Začel se je veseli december in mrzlično pohajkovanje po najrazličnejših nakupovalnih centrih, kjer se kopuje vse kar se potrebuje za preživljanje prihajajočih praznikov.
Kot nalašč se je v mestu spet odprl eden izmed velikih nakupovalnih centrov in ljudje so spet množično odšli ali prodajat zijala ali pa kar na veliko izkoristit otvoritvene popuste.
Ob večernem sprehodu do enega izmed teh nakupovalnih centrov je bilo zanimivo opazovati množico avtomobilov, ki so se počasi premikali skozi posamezna križišča. Promet je postal tako gost, da je sčasoma postalo eno izmed križišč popolnoma zatrpano. Kaos na višku, nič se več ni premikalo, nestrpnost se je stopnjevala, vozniki so na veliko trobili, kot da so edini, ki čakajo v tem kaosu. Bil sem kar vesel, da sem se po nakupih odpravil peš in mi ni bilo potrebno izgubljati živcev v prometnem zamašku.
A sem se začel spraševati v čem je smisel nakupovanja, če ti to samo povzroča sive lase. Kdaj se je praznično preživljanje časa v krogu družine prevesilo v masovno tekanje po trgovinah in nakupovanju šare, ki bo imelo smisel vsega 1 mesec. Od kdaj se smatra osrečevanje nekoga s kupovanjem daril in zgolj s tem. Pozornost seveda, se strinjam, a ali je za to potrebno kaj več kot dvig telefona in povabilo na skupno preživeto popoldne. Aja nimamo časa, saj imamo toliko znancev, opravkov pa preveč da bi nam ostalo časa za druženje. Ali res?
Vso skakanje po trgovinah in nasploh pot do centrov in nazaj vzamejo veliko časa, živcev in da ne omenjam denarja. A očitno vse to nikogar ne moti toliko, da se ne bi posvetil temu, kar resnično šteje. Kvalitetno preživljanje časa s svojimi bližnjimi.
Seveda vsak skuša zadovoljit vsa pričakovanja a naj ne bo to izgovor za to, da ni časa za nič drugega, kot nakupovanje, nakupovanje in nakupovanje.
Ljudje ustavimo se in poglejmo kaj sploh počnemo. Za čem tako prekleto bezljamo. Kaj sploh hočemo in ali RESNIČNO verjamemo da bomo tako dosegli željeni rezultat?
Kot nalašč se je v mestu spet odprl eden izmed velikih nakupovalnih centrov in ljudje so spet množično odšli ali prodajat zijala ali pa kar na veliko izkoristit otvoritvene popuste.
Ob večernem sprehodu do enega izmed teh nakupovalnih centrov je bilo zanimivo opazovati množico avtomobilov, ki so se počasi premikali skozi posamezna križišča. Promet je postal tako gost, da je sčasoma postalo eno izmed križišč popolnoma zatrpano. Kaos na višku, nič se več ni premikalo, nestrpnost se je stopnjevala, vozniki so na veliko trobili, kot da so edini, ki čakajo v tem kaosu. Bil sem kar vesel, da sem se po nakupih odpravil peš in mi ni bilo potrebno izgubljati živcev v prometnem zamašku.
A sem se začel spraševati v čem je smisel nakupovanja, če ti to samo povzroča sive lase. Kdaj se je praznično preživljanje časa v krogu družine prevesilo v masovno tekanje po trgovinah in nakupovanju šare, ki bo imelo smisel vsega 1 mesec. Od kdaj se smatra osrečevanje nekoga s kupovanjem daril in zgolj s tem. Pozornost seveda, se strinjam, a ali je za to potrebno kaj več kot dvig telefona in povabilo na skupno preživeto popoldne. Aja nimamo časa, saj imamo toliko znancev, opravkov pa preveč da bi nam ostalo časa za druženje. Ali res?
Vso skakanje po trgovinah in nasploh pot do centrov in nazaj vzamejo veliko časa, živcev in da ne omenjam denarja. A očitno vse to nikogar ne moti toliko, da se ne bi posvetil temu, kar resnično šteje. Kvalitetno preživljanje časa s svojimi bližnjimi.
Seveda vsak skuša zadovoljit vsa pričakovanja a naj ne bo to izgovor za to, da ni časa za nič drugega, kot nakupovanje, nakupovanje in nakupovanje.
Ljudje ustavimo se in poglejmo kaj sploh počnemo. Za čem tako prekleto bezljamo. Kaj sploh hočemo in ali RESNIČNO verjamemo da bomo tako dosegli željeni rezultat?
