Vsak dan v dnevu življenja si nekaj želimo. Naj bo to zavestno ali podzavestno...konstantno stremimo k nečemu česar dani trenutek nimamo. Pa naj bo to dogodek, predmet, oseba ali čustvo. In prav je tako, kljub temu, da nekatere duhovne poti zavračajo želje kot nekaj, kar nas konstantno odganja od trenutka Tu in Zdaj. Pomembnost zavedanja danega trenutka je nedvomno velika, a želja po spremembi, rasti, napredku je nekaj, kar nas žene naprej v življenju.
Bistvo tega prispevka je prikazati kako velikokrat sami odganjamo željeno in se nato čudimo čemu je temu tako.
Pri pridobivanju "neživih" stvari zadeva ni toliko kompleksna kot pri želji po spoznavanju novih ljudi in doživljanju čustev.
Pred kratkim sem gledal oddajo v kateri je bilo za iskanje partnerja priporočano, da si najprej sestavimo spisek pričakovanj/želja. In glej ga zlomka, ko si je oseba spisala spisek 45 zahtev kakšen naj bo njen naslednji partner. 45!! In voditelj je sarkastično dodal: "To bi bil Bog."
Želje in pričakovanja so OK dokler ostajajo v mejah normale, kajti iskanje človeka, ki bo pasal popolnoma v našo predstavo NI in pika. Vedno se bo našlo nekaj, kar nas bo spravljalo ob živce.
Zanimivo je bilo, da so se na spisku našle tudi želje: "želim da je bogat"..."da me lahko vedno in povsod spravi do orgazma tako "klasično" kot oralno"...
Komentar voditelja na slednje: "ali si tudi ti in ali lahko tudi ti?"
Kajti vsak, ki si želi določeno lastnost v osebi, ki jo išče mora biti pošten in se zavedati, da mora nuditi enako nazaj. Pa naj gre za to, al je partner dober po srcu, v postelji ali karakterju. Tu ni "ti biti moj džini, jaz imeti neskončno želja". Tako lajf ne funkcionira. Its all about give an receive.
Prav tako je bilo zanimivo videti poglede oseb, ki so v samozadovoljstvu svoje poslovne in življenjske uspešnosti z dvignjeno glavo zatrjevali "jaz ne potrebujem nikogar", hkrati pa tožili kako so osamljeni. Dragi moji, ne morete pričakovat, da bo nekdo dejansko v tvojem življenju, hkrati pa mu daješ vedet, da je samo "roba za ponucat". Tako lajf ne funkcionira. Its all about give an receive.
Zanimivo je pravkar zapisano prenesti tudi na druge aspekte življenja. V primeru ko smo Bolni, Slabe volje ali v Situaciji, ki se nam zdi neizhodna.
1. Lahko se čisto poistovetimo z bolečino, razpoloženjem ali položajem.
2. Lahko smo srditi uporniki in trgamo kraste z ran, češ "what doesnt kill me makes me stronger"; trpinčnimo obraz z umetnim nasmehom češ "Im OK, Im OK"; ali izvlečemo ves arzenal in streljamo vse naokoli češ "who wants some...come and get it".
3. Lahko pa smo lastni kreatorji sprememb v fizičnem počutju, ko sprejemamo trenutno situacijo, a se zavedamo da smo v procesu zdravljenja (ne v prepričanju "saj bom OK", ampak "Im getting better right now"); spustimo razpoloženje, ki nas oklepa se mu upiramo ali predajamo - kot spustimo kamen, ki nam leži v dlani - let it slide and move on; ocenimo situacijo iz perspektive, ki nas ne vključuje v situacijo - opazovanje iz perspektive tretje osebe je vedno rešitev (zato nam nevpleteni vedno dajejo dobre nasvete) - in rešitev bomo ugledali prej, kot si lahko predstavljamo - it was there all the time, we just didnt see it.
V 1. in 2. primeru ni izhoda, je samo sedenje v dreku (1.) ali brcanje v meglo (2.).
Smo kreatorji lastnega sveta, ki nas obdaja - its all up to understanding the Law of attraction - alike draws in alike. If you want a change, start by changing your way of perception.
------
Zavedanje danega trenutka, je vedno osnovno izhodišče za polno življenje. Vse do sedaj zapisano ima korenine v (ne)zavedanju tega, kar se Ta trenutek dogaja.
Najbolj plastični prikaz tega je, ko sedimo z nekom ob topli kavi in poslušamo kaj vse lepega ali grdega se jim je zgodilo v preteklosti, kaj jih čaka v prihodnosti in česa se veselijo ali bojijo. Vse lepo in prav dokler ostajajo v sferi pripovedavanja in ne v sferi podoživljanja. Govoriti o stvareh je zdravilno, saj jih ne kopičimo v sebi, a podoživljati jih čustveno je nesmiselno. Pa naj bodo prijetne ali neprijetne. Iz preteklosti ali prihodnosti. Usmerjanje čustev v dogodke, ki se ne odvijajo v danem trenutku nam zamegljuje uvidenje tega, kar nam življenje ponuja sedaj.
"Skozi solzne oči sreče ali žalosti še nihče ni videl jasno." (myownquote...:))
Naj izgledajo dani trenutki še tako nezanimivi, prazni in nepomembni - tukaj so, da nas nekaj naučijo. Le pogledati jih je treba - mogoče iz drugega zornega kota. Pa ne samo fizičnega ampak tudi čustvenega.
Življenje je polno neodkritih skrivnosti, ki konstantno brzijo mimo nas. Zavedati se vseh je razumsko nemogoče, a odkrivati nianse Lastnega Zavedanja nam širi polje spoznavanja tega kar je Tukaj in Sedaj.
Pustimo predsodke, želje in pričakovanja. Vsaj za par minut v dnevu in poglejmo na stvari neocenjujoče, z očmi otroka, ki spoznava svet in dopustimo življenju, da nam odkrije svoje bisere. In verjemite, življenje bo veliko zanimivejše.
Love to all.
Bistvo tega prispevka je prikazati kako velikokrat sami odganjamo željeno in se nato čudimo čemu je temu tako.
Pri pridobivanju "neživih" stvari zadeva ni toliko kompleksna kot pri želji po spoznavanju novih ljudi in doživljanju čustev.
Pred kratkim sem gledal oddajo v kateri je bilo za iskanje partnerja priporočano, da si najprej sestavimo spisek pričakovanj/želja. In glej ga zlomka, ko si je oseba spisala spisek 45 zahtev kakšen naj bo njen naslednji partner. 45!! In voditelj je sarkastično dodal: "To bi bil Bog."
Želje in pričakovanja so OK dokler ostajajo v mejah normale, kajti iskanje človeka, ki bo pasal popolnoma v našo predstavo NI in pika. Vedno se bo našlo nekaj, kar nas bo spravljalo ob živce.
Zanimivo je bilo, da so se na spisku našle tudi želje: "želim da je bogat"..."da me lahko vedno in povsod spravi do orgazma tako "klasično" kot oralno"...
Komentar voditelja na slednje: "ali si tudi ti in ali lahko tudi ti?"
Kajti vsak, ki si želi določeno lastnost v osebi, ki jo išče mora biti pošten in se zavedati, da mora nuditi enako nazaj. Pa naj gre za to, al je partner dober po srcu, v postelji ali karakterju. Tu ni "ti biti moj džini, jaz imeti neskončno želja". Tako lajf ne funkcionira. Its all about give an receive.
Prav tako je bilo zanimivo videti poglede oseb, ki so v samozadovoljstvu svoje poslovne in življenjske uspešnosti z dvignjeno glavo zatrjevali "jaz ne potrebujem nikogar", hkrati pa tožili kako so osamljeni. Dragi moji, ne morete pričakovat, da bo nekdo dejansko v tvojem življenju, hkrati pa mu daješ vedet, da je samo "roba za ponucat". Tako lajf ne funkcionira. Its all about give an receive.
Zanimivo je pravkar zapisano prenesti tudi na druge aspekte življenja. V primeru ko smo Bolni, Slabe volje ali v Situaciji, ki se nam zdi neizhodna.
1. Lahko se čisto poistovetimo z bolečino, razpoloženjem ali položajem.
2. Lahko smo srditi uporniki in trgamo kraste z ran, češ "what doesnt kill me makes me stronger"; trpinčnimo obraz z umetnim nasmehom češ "Im OK, Im OK"; ali izvlečemo ves arzenal in streljamo vse naokoli češ "who wants some...come and get it".
3. Lahko pa smo lastni kreatorji sprememb v fizičnem počutju, ko sprejemamo trenutno situacijo, a se zavedamo da smo v procesu zdravljenja (ne v prepričanju "saj bom OK", ampak "Im getting better right now"); spustimo razpoloženje, ki nas oklepa se mu upiramo ali predajamo - kot spustimo kamen, ki nam leži v dlani - let it slide and move on; ocenimo situacijo iz perspektive, ki nas ne vključuje v situacijo - opazovanje iz perspektive tretje osebe je vedno rešitev (zato nam nevpleteni vedno dajejo dobre nasvete) - in rešitev bomo ugledali prej, kot si lahko predstavljamo - it was there all the time, we just didnt see it.
V 1. in 2. primeru ni izhoda, je samo sedenje v dreku (1.) ali brcanje v meglo (2.).
Smo kreatorji lastnega sveta, ki nas obdaja - its all up to understanding the Law of attraction - alike draws in alike. If you want a change, start by changing your way of perception.
------
Zavedanje danega trenutka, je vedno osnovno izhodišče za polno življenje. Vse do sedaj zapisano ima korenine v (ne)zavedanju tega, kar se Ta trenutek dogaja.
Najbolj plastični prikaz tega je, ko sedimo z nekom ob topli kavi in poslušamo kaj vse lepega ali grdega se jim je zgodilo v preteklosti, kaj jih čaka v prihodnosti in česa se veselijo ali bojijo. Vse lepo in prav dokler ostajajo v sferi pripovedavanja in ne v sferi podoživljanja. Govoriti o stvareh je zdravilno, saj jih ne kopičimo v sebi, a podoživljati jih čustveno je nesmiselno. Pa naj bodo prijetne ali neprijetne. Iz preteklosti ali prihodnosti. Usmerjanje čustev v dogodke, ki se ne odvijajo v danem trenutku nam zamegljuje uvidenje tega, kar nam življenje ponuja sedaj.
"Skozi solzne oči sreče ali žalosti še nihče ni videl jasno." (myownquote...:))
Naj izgledajo dani trenutki še tako nezanimivi, prazni in nepomembni - tukaj so, da nas nekaj naučijo. Le pogledati jih je treba - mogoče iz drugega zornega kota. Pa ne samo fizičnega ampak tudi čustvenega.
Življenje je polno neodkritih skrivnosti, ki konstantno brzijo mimo nas. Zavedati se vseh je razumsko nemogoče, a odkrivati nianse Lastnega Zavedanja nam širi polje spoznavanja tega kar je Tukaj in Sedaj.
Pustimo predsodke, želje in pričakovanja. Vsaj za par minut v dnevu in poglejmo na stvari neocenjujoče, z očmi otroka, ki spoznava svet in dopustimo življenju, da nam odkrije svoje bisere. In verjemite, življenje bo veliko zanimivejše.
Love to all.
No comments:
Post a Comment