Brezpogojna ljubezen. Stvar neizpolnjenih želja ali stvar realnosti?
Kaj sploh je brezpogojna ljubezen? Če se osredotočim na osebno predstavo o njej, je nekaj takega: ljubezen, ki ne pozna meja; v smislu sprejemanja drugega takšnega kot je, spoštovanja vrednega individuuma, ki mu je "dopuščena" lastna izbira po načinu življenja.
Malce puhla definicija a boljše ne zmorem. Jo kdo drug? Brez dvoma. A če pogledamo bistvo, bo tudi moja dovolj.
Po čem ljudje najbolj hrepenimo. Po sprejetosti. Sprejetosti s strani drugih ljudi. Smo namreč socialna bitja in odnosi z drugimi ljudmi nam veliko pomenijo. Pa če to priznamo ali ne. Pa če živimo v bistvu samotno življenje, kjer ni veliko človeške interakcije, a je zato še toliko pomembnejša.
Kaj smo pripravljeni žrtvovati za to, da nas drugi sprejmejo? Različno od človeka do človeka, a na koncu bi lahko rekli, da smo pripravljeni žrtvovati vse. Ne za sprejetost s strani vsakega človeka a za nekoga posebnega v našem življenju nedvomno.
Ampak ali smo po vseh samožrtvovanjih potem to sploh še mi? Ali smo zgolj kopija tega, kar si drugi želijo videti v nas in senca tega kar v resnici smo? In kaj lahko dajemo kot kopije podobe nekoga drugega? Ljubezen? Brez dvoma je odgovor NE.
Zakaj? Ker se ljubezen vedno začne pri nas samih. Kot zapisano že v veliko knjigah se pojavi ta teza tudi tukaj. Dokler smo sposobni ljubiti sami sebe takšne kot smo, tako dolgo imamo potencial, da ljubimo druge takšne kot so in nedvomno potencial da brezpogojno ljubimo nekoga v našem življenju.
A za ceno lastne sprejetosti smo se pripravljeni odpovedati temu potencialu.
Iskati in si želeti nečesa, kar nato ne moremo deliti z drugimi je v končni fazi nesmiselno. A v prepričanju, da bo občutek sprejetosti sprožil večji občutek lastnega zadovoljstva in lastne sprejetosti, se ljudje dnevno prilagajamo predstavam drugih. Ne trdim, da prilagajanje ni del življenja. A neprestano stremljenje za njim je škodljivo. Tako za nas, kot za ljudi, ki nas imajo radi.
Hkrati si želimo ljubezni a je ne moremo dajati. Kakšna žalost. To je tako kot bi imeli zdravilo za vse vrste raka a ga ne bi mogli deliti z drugimi. Mislim, da ni tako sebičnega človeka na svetu, ki bi lahko to zavestno zadržal zase. Zamislite si to situacijo. Imeti "moč" pomagati drugim, jim polepšati življenje, a je ne znate uporabiti. Tako je z brezpogojno ljubeznijo.
Nekje globoko v sebi smo je sposobni vsi. Le nesnaga v obliki življenjskih vzorcev nam onemogoča lastno doživljanje te ljubezni. Napisati več bi bilo nesmiselno, saj ne poznam "recepta" kako se otresti lažnih predstav o tem kdo smo in kaj je pomembno v življenu. A vsak zase nedvomno lahko iskreno občutimo kaj nas resnično dela srečne. Življenje po lastnih ali življenje po tujih predstavah?
Slednje nedvomno vodi v neskončen boj po sprejetosti, saj se želje in predstave drugih nenehno spreminjajo in dopolnjujejo. To je tako kot bi lovili lastni "rep". Nikoli ga ne boste ujeli. Bolje se ga je zavedati, ga sprejeti in veselo pomahati z njim.
Se pravi se zavedati, da vse kar si drugi želijo videti v nas že smo, le da drugi tega ne vidijo. Verjetno tudi sami ne vidimo. Kakršni smo smo popolni. Popolni v svoji nepopolnosti. Prej ko se sprejmemo, lažje bomo krmarili skozi življenje.
Kaj sploh je brezpogojna ljubezen? Če se osredotočim na osebno predstavo o njej, je nekaj takega: ljubezen, ki ne pozna meja; v smislu sprejemanja drugega takšnega kot je, spoštovanja vrednega individuuma, ki mu je "dopuščena" lastna izbira po načinu življenja.
Malce puhla definicija a boljše ne zmorem. Jo kdo drug? Brez dvoma. A če pogledamo bistvo, bo tudi moja dovolj.
Po čem ljudje najbolj hrepenimo. Po sprejetosti. Sprejetosti s strani drugih ljudi. Smo namreč socialna bitja in odnosi z drugimi ljudmi nam veliko pomenijo. Pa če to priznamo ali ne. Pa če živimo v bistvu samotno življenje, kjer ni veliko človeške interakcije, a je zato še toliko pomembnejša.
Kaj smo pripravljeni žrtvovati za to, da nas drugi sprejmejo? Različno od človeka do človeka, a na koncu bi lahko rekli, da smo pripravljeni žrtvovati vse. Ne za sprejetost s strani vsakega človeka a za nekoga posebnega v našem življenju nedvomno.
Ampak ali smo po vseh samožrtvovanjih potem to sploh še mi? Ali smo zgolj kopija tega, kar si drugi želijo videti v nas in senca tega kar v resnici smo? In kaj lahko dajemo kot kopije podobe nekoga drugega? Ljubezen? Brez dvoma je odgovor NE.
Zakaj? Ker se ljubezen vedno začne pri nas samih. Kot zapisano že v veliko knjigah se pojavi ta teza tudi tukaj. Dokler smo sposobni ljubiti sami sebe takšne kot smo, tako dolgo imamo potencial, da ljubimo druge takšne kot so in nedvomno potencial da brezpogojno ljubimo nekoga v našem življenju.
A za ceno lastne sprejetosti smo se pripravljeni odpovedati temu potencialu.
Iskati in si želeti nečesa, kar nato ne moremo deliti z drugimi je v končni fazi nesmiselno. A v prepričanju, da bo občutek sprejetosti sprožil večji občutek lastnega zadovoljstva in lastne sprejetosti, se ljudje dnevno prilagajamo predstavam drugih. Ne trdim, da prilagajanje ni del življenja. A neprestano stremljenje za njim je škodljivo. Tako za nas, kot za ljudi, ki nas imajo radi.
Hkrati si želimo ljubezni a je ne moremo dajati. Kakšna žalost. To je tako kot bi imeli zdravilo za vse vrste raka a ga ne bi mogli deliti z drugimi. Mislim, da ni tako sebičnega človeka na svetu, ki bi lahko to zavestno zadržal zase. Zamislite si to situacijo. Imeti "moč" pomagati drugim, jim polepšati življenje, a je ne znate uporabiti. Tako je z brezpogojno ljubeznijo.
Nekje globoko v sebi smo je sposobni vsi. Le nesnaga v obliki življenjskih vzorcev nam onemogoča lastno doživljanje te ljubezni. Napisati več bi bilo nesmiselno, saj ne poznam "recepta" kako se otresti lažnih predstav o tem kdo smo in kaj je pomembno v življenu. A vsak zase nedvomno lahko iskreno občutimo kaj nas resnično dela srečne. Življenje po lastnih ali življenje po tujih predstavah?
Slednje nedvomno vodi v neskončen boj po sprejetosti, saj se želje in predstave drugih nenehno spreminjajo in dopolnjujejo. To je tako kot bi lovili lastni "rep". Nikoli ga ne boste ujeli. Bolje se ga je zavedati, ga sprejeti in veselo pomahati z njim.
Se pravi se zavedati, da vse kar si drugi želijo videti v nas že smo, le da drugi tega ne vidijo. Verjetno tudi sami ne vidimo. Kakršni smo smo popolni. Popolni v svoji nepopolnosti. Prej ko se sprejmemo, lažje bomo krmarili skozi življenje.
