Ne moreš bit mesar, če ne režeš mesa, ne moreš bit čarovnik, če ne čaraš in ne moreš doživljat Življenja, če ga ne Živiš.

Tekom življenja, eni prej drugi kasneje (nekateri nikoli), spoznamo in tudi sprejmemo dejstvo, da vsak naš odziv na dražljaje okolja povzročamo sami.

Gre za težko sprejemljivo dejstvo, sploh takrat, ko se zdi, da je ves svet proti nam in da nam življenje enostavno ne želi dobro. Ko je vsaka stvar in dejanje muka in zgolj še ena nadloga v dnevu.

Ko pa začnemo spoznavat resnico, da smo sami kreatorji svojega dojemanja sveta, se začnejo stvari obračati. Veliko zadev, ki so nas v otroških letih popolnoma vrgle iz tira in je bil jok in stok sedaj kot odrasli razumemo drugače, jih interpretiramo drugače, jih doživljamo drugače. Za ta osebni razvoj je potreben čas, življenjske izkušnje in najpomembneje veliko odprtega duha pripravljenega za učenje.

Stres je nadloga »numero uno« sodobnega človeka bi se lahko reklo. Ampak kaj je stres? Je to nekaj ali nekdo, ki je dejansko prisoten in prevzame nadzor nad našim dojemanjem okolja, ali je to zgolj projekcija situacije v naših možganih? Kaj vse si možgani znajo izmisliti nam je bilo prikazano že v otroštvu, ko smo ob poslušanju pravljic odtavali v čarobni svet domišljije. In kot da stresno dojemanje življenja v odrasli dobi ne bi bilo isto. Gre zgolj za to, da si ustvarjamo grozljivko in ne pravljice. Pa ne pravim, da si je treba ustvarjat pravljice. Potrebno je zgolj »poslušat besede življenja« in jih sprejemati takšne kot so – zvoki v zraku. Težo, ki jo nosijo, jim dajemo sami. Drži?

Primer: Če ti nekdo, ki ga sploh ne poznaš, reče da si bedak te običajno manj prizadane, kot bi te, če bi ti to dejal nekdo, ki ti je bolj »pri srcu«. Pri obeh gre za zvok, težo mu dodamo sami. ;)

In doživljanje vsega, kar se dogaja v življenju lahko »dvignemo« na nivo, ko je beseda, skrb in pretirana čustvena ujetost odveč. Ko sprejmemo darove življenja, nanje ne gledamo več kot zapisane zakone (oziroma »tako pač je« – ala usoda).

In ja, prav čustva in telesni dražljaji so kombinacija, ki običajno vodi naše dojemanje. Ujetost v te dve sferi daje užitke in tegobe, oboje minljive, k enim stremimo od drugih bežimo, a dejansko smo zmožni več. Več kot bi lahko opisale besede, več kot si lahko predstavljamo v glavi. To je kot bi želeli opisati kako izgleda barva rumena (ali katerakoli druga) – rumena je rumena – lahko jo »opišeš« s predmeti, ki jo nosijo ali izžarevajo, a dejansko je ne moreš opisati kot samosvoje.

To je to k čemur nas vodi notranja sila, neodvisna od čustev in želja, potreb in navad.

So trenutki v življenju, ki predstavljajo trenutke doživljanja tega stanja. In ko se dejansko prepustimo takšnemu doživljanju lahko trdimo, da polno živimo trenutek.

Najrazumljiveje je običajno, če rečem, da smo zaljubljeni (pa ne govorim o stanju z metuljčki v trebuhu).

Občutek, ki je enostavno prisoten, pa če mislimo na ljubljeno osebo ali ne. Je neodvisen od izgleda, karakterja, premoženja, je enostavno prisotnost stanja, ki megli zemeljski pogled. Zato pravijo, da je Ljubezen slepa. Ja, za človeške vid – a hkrati vsevidna.

Veliko je ljudi, ki so zaljubljeni, a le malo se ji dejansko prepusti v celoti. Velika večina kmalu podleže šepetanju zavesti, ki želi ohraniti kontrolo. Tako si nekateri niti ne dovolijo doživeti Ljubezni in se tako znova in znova sprašujejo in pritožujejo češ »zakaj se meni kaj lepega ne zgodi«. Jah, ker si ne dovoliš. Iz razlogov, ki so tako očitno »neumni« a hkrati gospodarji tvojega življenja. Naj bo to strah pred prizadetostjo, izgubo, nesprejetostjo ali občutek, da si tega ne zaslužiš in podobni nesmisli. Za vsakega bi lahko na dolgo in široko utemeljeval zakaj ne držijo, a bo dovolj če zapišem »vredno je in vredni smo vsega«.

Čakanje na življenje je največji življenjski nesmisel. Življenje je Tu in Zdaj. To je to, medtem ko ga čakaš, ga že zamujaš.

»Ampak jaz želim to, to in to – na to čakam.« hahahaha, ja »ampak imaš to, to in to – pa tega ne znaš doživljat«. To je tako kot bi gledali vrata in čakali, da se odprejo. Primi za kljuko, potisni navzdol, potegni k sebi in oooooooo vrata so odprta. Ja evo – tako preprosto je.

Ne moreš bit mesar, če ne režeš mesa, ne moreš bit čarovnik, če ne čaraš in ne moreš doživljat Življenja, če ga ne Živiš.

Tako da vsak trenutek odkrivaj nove razsežnosti dojemanja, briši mentalne meje, ki si si jih sam postavil, odkrivaj neomajno razsežnost Življenja in verjemi, takrat ti bo jasno kaj sem želel povedat.

Love 2 all.