Sami sebi bodimo središče svojega vesolja

Naslov mogoče spominja na izjavo kakšnega egotripa ali narcisoidneža, a če se poglobimo v razmišljanje na to temo, hitro ugotovimo, da je takšna opredelitev zgrešena.

Sam sem zagovornik tega, da je treba v življenju dajati...sebi, drugim, komurkoli, čemurkoli...da polno zaživimo svoje življenje.

A razdajanje v želji po polnejšem življenju, po občutku družbene in osebne koristnosti, v želji po uspehu, po priznanju etc. se je sprevrglo v brezdušno tekmovanje kdo bo koga in na kak način.
Mnenje, da cilj opravičuje sredstvo, je postalo že vsakdan. "Čez trupla, čez trupla če je treba, samo da dosežemo zastavljeni cilj." Cilj, ki ga dosežemo preko takšnega početja, daje veliko težo vrednosti in seveda težo krivde, saj prej kot slej ugotovimo, da so takšni cilji vse prej kot večni, še prehitro minljivi in da je za njihovo ohranjanje potrebno vedno več in več žrtev...začarani krog obstoja.

A če se vrnem na prvotno izjavo, vse naše delovanje izhaja iz našega notranjega odločanja o tem kaj vidimo kot koristno - za nas. Ja za nas. Pa ne mislim zgolj v fizičnem ali čustvenem smislu. Mislim tudi na občutek pravičnosti, ki ga začutimo ob posameznih dejanjih. Občutek pravičnosti, ki se nikoli ne rodi iz prizadetosti drugih. Ki se nikoli ne rodi iz prizadetosti kogarkoli.

Veliko stvari počnemo iz občutka dolžnosti. Dolžni smo vrniti uslugo, dolžni smo nekaj storiti, ker nam to nalaga družba ali šef v službi. Vse za ceno potešitve občutka dolžnosti. DOLŽNI nismo NIKOMUR nič. Zapomnimo si to, napišimo na strop tako da bomo to prvo prebrali, ko se zjutraj zbudimo. Nato pa še z večjimi spodaj pripišimo "ZGOLJ SEBI".

V življenju počnimo stvari, za katere čutimo, da nam dajejo občutek zadovoljstva, notranje topline in polnosti. Kajti le te večno ostajajo z nami, pa naj se nam zgodi karkoli. To so stvari, ki jih nosimo vedno s seboj in ne predstavljajo nobene teže, prej ustvarjajo krila za doseganje novih osebnih višav. Vse materialne dobrine, besede pohval, trepljanja po rami s časom izzvenijo, občutki lastnega zadovoljstva pa ostajajo večno.

Zato vse kar počnete v življenju, počnite iz notranjega vzgiba, kot posledico notranjega glasu, ki pravi, da je tako v danem trenutek prav, pa naj še izgleda skozi drugačno perspektivo tako neracionalno. Poslušajte svoje srce bi lahko napisal. Poslušajte sebe...tisti del, ki vam VEDNO, ko se oglasi, nariše nasmeh na obrazu...

Love to all.