Človek in čustva

Spet en dan, ko se mi je porodila lepa prispodoba, s katero enostavno prikažem človekovo ujetost v čustveni svet.

Vsak človek je izpostavljen različnim čustvom. "Dobrim" in "slabim". Vprašanje je le, kako z njimi ravna. In iz tega izhodišča je nastala prispodoba:

"Po ulici hodi človek, ki s potjo ki jo prehodi nabira različne zračne balone. Ti so privezani na vrvice in sprva veselo plapolajo za svojim lastnikom. Med njimi najdemo takšne, ki so živih in prijaznih barv, za katerimi pogledujejo mimoidoči, a jih lastnik skrbno hrani. A najdemo tudi takšne, ki so umazani in od katerih nihče noče imeti nič. Tudi te lastnik skrbno hrani.

S časom se zbirka balonov veča in veča. Nastane prava zmeda in baloni se med seboj že prav grdo odrivajo. Ta svetli postajajo umazani. Lepi, napihnjeni postajajo medli in upadli. Lastnik se vedno pogosteje ukvarja z njimi in jih skuša spraviti v red. Zaradi tega velikokrat stopi s poti, a ga pozornost še vrača na pravo pot.
Hkrati se število balonov tako poveča, da počasi dvigujejo človeka s tal. Vsake toliko ga dvignejo za par centimetrov in sčasom se njegovi izleti v zrak daljšajo.
In pride trenutek, ko se človek ne vrne več na zemljo ampak poleti visoko, visoko, dokler ne ostane sam in počasi ga začnejo zapuščati tudi baloni. Eden za drugim, vedno hitreje in človek hitro pada proti zemlji, na kateri ne pristane mehko."

Simbolika: pot po kateri hodi človek predstavlja življenje, baloni predstavljajo čustva, tista "dobra" in tudi "slaba".

Lastnik čustva (balone) vse po vrsti pridno zbira, jih ne deli z drugimi in jim tudi ne dovoli, da bi odšla iz njegovega življenja. Tako se s časom ubada samo še s svojimi čustvi, ki ga odtujujejo od stika tukaj in zdaj. In tako enkrat popolnoma izgubi stik s svetom okoli sebe. Tako tudi prijetna čustva s časom postanejo na pogled neprijetna. Ko se človek tega zave je že pozno a nikoli prepozno. Udarec ob zemljo oz. resničnost je hud in močan, a streznitev je toliko očitnejša.

S čustvi je treba ravnati kot z baloni. Lepe je lepo imeti ob sebi, jih deliti z drugimi, jih podariti drugim. Tiste "umazane" je bolje, da čimprej spustimo, da gredo svojo pot. A se jih vseeno zavedamo kot del svojega življenja in smo jim hvaležni, da so nam nudili pogled tudi na to plat življenja.

Življenje je vedno spreminjajoči proces in držanje delčka preteklosti otežuje sprejemanje delčka kar je pred nami. Živeti tukaj in zdaj, z zavedanjem izkušenj iz preteklosti, ki pa nam nudijo samó znanje in nas ne omejujejo pri spoznavanju novega v življenju.
To je bistvo.

Človek in njegov razvoj

Velikokrat razmišljam o "prednostih" biti otrok in "prednostih" biti odrasel, a na koncu vedno pridem do zaključka, da je vsako obdobje pomembno za osebni razvoj človeka in da se iz vsakega trenutka da veliko naučiti. Vprašanje je samo koliko izkušenj iz otroških dni odrasli jemljemo kot koristne in dejansko prave za uravnoteženo soočanje z življenjskimi situacijami.
V iskanju primerjave obremenjenosti odraslih ljudi z neobremenjenostjo otrok, sem prišel do zanimive prispodobe:

"Po zasneženi pokrajini hodita odrasel človek in otrok. Pokrajina je prelepa in pokrita z debelo plastjo snega. Ob hoji odraslega človeka se sneg vdira pod njegovo "težo", medtem ko otrok lahno stopica po snežni skorji."

Simbolno gledano predstavlja narava življenje in sneg prepreke, ki se pojavljajo na poti vsakogar. "Težo" odraslega in otroka predstavljajo skrbi, želje, strahovi in pričakovanja, ki jih vsak od njiju nosi s seboj. Odrasel človek z leti nabere toliko "teže", da se hitro znajde v objemu težav skozi katere s težavo hodi. Medtem ko otrok, kot bitje čistega srca, lahno stopica po teh istih težavah in tako daje vedeti, da je vse premostljivo, samo kako se lotiti težav je vprašanje. Ali se jih lotiti z vsem naštetim kar otežuje odraslega, ali igrivo in raziskujoče kot stori otrok.

Na podobno temo se mi je porodila še ena prispodoba.
"Imamo tri sveče. "Čajno" svečko, elegantno dolgo svečo in masivno debelo svečo. Ob gorenju stenja se vosek vsake izmed njih obnaša drugače. Tisti od čajne lučke se utekočinjen počasi izgublja in ob dogorelosti stenja ne ostane od sveče v bistvu nič. Elegantna sveča ob svojem gorenju utekočini vosek, ki se počasi nabira na njenih robovih in ob dogorenju stenja ostane za svečo zmazek voska. Masivna sveča pa ob gorenju stenja utekočini vosek, ki se sčasoma tali hitreje kot lahko izpareva in na koncu še preden dokončno dogori stenj zaduši ogenj."

Sveče predstavljajo tri načine življenja. Stenj življenjsko dobo. Ogenj življenje. Vosek izkušnje.
Človek kot sveča ima neko življenjsko dobo, ki v kombinaciji z ognjem počasi dogoreva. Človek zbira izkušnje skozi svoje potovanje skozi življenje. Kaj ostane za temi izkušnjami pa je odvisno. V primeru čajne lučke se izkušnje (vosek) prelevijo v tekoče stanje, ki enakomerno dopušča gorenje ognju in hkrati stabilno drži stenj pokonci. Ko stenj dogori ogenj ugasne. Voska več ni in življenje je končano. Svojo nalogo je opravilo z bravuro. Ogenj je oddajal toploto in svetlobo tistemu, ki jo je potreboval in človek je hkrati ohranjal notranji mir in stabilnost.

Elegantna sveča prav tako utekočini vosek (izkušnje), ki pa se poleg tega, da drži pokonci stenj, deformira v čudno obliko, ki teži samo svečo. Deformacija so strahovi, skrbi, želje in pričakovanja, ki jih ljudje izoblikujemo skozi življenje na podlagi nekih preteklih izkušenj. Ko stenj dogori in ogenj ugasne je življenja konec. Za nami pa ostanejo neizpolnjene želje, pričakovanja in strahovi, ki so nas vlekli s poti celo življenje. Res smo dajali svetlobo in toploto drugim a sami nismo na koncu "poravnali svojih računov" in nikoli našli notranjega miru.

Ogenj masivne sveče utekočini del voska, ki je najbližje ognju. Preostali ostane trden in nefleksibilen. Sčasoma se ogenj pogreza v samo svečo, tako da se komaj še vidi svetloba in čuti njegova toplota. Vosek pa sčasom prekrije stenj in zaduši ogenj. Sveča predstavlja ljudi, ki se obremenjujejo tudi s stvarmi, na katere ne morejo vplivati, ki so v bistvu vosek nekoga drugega. Ker se oblagajo s takšnimi nerealnimi pričakovanji utesnjujejo sebe in svoj življenski ogenj. Svojih izkušenj pa ne morejo prav izživeti. Tako se zapletejo v začaran krog iz katerega je težko priti. Tako jih v končni fazi "teža" skrbi, strahov, želja in pričakovanj zadušijo in prekinejo njihovo bivanje v tem življenju.

Prednost prispodob je ta, da se za razliko od dejanskih, materializiranih podob, lahko vedno ponovno formirajo in na koncu lahko vsaka sveča postane "čajna" svečka. Tudi ljudje imamo to možnost, kajti sami krojimo življenje, ki ga živimo. In koliko skrbi, strahov, želja in pričakovanj bomo nosili s seboj je odvisno od nas samih.

Praznično vzdušje

Začel se je veseli december in mrzlično pohajkovanje po najrazličnejših nakupovalnih centrih, kjer se kopuje vse kar se potrebuje za preživljanje prihajajočih praznikov.
Kot nalašč se je v mestu spet odprl eden izmed velikih nakupovalnih centrov in ljudje so spet množično odšli ali prodajat zijala ali pa kar na veliko izkoristit otvoritvene popuste.

Ob večernem sprehodu do enega izmed teh nakupovalnih centrov je bilo zanimivo opazovati množico avtomobilov, ki so se počasi premikali skozi posamezna križišča. Promet je postal tako gost, da je sčasoma postalo eno izmed križišč popolnoma zatrpano. Kaos na višku, nič se več ni premikalo, nestrpnost se je stopnjevala, vozniki so na veliko trobili, kot da so edini, ki čakajo v tem kaosu. Bil sem kar vesel, da sem se po nakupih odpravil peš in mi ni bilo potrebno izgubljati živcev v prometnem zamašku.

A sem se začel spraševati v čem je smisel nakupovanja, če ti to samo povzroča sive lase. Kdaj se je praznično preživljanje časa v krogu družine prevesilo v masovno tekanje po trgovinah in nakupovanju šare, ki bo imelo smisel vsega 1 mesec. Od kdaj se smatra osrečevanje nekoga s kupovanjem daril in zgolj s tem. Pozornost seveda, se strinjam, a ali je za to potrebno kaj več kot dvig telefona in povabilo na skupno preživeto popoldne. Aja nimamo časa, saj imamo toliko znancev, opravkov pa preveč da bi nam ostalo časa za druženje. Ali res?

Vso skakanje po trgovinah in nasploh pot do centrov in nazaj vzamejo veliko časa, živcev in da ne omenjam denarja. A očitno vse to nikogar ne moti toliko, da se ne bi posvetil temu, kar resnično šteje. Kvalitetno preživljanje časa s svojimi bližnjimi.

Seveda vsak skuša zadovoljit vsa pričakovanja a naj ne bo to izgovor za to, da ni časa za nič drugega, kot nakupovanje, nakupovanje in nakupovanje.

Ljudje ustavimo se in poglejmo kaj sploh počnemo. Za čem tako prekleto bezljamo. Kaj sploh hočemo in ali RESNIČNO verjamemo da bomo tako dosegli željeni rezultat?

O življenju, smislu...

Zakaj smo tu...na tem svetu...prav zdaj v tem trenutku...počnemo kar pač počnemo...čutimo kar čutimo in pričakujemo če kaj pričakujemo...?
Je smisel v vsem in če je, kakšen je?

Je življenje vmesna postaja pred nečim kar nekateri imenujejo nebesa ali pekel? Ali pa je življenje igrišče, ki nudi nešteto priložnosti spoznati kdo in kaj smo.
Verjamem, da je prav slednje. Odkrivati svet okoli sebe in predvsem znotraj nas samih se mi zdi edinstveno darilo. S čim smo si ga "zaslužili"? A je pomembno?
Je pomembno kaj bomo z njim naredili? Mogoče, kakor za koga.
Bi lahko naredili več kot smo dosedaj? Mogoče, kakor kdo.

Nešteto vprašanj se poraja v mislih in 10x-no število odgovorov se utrinja v odgovor. Ali med vsem tem razmišljanjem sploh še opazimo stvari, ki se dogajajo okoli nas? Veliko naukov govori o iskanju ključa do odgovorov na vprašanja znotraj nas samih. Se strinjam. A prevelika osredotočenost v dogajanje znotraj nas, nas lahko odtuji od sveta, ki nas obdaja. In to ni namen takšnega načina iskanja odgovorov. To je tako, kot bi celo življenje brali knjige, obvladali teorijo, vmes pa izpustili množico priložnosti preko katerih bi lahko prišli do bogatejših spoznanj skrivnosti življenja. Prav tako je preveliko posvečanje zunanjemu dogajanju nesmisel, saj s tem zanemarjamo pomemben faktor lastnih reakcij na dražljaje iz okolja.

Ti dražljaji nam dajejo edinstven pečat, ki nas v tem trenutku ločuje od ostalih ljudi. Zavedanje svoje edinstvenosti, brez opredeljevanja ali je ta dobra ali slaba, je dar, ki bi si ga lahko vsi želeli. A želje so nekaj, kar rojeva pričakovanja, ta predstave in na koncu velikokrat razočaranja, saj svet v naših glavah ni enak temu, ki nas obdaja.

Veliko je odgovorov, ki nam jih nudijo razni guruji, religije in sveti možje. Z njimi si lahko pomagamo pri iskanju lastnih odgovorov na lastna vprašanja. A naj ne postane slepo sledenje eni "resnici" smisel iskanja. Naj bo vse kar se nam dogaja smerokaz, kam stopiti naslednji korak, kajti le ta je pomemben, tu in zdaj. Ne tisti, ki ga bomo naredili jutri ali čez leto dni.

Postavljanje ciljev je za marsikoga smisel, saj le tako ohranja željeno pot svojega razvoja. A s tem se hkrati omejuje od množice priložnosti, ki se mu nudijo skozi doživljanje življenja kot sklopa neslutenih možnosti.

"Pot naj bolj cilj" pravijo nekateri in bi se kar strinjal. Kajti le izkušnje na poti življenja nas bogatijo v smislu večjega zavedanja kdo in kaj smo, tu in zdaj.

Filozofija je eno, življenje nekaj čisto drugega. Filozofsko gledati na življenje ali življenjsko na filozofijo. Jaz pravim življenjsko na življenje in filozofsko na filozofijo.

Uvodnik

Ta blog je nastal z željo zapisati nekje misli, ki se mi dnevno porajajo v glavi, a jih nimam priložnosti z nikomer deliti. Zdi se mi škoda nekaterih misli, ki znajo prispevati k lažjemu razumevanju različnih vprašanj, s katerimi se ubada sodobni človek.

V blogu bodo zapisane vse zamisli, ki me bodo prepričale, da so vredne zapisa in objave. Med njimi se bo verjetno našlo kaj absurdnih, "neumnih", drznih, "globokih", resničnih, prijaznih, odkritih, povzetih....in še bi lahko našteval. Vsekakor pa nobena ne bo namenjena osebnemu napadu na kogarkoli tako da vsak, ki bere moje misli, si ustvari svojo sliko o zapisanem.

Tu bo veljal rek, ki gre nekako takole:
"Ljudi ne vznemirjajo dogodki v njihovem življenju, temveč mnenje, ki si ga sami o njih ustvarijo"

Gre za svobodo izbire.