Medsebojna človeška razmerja, pa naj bodo romantične ali čisto platonske narave, so v času sodobnega načina življenja postala žrtve družbeno pogojenih vzorcev.
Zanimivo je opazovati razvoj razmerja dveh oseb tekom koledarskega leta. In ker smo v prednovoletnem času začnimo kar tukaj.
»Potreba« po konkretnem zaključku leta je prisotna že kak mesec pred samim koncem, navita s strani oglaševalskih akcij, ki prodajajo idejo, da je obdarovanje konec leta nekaj nujnega – tako v poslovnem kot privatnem življenju. Da so voščila pomemben del tradicije in da brez njih enostavno ni pravega zaključka leta.
Pa se vprašam »ali je res potreben datum na koledarju, da želimo nekomu vse dobro?«. Kaj je 31.12. drugače kot na primer 5.6.? Pustimo vremenske razmere in dejavnike, ki krojijo življenjsko okolje. Vprašam vas, kaj je drugače v nas samih?
In da je ironija celotnega praznovanja zaključka leta še večja, je običajno v začetku novega leta potrebno sanirati telesno in duševno stanje, ki ga večina sferderba koncem leta. Kje je smisel praznovanja konca leta v nažiranju in prekomernem popivanju mi nikoli ni bilo in mi ne bo jasno. Ker tehtnega razloga za to enostavno ni.
Zaključek leta z ljudmi, ki jih bežno poznamo, samo zato da pač smo na novoletni zabavi, je zame potrata časa. Če čutimo potrebo po družbi jo delimo s tistimi, ki RES nekaj pomenijo v našem življenju in ki si RES želijo naše družbe v danem trenutku. Veliko je prilagajanja in delanja kompromisov tekom skupnega bivanja v tem življenju, ampak v trenutku, ko postane prilagajanje in delanje kompromisov žrtev datumov na koledarju, izgubi svoj smisel.
Velika ironija celotne zadeve je dejstvo, da konec leta veliko parov »spozna«, da ob sebi nimajo pravega človeka. Ker pač ne deli enakega pogleda na »biti ovca« kot nekdo drug.
Veliko ljudi, se v tem času tudi najde, saj se jasno pokažejo biseri med kamni, ki razmišljajo podobno a ne v »mainstreamu«.
Po novem letu tako vzbrstijo tudi nova razmerja, ki čakajo na prvo »veliko« preizkušnjo do 14.2. – Valentinovo. Še en umetno ustvarjen praznik, ki je z razvojem kapitalizma postal tako izumetničen, da se ga še kič sramuje. In spet naletimo na »potrebo« po izkazovanju naklonjenosti do posameznikov, ki so nam dragi.
Ok, kaj pa počneš preostali čas v letu?
Če imaš ob sebi človeka, ki ti zna pokazati naklonjenost in ljubezen zgolj ob praznikih in rojstnih dnevih, in ti je to dovolj, pol si kupljen/a. Ja evo. Think about it.
Veliko razmerij se tako v tem času razdre in veliko novih se rodi.
Čas pa neusmiljeno teče naprej in nastopi čas priprav na poletni oddih. Dopusti so v veliki meri postali napor in ne užitek. Usklajevanje želja, priprave, zbiranje finančnih sredstev…vzamejo toliko časa in energije, da se ne zgodi redko, da ljudje, ki pridejo z dopusta rabijo par dni samo zato, da si spet naberejo moči. A je to res smisel oddiha? Tudi v tem času se lomijo in gradijo nova razmerja.
In krog se ponovno zaključi s prihodom novega konca koledarskega leta.
----------------------
Ali ni smisel obstoja z drugimi VEDNO in POVSOD deliti najdragocenejše in edino kar posameznik resnično ima – to je SEBE?
Ali ni smisel nekomu z malenkostmi izkazovati Ljubezen, Prijateljstvo, Tovarištvo samo zato ker pač cenimo dejstvo, da so del našega življenja?
Ali ni VSAK trenutek Življenja primeren za dajanje in prejemanje?
Ali ni smisel VEDNO želeti drugim vse dobro?
Prazniki so OK, dokler jih ne jemljemo kot strogo pravilo. Jemljimo jih kot opomin, da razmislimo kaj počnemo in s kom stvari počnemo tekom preostalega časa. Jemljimo jih kot ogledalo našega lastnega dojemanja življenja, ki ga živimo. Smo že (še) žrtve družbeno pogojenih pričakovanj?
Live Life in King Size – but do it in your own way.
Love 2 all.
No comments:
Post a Comment