

Vsi imamo v svojem življenju nekaj čemur se ne bi odpovedali za noben denar ali bolje rečeno za nikogar. Lahko so materialne stvari kot so avto, stanovanje, ipd. ali pa dnevni rituali kot so nakupovanje, prehranjevanje, zabava, v glavnem natančno določen stil življenja. Vsak si namreč ustvari neko podobo o svetu v katerem bi lahko idealno funkcioniral. Kjer ne bi doživljal krivic in jih tudi ne bi povzročal. Lepo bi bilo, ko bi to delovalo in hkrati dovoljevalo drugim živeti svojo verzijo reale. A dejstvo ostaja, da niti 2 verziji idealnega življenja nista enaki, zato prej kot slej pride do trčenja interesov, predstav, želja...

Stvari, ki se jim ne želimo odpovedati niso toliko pomembne same po sebi ampak so pomembne zaradi občutka, ki nam ga vzbujajo. Občutka samostojnosti, samosvojosti, svobode.

Samostojnost je fina zadeva, saj dokler je dejansko ne doživimo je ne znamo ceniti. Doživimo pa jo v trenutku, ko postanemo inventar življenja nekoga drugega. Ironično ampak resnično, saj se šele tedaj zavedamo, da je samostojnost prva zadeva, ki nam jo "družbena pričakovanja" vzamejo.
Primer: si v zvezi z osebo in če slučajno greš sam ven čagirat že vsi "kje pa imaš drugo polovico? a je kaj narobe?"
Nede treba tega nikome. Jaz delam svoje, partner dela svoje. Če se nama plani pokrivajo jih delava skupaj. Simpl ko pasulj, nej komplicirat in štrikat zgodbic.

Biti samosvoj je že nekaj drugega. Dejansko se vsak sam poskuša najti v obliki, ki mu najbolj ustreza. Tako karakterni, osebnostni in fizični. In oklepanje doseženega nam daje občutek obvladovanja tega kar smo in želimo biti. Dejansko pa je to zgolj omejevanje lastnega razvoja, saj se ljudje konstantno spreminjamo in ne dovoljevati si poizkusiti kaj novega je nesmisel. Ohranjanje lastne izbire katere izkušnje bomo integrirali v svojo osebnost pa vedno ostaja pri nas samih.

Podobno je s svobodo, ki je nihče noče zamenjati za nič. Tako ne želimo dobiti občutka, da živimo življenje nekoga drugega, samo zato da ustrezamo željam in predstavam ljudi, ki nam nekaj pomenijo. Hkrati pa zanemarjamo lastne želje in potrebe ter s tem izgubljamo svojo unikatnost.

Oklepanje lastne svobode s palico v roki in napisom "dont you even think about robbing me of my independence" hitro postane lastno omejevanje spoznavanje novih stvari v življenju in širjenju meja lastne predstave o tem kaj sploh življenje je.
Oklepanje trenutih predstav in želja je nesmisel, saj jih bomo težko doživeli, hkrati pa zamujamo trenutke, ki nam jih življenje ponuja tukaj in zdaj. A ker ne pašejo v našo šablono jih velikokrat zavržemo oziroma si jih ne dovolimo doživeti.

Spontana asocijacija: otroška igrača, kjer otrok spoznava geometrijske like. Krog gre v luknjo, kvader v kvadratno odprtino, trikot v trikotno. A dejansko ugotoviš, da če se malo potrudiš tudi trikot spraviš skozi kvadratno odprtino. Sicer to ni bilo tako mišljeno a dejansko si "doživel" nekaj nepredvidenega.

In tako bi naj bilo tudi z življenjem. Lažje je reči kot storiti, a dejansko že z zavedanjem možnosti, ki se nam ponujajo in zavedanjem lastnega omejevanjem doživljanja le teh, je velik korak naproti resnični svobodi doživljanja sveta, ki nas obdaja.

Tako da bodimo odprti, ohranjajmo pozitiven pogled in bogatimo tako svoje kot življenja drugih.

Love to all.

Bi zapisal naslov a ga ni, tako da preberi vsebino in si ustvari svojega. :)

S vsakim trenutkom, ki ga preživljamo v tem življenju si želimo, da bi bili srečni, čutili toplino na obrazu, v srcu, bili sprejeti, ljubljeni, polni radosti in življenjske energije. Tudi če se tega ne zavedamo, je to nedvomno težnja, ki nas poganja skozi vse življenjske situacije.

A dejansko smo ljudje v sodobnem času obrnjeni popolnoma v drugo smer, v smer ki vodi stran od omenjenega stanja. Polni smo dvomov, strahov, zavisti, jeze, žalosti, ignorance, cinizma, pesimizma in še bi lahko našteval.

Skoraj brez napora se razjezimo, povemo kakšno "krepko" na račun drugih, jezno streljamo s pogledi in mrščimo čelo ob neznancih. Velikokrat tudi sebe zapostavljamo in ob iskreni pohvali zamahnemo z roko češ "eh saj ni nič takega". Pa JE nekaj velikega.
S sprejemom pohvale si dovolimo biti vredni pohvale, omogočimo, da drugi občutijo radost, ki so jo sprožili s svojo izjavo. Slednjega se še premalo zavedamo. Tudi to je eden izmed razlogov, da se ljudje med seboj tako redko pohvalijo. Saj se pohvala ne ceni in tisto kar se ne ceni se ne podarja.

Z veliko vnemo znamo razlagati situacije, v katerih so drugi izpadli "bedaki". Le redko na glas povemo, da smo se sami tako počutili in da raje svojo bolečino skrivamo za bolečino nekoga drugega. S tem "branimo" svoj namišljeno pozitiven zgled. Pozitiven češ "jaz vidim, zato nisem tak". A če bentiš nad dejanji drugih dejansko stresaš jezo nad podobnimi odzivi, ki jih sam pri sebi ne prenašaš.

Vsa nezadovoljstva nad svetom, ki nas obdaja izhaja iz lastnega nezadovoljstva glede tega kaj smo.

In takšno početje nas ne polni z energijo, temveč nas izčrpava in na koncu dneva si želimo samo še mir in umik iz sveta, ki nas obdaja.

Veliko redkeje srečaš človeka, ki je sposoben odkrito govoriti o prijetnih občutjih. O sreči, ki jo je čutil, o ljubezni ki ga je prevzela. Zakaj? Odgovorov je mnogo a moj je, da skrivamo ta del sebe pred drugimi v želji, da nam vanje ne bi nekdo vnesel bolečine, neodobravanja. Naj še kako govorimo, da nas ne gane kaj si drugi mislijo o nas, je prav to posledica tega, da se zapiramo pred drugimi. In ne samo da nas dajejo mnenja drugih, temveč nas daje tudi lastna interpretacije tujega mnenja.

Pred kratkim sem prebral zanimivo misel, ki je pravšnja za ta prispevek:
"Nismo to kar mislimo da smo, niti to kar mislijo drugi da smo. Smo tisto, kar mislimo da drugi mislijo o nas."

Ukvarjanje z mnenji drugih bi lahko polnilo vrstice novega zapiska, zato o tem kdaj drugič. Dejstvo pa ostaja, da si vsi želimo ljubezni in sprejetosti s strani drugih.

A kako je pričakujemo biti deležni, če hodimo z mrkim pogledom na obrazu, z zagrenjenim, ciničnim pogledom na ljudi, svet in vse kar se v njem dogaja? Kako pričakujemo, da bomo sposobni sprejeti ljubezen, ki nam jo ponujajo drugi? Boste dejali "ja kdo pa jo ponuja"? Vidiš toliko si v svetu strahov, da ljubezni niti ne opaziš. Je povsod in vedno prisotna. Le odpreti se ji moramo.
Ljubezni ne najdeš, ljubezen najde tebe.

Nerganje za pridobitev potrditve, ljubezni in sprejetosti je tako kot "Fighting for peace. Its like screwing for virginity". To ni prava pot. To ni prava pot.

Naj nas strahovi pred tem, da nas bodo izkoristili, prizadeli, se nam posmehovali, ne odvrnejo od tega, da se dnevno ne nasmehnemo sočloveku, rečemo kakšno spodbudno prodajalki v trgovini, pridržimo vrata neznancu, damo prednost pešcem na prehodu...Malenkosti so tiste, ki naredijo življenje prijetno. Malenkosti so tiste, ki tvorijo celoto in nas polnijo z radostjo, ljubeznijo in življenjsko energijo. Malenkosti so tiste, ki vnašajo barvo v mavrico življenja.

Tako ob koncu dneva sicer utrujeni, a zadovoljni, ležemo k počitku, polni pozitivnega pričakovanja novega dne in njegovih dogodivščin. Poizkusite. Verjemite, izplača se.

Love to all.

Mavrični ljudje

S vsakim novim dnem se sprašujem ali bom kdaj srečal človeka, ki bo nosil mavrične barve na obrazu, v besedah, srcu in svojih dejanjih.

Naj pojasnim.

Vsak izmed nas ima trenutke, ko smo kot sonce, polni življenja, smeha, radosti in ljubezni. To energijo sijemo v okolico in polnimo druge s svetlobo.
Imamo pa tudi trenutke, ko smo kot deževen dan. Z oblakom nad seboj hodimo po svetu, sikamo v ljudi, trošimo svojo in energijo drugih.
Gre za ekstrema, ki nosita vsak svojo lekcijo, a sta kot takšna v preveliki meri neprijetna. Tudi ljudje, ki so živi sončki so namreč sčasoma preveč. To je tako kot bi neprestano ležali pod soncem, sčasom bi nas opeklo, pregrelo - hočem reči, da tudi preveč plusov sčasoma preraste v drugo skrajnost.

Verjamem pa tudi, da obstajajo ljudje, ki znajo živeti s svojimi sončnimi in deževnimi trenutki, jih sprejeti takšne kot so in v njihovi medsebojni igri videti mavričnost svojega življenja.
Ljudje, ki sprejemajo vse trenutke svojega vsakdana, se zavedajo, da imajo in doživljajo točno to kar v danem trenutku potrebujejo za svoj korak naprej, da dejansko sprejemajo dejstvo, da so popolni v svoji nepopolnosti.

To so zame mavrični ljudje.

To so ljudje, ki s svojo mirnostjo, preudarnostjo, neobsojajočo presojo nudijo oporo v trenutkih, ko to potrebujemo. Nudijo to kar potrebujemo, da uvidimo, da smo sami kreatorji svojega življenja in da imamo sami moč, da sprejmemo lastne odločitve, ki nas ponesejo naprej v življenju. To so ljudje ob katerih smo lahko to kar v danem trenutku smo, zavedajoč se da se nimamo česa sramovati.

Prepričan sem tudi, da je nekaj mavričnega v vsakem izmed nas. Krepimo zato trenutke lastne mavričnosti in začnimo spreminjat svet pri sebi. Vsa dejanja, besede, misli in energija, ki sooblikujejo realnost, ki jo živimo, izhajajo prav iz načina kako doživljamo lastne trenutke - in prav barvitost mavričnega dojemanja rojeva največje razumevanje in pozitivnih vibracij.

Delimo razumevanje, Radost, Ljubezen in Modrost. Ponudimo jo vsem, ki so jo pripravljeni sprejeti, neobsojajoč do tistih, ki tega trenutno ne zmorejo.

Love to all.