Spet en dan, ko se mi je porodila lepa prispodoba, s katero enostavno prikažem človekovo ujetost v čustveni svet.
Vsak človek je izpostavljen različnim čustvom. "Dobrim" in "slabim". Vprašanje je le, kako z njimi ravna. In iz tega izhodišča je nastala prispodoba:
"Po ulici hodi človek, ki s potjo ki jo prehodi nabira različne zračne balone. Ti so privezani na vrvice in sprva veselo plapolajo za svojim lastnikom. Med njimi najdemo takšne, ki so živih in prijaznih barv, za katerimi pogledujejo mimoidoči, a jih lastnik skrbno hrani. A najdemo tudi takšne, ki so umazani in od katerih nihče noče imeti nič. Tudi te lastnik skrbno hrani.
S časom se zbirka balonov veča in veča. Nastane prava zmeda in baloni se med seboj že prav grdo odrivajo. Ta svetli postajajo umazani. Lepi, napihnjeni postajajo medli in upadli. Lastnik se vedno pogosteje ukvarja z njimi in jih skuša spraviti v red. Zaradi tega velikokrat stopi s poti, a ga pozornost še vrača na pravo pot.
Hkrati se število balonov tako poveča, da počasi dvigujejo človeka s tal. Vsake toliko ga dvignejo za par centimetrov in sčasom se njegovi izleti v zrak daljšajo.
In pride trenutek, ko se človek ne vrne več na zemljo ampak poleti visoko, visoko, dokler ne ostane sam in počasi ga začnejo zapuščati tudi baloni. Eden za drugim, vedno hitreje in človek hitro pada proti zemlji, na kateri ne pristane mehko."
Simbolika: pot po kateri hodi človek predstavlja življenje, baloni predstavljajo čustva, tista "dobra" in tudi "slaba".
Lastnik čustva (balone) vse po vrsti pridno zbira, jih ne deli z drugimi in jim tudi ne dovoli, da bi odšla iz njegovega življenja. Tako se s časom ubada samo še s svojimi čustvi, ki ga odtujujejo od stika tukaj in zdaj. In tako enkrat popolnoma izgubi stik s svetom okoli sebe. Tako tudi prijetna čustva s časom postanejo na pogled neprijetna. Ko se človek tega zave je že pozno a nikoli prepozno. Udarec ob zemljo oz. resničnost je hud in močan, a streznitev je toliko očitnejša.
S čustvi je treba ravnati kot z baloni. Lepe je lepo imeti ob sebi, jih deliti z drugimi, jih podariti drugim. Tiste "umazane" je bolje, da čimprej spustimo, da gredo svojo pot. A se jih vseeno zavedamo kot del svojega življenja in smo jim hvaležni, da so nam nudili pogled tudi na to plat življenja.
Življenje je vedno spreminjajoči proces in držanje delčka preteklosti otežuje sprejemanje delčka kar je pred nami. Živeti tukaj in zdaj, z zavedanjem izkušenj iz preteklosti, ki pa nam nudijo samó znanje in nas ne omejujejo pri spoznavanju novega v življenju.
To je bistvo.
Vsak človek je izpostavljen različnim čustvom. "Dobrim" in "slabim". Vprašanje je le, kako z njimi ravna. In iz tega izhodišča je nastala prispodoba:
"Po ulici hodi človek, ki s potjo ki jo prehodi nabira različne zračne balone. Ti so privezani na vrvice in sprva veselo plapolajo za svojim lastnikom. Med njimi najdemo takšne, ki so živih in prijaznih barv, za katerimi pogledujejo mimoidoči, a jih lastnik skrbno hrani. A najdemo tudi takšne, ki so umazani in od katerih nihče noče imeti nič. Tudi te lastnik skrbno hrani.
S časom se zbirka balonov veča in veča. Nastane prava zmeda in baloni se med seboj že prav grdo odrivajo. Ta svetli postajajo umazani. Lepi, napihnjeni postajajo medli in upadli. Lastnik se vedno pogosteje ukvarja z njimi in jih skuša spraviti v red. Zaradi tega velikokrat stopi s poti, a ga pozornost še vrača na pravo pot.
Hkrati se število balonov tako poveča, da počasi dvigujejo človeka s tal. Vsake toliko ga dvignejo za par centimetrov in sčasom se njegovi izleti v zrak daljšajo.
In pride trenutek, ko se človek ne vrne več na zemljo ampak poleti visoko, visoko, dokler ne ostane sam in počasi ga začnejo zapuščati tudi baloni. Eden za drugim, vedno hitreje in človek hitro pada proti zemlji, na kateri ne pristane mehko."
Simbolika: pot po kateri hodi človek predstavlja življenje, baloni predstavljajo čustva, tista "dobra" in tudi "slaba".
Lastnik čustva (balone) vse po vrsti pridno zbira, jih ne deli z drugimi in jim tudi ne dovoli, da bi odšla iz njegovega življenja. Tako se s časom ubada samo še s svojimi čustvi, ki ga odtujujejo od stika tukaj in zdaj. In tako enkrat popolnoma izgubi stik s svetom okoli sebe. Tako tudi prijetna čustva s časom postanejo na pogled neprijetna. Ko se človek tega zave je že pozno a nikoli prepozno. Udarec ob zemljo oz. resničnost je hud in močan, a streznitev je toliko očitnejša.
S čustvi je treba ravnati kot z baloni. Lepe je lepo imeti ob sebi, jih deliti z drugimi, jih podariti drugim. Tiste "umazane" je bolje, da čimprej spustimo, da gredo svojo pot. A se jih vseeno zavedamo kot del svojega življenja in smo jim hvaležni, da so nam nudili pogled tudi na to plat življenja.
Življenje je vedno spreminjajoči proces in držanje delčka preteklosti otežuje sprejemanje delčka kar je pred nami. Živeti tukaj in zdaj, z zavedanjem izkušenj iz preteklosti, ki pa nam nudijo samó znanje in nas ne omejujejo pri spoznavanju novega v življenju.
To je bistvo.
