Vsakdo se je že znašel v situaciji, ko ga je val čustev tako prevzel, da je okamenel in bil nesposoben treznega razmišljanja.
Ponavadi nas tako ohromijo neprijetni občutki, kot sta strah ali jeza. Se pa najdejo tudi trenutki, ko nas naval prijetnih čustev tako objame, da smo čisto iz sebe.
Vsekakor je slednje prijetno a redko doživljeno, ta prvega pa se vsi skrbno izogibamo.
Valjenje krivde na zunanje dražljaje za lastne občutke je nesmisel. Že situacije, ko so nekateri popolnoma brezbrižni drugi pa brezglavo norijo v lastnih strahovih, nam dajo vedeti, da je lastno doživljanje situacij stvar vsakega posameznika.
In prav strah je primarno čustvo, ki rojeva "izrodke" kot so sovraštvo, jeza, zavist, neprivoščljivost...etc. Za vsakim naštetim čustvom stoji lasten strah pred čemerkoli že - pred občutkom manjvrednosti, nesprejemljivosti, pomanjkanjem ljubezni...
In prav zaradi teh strahov se velikokrat ne lotevamo novih podvigov v življenju. Bojimo se namreč OBČUTKOV, ki se bodo porodili v naši notranjosti. Ne bojimo se samih dogodkov, ampak občutkov, ki se bodo ob tem pojavili.
Plastični primer: skok s padalom... samo dejanje nam ne povzroča strahu, pa če se nam to še tako močno zdi.
Strah nas je vsega, kar bomo morda občutili pred padcem, med padcem, ob morebitne trdem pristanku - a vse v luči občutkov, ki sevajo skozi namišljene slike skoka.
Čustva so v redu zadeva dokler se jih polno zavedamo in hkrati ohranjamo kontrolo nad njimi. Kajti sporočajo nam pomisleke ali opominjajo na doživetja, ki smo si jih nabrali preko preteklih izkušenj.
A dejansko nobena situacija ni enaka drugi, tako da jemljimo opozorila zgolj kot luč na semaforju - včasih je varno prevoziti tudi rdečo, sploh če vemo da gori sama zase (čustveno rdečo ne na realnem semaforju...;)).
Veliko se jih loteva obvladovanja čustev na napačen način in sicer tako da jih popolnoma izklapljajo. To na dolgi rok nikakor ne gre, saj bodisi postanejo čustveni zombiji ali pa jim potlačena čustva prej kot slej s polno silo udarijo navzven - kar lahko povzroči ogromno psihične škode.
Kanaliziranje oz. usmerjanje lastnih čustvenih doživetij je tisto, kar nam daje oblast nad lastnim življenjem. Velikokrat se namreč zgodi, da se nam na nezaveden način kontrola nad življenjem izmuzne iz rok in preide v roke čustev, ki nas dani trenutek obvladujejo.
POZORNOST (ZAVEDANJE) je prvi korak k vodenju lastne kočije življenja. Konji v vpregi so čustva, ki so vedno prisotna in nas peljejo skozi različne situacije. Na nas pa je, da kot kočijaž usmerjamo in brzdamo ali spodbujamo njihovo smer in ritem. Tako lahko postanemo mojstri svojega življenja.
USMERJANJE je drugi in končni korak pri lastnem obvladovanju. Tako lahko strah pred npr. javnim nastopom preusmerimo v prijeten občutek ob prejemanju aplavza, ali strah pred tekmovanjem v veselje ob prihodu na cilj. Ne oklepajmo se domišljijskih scenarijev, ki nam rojevajo negativne občutke. Ustvarimo si sliko, ki bo nas pomirila, spodbudila ali vzbudila prijetne občutke.
Vsekakor je konstantno ohranjanje trde roke nad lastnim doživljanjem nesmiselno, saj je prav osvobajajoče se kdaj jim prepustiti, sploh če so pozitivne narave in nam ustvarjajo pozitivne občutke. Ta predstavljajo trenutek svobode, ki bo sčasoma prerasel v stalnico, v kolikor bomo zdresirali svoje "konje" in jim ne bo več treba brezglavo bezljati.
Tako da zavedanje lastnih čustev in zavedanje naše lastne moči nad njihovim usmerjanjem naj bo vodilo v prvi situaciji, ko boste "izgubili" glavo. ;)
Love to all.
Ponavadi nas tako ohromijo neprijetni občutki, kot sta strah ali jeza. Se pa najdejo tudi trenutki, ko nas naval prijetnih čustev tako objame, da smo čisto iz sebe.
Vsekakor je slednje prijetno a redko doživljeno, ta prvega pa se vsi skrbno izogibamo.
Valjenje krivde na zunanje dražljaje za lastne občutke je nesmisel. Že situacije, ko so nekateri popolnoma brezbrižni drugi pa brezglavo norijo v lastnih strahovih, nam dajo vedeti, da je lastno doživljanje situacij stvar vsakega posameznika.
In prav strah je primarno čustvo, ki rojeva "izrodke" kot so sovraštvo, jeza, zavist, neprivoščljivost...etc. Za vsakim naštetim čustvom stoji lasten strah pred čemerkoli že - pred občutkom manjvrednosti, nesprejemljivosti, pomanjkanjem ljubezni...
In prav zaradi teh strahov se velikokrat ne lotevamo novih podvigov v življenju. Bojimo se namreč OBČUTKOV, ki se bodo porodili v naši notranjosti. Ne bojimo se samih dogodkov, ampak občutkov, ki se bodo ob tem pojavili.
Plastični primer: skok s padalom... samo dejanje nam ne povzroča strahu, pa če se nam to še tako močno zdi.
Strah nas je vsega, kar bomo morda občutili pred padcem, med padcem, ob morebitne trdem pristanku - a vse v luči občutkov, ki sevajo skozi namišljene slike skoka.
Čustva so v redu zadeva dokler se jih polno zavedamo in hkrati ohranjamo kontrolo nad njimi. Kajti sporočajo nam pomisleke ali opominjajo na doživetja, ki smo si jih nabrali preko preteklih izkušenj.
A dejansko nobena situacija ni enaka drugi, tako da jemljimo opozorila zgolj kot luč na semaforju - včasih je varno prevoziti tudi rdečo, sploh če vemo da gori sama zase (čustveno rdečo ne na realnem semaforju...;)).
Veliko se jih loteva obvladovanja čustev na napačen način in sicer tako da jih popolnoma izklapljajo. To na dolgi rok nikakor ne gre, saj bodisi postanejo čustveni zombiji ali pa jim potlačena čustva prej kot slej s polno silo udarijo navzven - kar lahko povzroči ogromno psihične škode.
Kanaliziranje oz. usmerjanje lastnih čustvenih doživetij je tisto, kar nam daje oblast nad lastnim življenjem. Velikokrat se namreč zgodi, da se nam na nezaveden način kontrola nad življenjem izmuzne iz rok in preide v roke čustev, ki nas dani trenutek obvladujejo.
POZORNOST (ZAVEDANJE) je prvi korak k vodenju lastne kočije življenja. Konji v vpregi so čustva, ki so vedno prisotna in nas peljejo skozi različne situacije. Na nas pa je, da kot kočijaž usmerjamo in brzdamo ali spodbujamo njihovo smer in ritem. Tako lahko postanemo mojstri svojega življenja.
USMERJANJE je drugi in končni korak pri lastnem obvladovanju. Tako lahko strah pred npr. javnim nastopom preusmerimo v prijeten občutek ob prejemanju aplavza, ali strah pred tekmovanjem v veselje ob prihodu na cilj. Ne oklepajmo se domišljijskih scenarijev, ki nam rojevajo negativne občutke. Ustvarimo si sliko, ki bo nas pomirila, spodbudila ali vzbudila prijetne občutke.
Vsekakor je konstantno ohranjanje trde roke nad lastnim doživljanjem nesmiselno, saj je prav osvobajajoče se kdaj jim prepustiti, sploh če so pozitivne narave in nam ustvarjajo pozitivne občutke. Ta predstavljajo trenutek svobode, ki bo sčasoma prerasel v stalnico, v kolikor bomo zdresirali svoje "konje" in jim ne bo več treba brezglavo bezljati.
Tako da zavedanje lastnih čustev in zavedanje naše lastne moči nad njihovim usmerjanjem naj bo vodilo v prvi situaciji, ko boste "izgubili" glavo. ;)
Love to all.
No comments:
Post a Comment