Poslušati, slišati, interpretirati

Ljudje smo zanimiva bitja. Informacije sprejemamo na različnih nivojih in preko različnih čutnih kanalov. In eden izmed teh je tudi sluh. Kar se tiče pa nivojev poslušanja in slišanja pa bi lahko pisal celo noč. Upam, da bom prej izluščil bistvo.

Kako je če človeka poslušaš in ga resnično ne slišiš?
To je tako kot če gledaš naše poslance, ko eden govori nekaj drugemu, drugi pa prvemu nekaj čisto tretjega. Kot bi govorili drug mimo drugega. Pa niti ne govorijo drug mimo drugega, le slišijo ne kar jim drugi sporoča.

Kako je če človeka poslušaš in slišiš, a si napačno interpretiraš?
To je tako kot pri pogovoru med spoloma, ko eden vpraša "Je kaj narobe?" , drugi pa odvrne "Nič". Po poglejmo nekaj interpretacij:
"Ok, vse v redu."
"Le kaj mi hoče povedat?"
"Kaj sem pa zdaj spet narobe naredil?"
"Spet se muli."
In še bi lahko šlo naprej, skoraj v neskončnost.
Problem ni v tem, da si napačno interpretiraš, ampak da si sploh interpretiraš. Če resnično slišiš ne rabiš interpretacij. In ne rabiš razumsko stvarnih odgovorov. Enostavno veš.

Kako izgleda če človeka poslušaš in resnično slišiš?
You feel the wibe bi se reklo po angleško. Da, začutiš energijo, ki stoji za besedami, ki jih nekdo izreče. Če si resničen mojster poslušanja jo začutiš tudi za napisanimi besedami. Ne iščeš razlag, zakaj in kako naprej, ampak enostavno agiraš. Ne reagiraš, ker potem si že ujet v lastno interpretacijo tega kaj ti nekdo sporoča. To pa ni pravo slišanje drugega. To je slišanje drugega skozi svoje predstave. To je tako kot če dva gledata nebo. Eden ima na sebi pink očala drugi pa zelena. Oba vidita nebo in verjameta, da ga tako vidi tudi drugi.

In kako doseči, da človeka resnično slišiš?
Ni recepta po katerem bi se lahko ravnali. Ni tehnike, ki bi jo morali osvojiti. Je samo neobremenjujoče, neobvezujoče poslušanje. Posvečanje celotne pozornosti sogovorniku, takrat ko ga poslušamo in takrat ko mu sporočamo.
Kajti tudi tu je "catch". Če ne znaš povedat, te drugi ne more razumet. Če mu praviš "bljubljublbja" hočeš pa reči "rad te imam" potem drugi, pa če je še tak mojster, tega ne more doumet.

Tako da ljudje, pogovarjajte se z drugimi takrat ko hočete da vas slišijo in razumejo. Vse ostalo počnite sami pred ogledalom. Bo nastalo še najmanj škode.

Brezpogojna ljubezen

Brezpogojna ljubezen. Stvar neizpolnjenih želja ali stvar realnosti?

Kaj sploh je brezpogojna ljubezen? Če se osredotočim na osebno predstavo o njej, je nekaj takega: ljubezen, ki ne pozna meja; v smislu sprejemanja drugega takšnega kot je, spoštovanja vrednega individuuma, ki mu je "dopuščena" lastna izbira po načinu življenja.

Malce puhla definicija a boljše ne zmorem. Jo kdo drug? Brez dvoma. A če pogledamo bistvo, bo tudi moja dovolj.
Po čem ljudje najbolj hrepenimo. Po sprejetosti. Sprejetosti s strani drugih ljudi. Smo namreč socialna bitja in odnosi z drugimi ljudmi nam veliko pomenijo. Pa če to priznamo ali ne. Pa če živimo v bistvu samotno življenje, kjer ni veliko človeške interakcije, a je zato še toliko pomembnejša.

Kaj smo pripravljeni žrtvovati za to, da nas drugi sprejmejo? Različno od človeka do človeka, a na koncu bi lahko rekli, da smo pripravljeni žrtvovati vse. Ne za sprejetost s strani vsakega človeka a za nekoga posebnega v našem življenju nedvomno.
Ampak ali smo po vseh samožrtvovanjih potem to sploh še mi? Ali smo zgolj kopija tega, kar si drugi želijo videti v nas in senca tega kar v resnici smo? In kaj lahko dajemo kot kopije podobe nekoga drugega? Ljubezen? Brez dvoma je odgovor NE.

Zakaj? Ker se ljubezen vedno začne pri nas samih. Kot zapisano že v veliko knjigah se pojavi ta teza tudi tukaj. Dokler smo sposobni ljubiti sami sebe takšne kot smo, tako dolgo imamo potencial, da ljubimo druge takšne kot so in nedvomno potencial da brezpogojno ljubimo nekoga v našem življenju.

A za ceno lastne sprejetosti smo se pripravljeni odpovedati temu potencialu.
Iskati in si želeti nečesa, kar nato ne moremo deliti z drugimi je v končni fazi nesmiselno. A v prepričanju, da bo občutek sprejetosti sprožil večji občutek lastnega zadovoljstva in lastne sprejetosti, se ljudje dnevno prilagajamo predstavam drugih. Ne trdim, da prilagajanje ni del življenja. A neprestano stremljenje za njim je škodljivo. Tako za nas, kot za ljudi, ki nas imajo radi.

Hkrati si želimo ljubezni a je ne moremo dajati. Kakšna žalost. To je tako kot bi imeli zdravilo za vse vrste raka a ga ne bi mogli deliti z drugimi. Mislim, da ni tako sebičnega človeka na svetu, ki bi lahko to zavestno zadržal zase. Zamislite si to situacijo. Imeti "moč" pomagati drugim, jim polepšati življenje, a je ne znate uporabiti. Tako je z brezpogojno ljubeznijo.

Nekje globoko v sebi smo je sposobni vsi. Le nesnaga v obliki življenjskih vzorcev nam onemogoča lastno doživljanje te ljubezni. Napisati več bi bilo nesmiselno, saj ne poznam "recepta" kako se otresti lažnih predstav o tem kdo smo in kaj je pomembno v življenu. A vsak zase nedvomno lahko iskreno občutimo kaj nas resnično dela srečne. Življenje po lastnih ali življenje po tujih predstavah?
Slednje nedvomno vodi v neskončen boj po sprejetosti, saj se želje in predstave drugih nenehno spreminjajo in dopolnjujejo. To je tako kot bi lovili lastni "rep". Nikoli ga ne boste ujeli. Bolje se ga je zavedati, ga sprejeti in veselo pomahati z njim.
Se pravi se zavedati, da vse kar si drugi želijo videti v nas že smo, le da drugi tega ne vidijo. Verjetno tudi sami ne vidimo. Kakršni smo smo popolni. Popolni v svoji nepopolnosti. Prej ko se sprejmemo, lažje bomo krmarili skozi življenje.

Ljubezen sama ni dovolj, ali pač?

Vsakemu se vsaj enkrat v življenju zgodi, da se znajde v situaciji, kjer resno podvomi v moč resnične Ljubezni, njene prevlade nad vsem ostalim in nad njeno sposobnostjo voditi nas in dopuščati nam biti to kar smo in hkrati imeti ob sebi nekoga ki nas takšne sprejme.

Vsak se znajde v situaciji ko je ljubezen prisotna, mogoče celo pristna, tista pisana z velikim L, pa se stvari vseeno podrejo kot hišica iz kart in na koncu ostanemo sami na pogorišču svojih sanj. Sanj ki jih večinoma sami polijemo z bencinom in zažgemo. Odvisno je samo kaj predstavlja bencin za naše sanje. Bencin je lahko kariera, denar, nov dom, želja po družini, želja po svobodi, želja po neutesnenjosti, želja po več in več.

Želje so ena fina stvar, dokler ne postanejo edino gibalo našega življenja. Ko postane potreba po zadovoljitvi želja edino kar nas goni v življenju. Takrat imamo problem. Takrat ne moremo Ljubiti. Takrat tudi resnična Ljubezen ni dovolj. Zakaj? Ker ne vidimo v njej vse kar resnično potrebujemo temveč vidimo v vseh prej naštetih željah rešitev za naše strahove in dvome. Strahove da "to je zdaj to, konec čagiranja, popivanja s prijatelji, gledanja za drugim spolom, delanju "bedarij", prdenju, riganju in čohanju po jajcih". Konec vsega, kar nam je do sedaj predstavljalo neko vrsto svobodo, neodvisnost in možnost lastnega odločanja kaj bomo in kdaj bomo.

Dragi moji, vedno ko se pojavi potreba po tem, da naredimo nekaj, to naredimo. Tako je tudi prav, le dopustimo ne, da nam bodo vedno nove potrebe prikrajšale uživanje sadov že izpolnjenih potreb.

Svoboda in neodvisnost sta vedno prisotna le dovoliti si ju moramo. Če nas nekdo za to obsoja je pametno o tem spregovoriti, povedati svoje mnenje in na koncu ugotoviti kaj koga moti in ali je smiselno še dalje vztrajati v zvezi.
Smo kar smo in to bomo vedno ostali. Če bomo igrali bomo tudi nekdo. Če se bomo prilagajali bomo tudi nekdo. Če se bomo pustili voditi bomo tudi nekdo. Ampak vedno bomo nekje pod vsem še vedno Mi Mi. In dokler se tega zavedamo, si dovolimo biti to kar smo, se tega ne sramujemo ali zatiramo zaradi želja drugih, potem nam ne more uiti sreča v Ljubezni. Ljubiti pomeni sprejemati sebe in druge takšne kot so, se učiti funkcionirati v zvezi, kjer je vedno prisotna mera prilagajanja in kompromisov. Ki so tudi OK saj preko njih spoznavamo tudi lastne razsežnosti, ki jih drugače mogoče ne bi.
In ko se vzpostavi to ravnotežje med lastnim zavedanjem kdo smo in kdaj smo srečni in tem kje in kdaj je treba kaj "požreti", se čemu prilagoditi, se čemu odpovedati, si kaj izboriti in si kaj dovoliti, potem je vedno Ljubezen dovolj.

Do tega ravnotežja pa je pot lahko dolga in zavita, polna padcev in ovir, ali pa je preprosta in kratka, odvisno pač koliko smo v stiku z zavedanjem kdo smo. Ko nam je ta slika jasna je večina poti že za nami. Takrat namreč "vemo" kako funkcioniramo in kje so naše meje. Takrat vemo kje je zdrava meja odpovedovanja in prilagajanja. Takrat se v bistvu niti ne ukvarjamo s tem ali se prilagajamo, odpovedujemo, delamo kompromise ali karkoli že, ker enostavno vemo, da je tudi to del nas in nas dela takšne kot smo - edinstvene unikate.

Samopodoba

Poletje se počasi izteka in za nami je ležerno poležavanje ob morju ali drugih počitniških krajih, predvsem za mlade pa prav tako konec pogledovanja za drugim spolom, za istim spolom ali karkoli pač komur ustreza.
Poletje je vedno en tak fin čas, da lahko resnično pri sebi spoznaš koliko ceniš in spoštuješ sam sebe, koliko se imaš sam rad in koliko na vse našteto vplivajo mnenja drugih.

Še pred pravim začetkom poletja se veliko deklet začne pripravljat na manjše shujševalne kure, obiski v solariju se množijo, odrekajo se nekaterim sladkim razvadam, ki so jih čez zimo "grele" s svojim nikoli razočarajočim okusom.
Za zimo pride pomlad in tej sledi poletje in v tem zaporedju se začnejo tudi pomisleki glede lastnega izgleda, kje se je nabralo preveč in kje bi se dalo kaj postoriti da se koža malo bolj napne, sveti, porjavi in kaj vem kaj še vse.

Da ti problemi samopodobe niso vezani samo na ženski spol poskrbijo vsi moški, ki ob prvih sončnih žarkih začnejo razkazovati bicepse, tricepse in kaj vem še katere -cepse, ki so jih pred tem skrbno utrjevali v upanju da bodo z njimi naredili vtis na okolico.

Zakaj vse to, se vprašam. Zakaj je pozimi ok imeti malo več kilogramov, imeti kako mišico nenatrenirano in se prepuščati kulinaričnim užitkom vseh vrst? Je zato, ker smo bolj oblečeni in se manjše družbene nesprejemljivosti ne opazijo takoj? Seveda.

Ampak a je potrebno ugajat vsem s tem kako izgledamo? A smo kaj manj v redu človek pozimi ko nam je bolj "vseeno" kako fizično izgledamo kot pa poleti?
Kaj nas določa? Naša fizična podoba, naša mentalna podoba ali karakterna? Vse po malem, le vprašanje je katera nas kdaj v življenju vodi. Voditi pa se pustijo ovce in naj se ne bi ljudje. Imamo lastno voljo, lastno izbiro, in kljub temu delujemo kot nam družbeni sistem prikrito in odkrito diktira.

Mislim da je prav, da človek posluša samega sebe in zgolj samega sebe. Pa ne tisti del ki ga je programirala družba, temveč tistega, ki ga slišimo takrat, ko smo popolnoma obupani, izčrpani ali kako drugače na koncu z močmi. Takrat družbeno pogojeni jaz utihne in dovoli, da se Jaz spet zasliši. Temu je pametno prisluhniti. Ta je tisti, ki nas nikoli ne graja in nas nikoli ne pohvali. Ta je tisti, ki nas ne ocenjuje, ne kategorizira, ne predalčka. Ta je tisti, ki nas sprejema takšne kot v resnici smo tisti trenutek. Grdi, lepi, debeli, suhi, zamaščeni in koščeni, vse to ne obstaja. To so projekcije okolice. Že če pomislimo, da ima vsak drugačno predstavo kaj je debelo in kaj suho nam da vedet, da je vse skupaj en velik šov, ki nam diktira, v katerih okvirih smo družbeno sprejemljivi, lepi, bogati in v katerih ne. Bedarija.
Postavimo si lastne okvirje, ali še bolje ne postavimo si nobenih okvirjev. Živimo svobodno, kot začutimo tisti trenutek da je prav. Prav za nas, da se bomo počutili dobro tisti trenutek in da si ne bomo kasneje tega očitali. To je vsa skrivnost kako se izogniti domnevam kaj drugi menijo o nas in koliko je to pomembno. Pomembni smo mi in samo mi.

Problem, priložnost ali rešitev?

Ob opazovanju sveta, družbe in posameznika sem opazil značilnost sodobnega človeka, ki se je verjetno "rodila" že v pradavnini. In to je razlika kako vidimo stvari, ki se nam dogajajo v življenju.

En pogled bi lahko imenovali pesimističen, saj pri tem gledamo na stvari kot na nekaj, kar nam bo povzročalo preglavice česar si v bistvu nikoli ne želimo. Torej gledamo na dogodke v našem življenju kot na probleme, ki nas neprestano lovijo in padamo iz enega problema v drug. Sčasoma smo tako ujeti v prepričanje, da je vse okoli nas problem, da niti prav dihat več ne moremo in se počutimo ujete, utesnjene, prestrašene, nemočne.

Drugi pogled je ko za vsak dogodek iščemo, vidimo ali imamo rešitev. To je posledica občutka, da je za vsako stvar, ki se nam zgodi potrebno imeti odgovor na (nepotrebna) vprašanja "Zakaj meni? Zakaj zdaj? Zakaj to?"
Potreba po prisotnosti odgovorov na vsa vprašanja nas žene v nikoli zaključen tek za pretiranim, že skoraj nasilnim, iskanjem resnice. Resnice, ki jo pojmujemo kot osnovo, da lahko funkcioniramo in se "spopadamo" z življenjskimi situacijami.

Tretji pogled na stvari, ki se nam dogajajo v življenju pa temelji na sprejemanju vsega kot priložnosti, da nekaj novega spoznamo o sebi, drugih, svetu, življenju na splošno. Gledanje na priložnost kot neobvezujoče dejstvo, ki ne potrebuje odgovorov, ki samo ponuja možnost da se sami odločimo, kaj bomo storili s situacijo v kateri smo se trenutno znašli.
Ali jo bomo videli kot problem, se zaprli v občutek nelagodja, nemoči...ali bomo vklopili razum in poiskali rešitev, smisel nastale situacije, tako da bo potrebi po razumevanju stvari zadoščeno vsaj na razumski ravni...ali pa se bomo nasmehnili in uživali trenutek, se prepustili, opazovali in pustili morebitnim odgovorom, da se nam sami prikažejo, oziroma si bomo dopustili jih videti v njihovi naravni luči.

Kako bomo živeli svoje življenje je vedno stvar naše lastne odločitve.
Kje bomo ustvarili največ, kje bomo spoznali skrivnosti življenja, kje bomo živeli polno življenje?


Živeti priložnosti...to naj bo vodilo.

Živeti ali umirati, kje je razlika?

Živeti ali umirati, kje je razlika? V bistvu je ni, pa če gledamo iz različnih zornih kotov.

Če gledamo na življenje kot na vedno spreminjajočo se stvar, potem vsak trenutek posebej umiramo in hkrati živimo. Vprašanje je le kateri pól tega trenutka bomo za sebe izbrali.

Vse je minljivo in tako je tudi z življenjem, a po drugi strani tudi s smrtjo. Pride in mine. Ne traja večno, kajti za vsako smrtjo pride rojstvo. Rojstvo nečesa novega. Pa če razumemo to kot rojstvo naslednjega dne, trenutka, življenja...ali česarkoli drugega.

Ali je umiranje težko? Seveda, a hkrati je tudi živeti življenje težko. Umiranje in življenje življenja sta vedno težki stvari v kolikor se človek odloča, da bo za pól tega trenutka izbral smrt. Pomeni, da trenutek životari in ne živi. Med životarjenjem in življenjem pa je velika razlika. Zato tudi pravim, da je živeti življenje težko, če si ga predstavljamo zgolj kot životarjenje.

Smrti se bojimo vsi, tudi tisti, ki pravijo da ne. Zakaj? Ker ne vemo resnično kaj pride za njo. Ponovno rojstvo? Že mogoče, a še nisem srečal človeka, ki bi mi z gotovostjo potrdil, da je temu tako. A resnično rabim potrditev drugega, da verjamem v nekaj? Včasih že. Kako neumno.
Negotovost v človeku je vedno seme za razvoj strahu. Negotovost na podlagi nevednosti. Kaj pa je potrebno vedeti in kje dobimo verodostojne informacije? Vse nam daje živeljenje, le oči je treba odpreti in pogledati. Tako pa se ljudje trdno priprtih oči spopadamo z življenjem in pravimo "saj vem, saj vem".

Umiranja se bojimo vsi...bolj tisti, ki nis(m) o bili pripravljeni živeti. Kajti šele ko se čas izteka (če vzamemo da je čas tukaj samo prispodoba), potem šele vidimo kakšno priložnost smo zamudili. Priložnost spoznati življenje, tako pa smo spoznali samo bedo in umiranje. Umiranje na obroke, ki ji pravim tudi životarjenje.
Pustili s(m)o, da življenje vodijo strah, dvom, in negativizem, ki s(m)o ga povezovali z vsem novim, neznanim. Zakaj? Odgovora nimam, a sem prepričan da je skrajno beden, ko se ga zavemo.
Konstrukti razuma ali čustev so tako banalni a tako prepričljivi, če nam eden izmed omenjenih vodi življenje, da nam popolnoma prekrijejo pregled nad resničnim dogajanjem.

Sprašujem pa se od kod pridejo ti strahovi, kako so lahko tak močan konstrukt razuma in čustev? Seveda izhajajo iz preteklih izkušenj, a zakaj te postanejo vodilo za življenje pred nami? Zakaj menimo, da se nam lahko zgodi isto? Vsak trenutek je edinstven in dveh popolnoma enakih ni. Tako tudi ne moremo doživeti popolnoma enake situacije. Ampak a lahko doživimo popolnoma enako čustveno stanje? Seveda lahko, če ga črpamo iz svojega spomina in ne iz resničnih odzivov na stvari, ki nas obdajajo.
In v kočni fazi so to samo odzivi in ne resničnost. Resničnost ostaja takšna kot je ne glede na to kako gledamo na njo. Če nas je nečesa strah, ali se česa veselimo je popolnoma vseeno. Resničnost ostaja v svojem bistvu enaka. Le naš pogled nanjo je različen. To je tako kot bi gledali skozi očala z različno dioptrijo. Oboje nam megli videnje resničnosti, kajti tudi pozitivna čustva so naš oseben dodatek k resničnosti. Tako so očala z napačno dioptrijo zameglila resničnost, ki je ne vidimo takšne kot v resnici je.
Ostane nam le, da odložimo očala in pogledamo na stvari brez čustev, pričakovanj, spominov in vse ostale "navlake".

A je to težko? Seveda, dokler smo ujeti v prepričanje da brez "navlake" ne gre. Da zmoremo na stvari gledati le skozi omenjena očala. Ampak a smo to počeli že od nekdaj? Ne!
Poglejte otroka, ki spoznava svet okoli sebe. A menite, da ga gleda skozi očala z dioptrijo. Ne. Nanj gleda neobremenjen, ker nima preteklih izkušenj, vzorcev in pričakovanj. Na stvari gleda kot na takšne kot so. Šele kasneje si nezavedno natakne očala, ki nosijo v sebi vse pretekle izkušnje in skoznje gleda na življenje pred seboj.

Kdaj se to zgodi in zakaj ne vem.

A če si kaj sam ustvariš si lahko tudi sam podreš. Oziroma se čemu odpoveš. In postaneš neveden. A hkrati pustiš strah pred nevednostjo ob strani. Kot otrok, ki ne gleda na nove stvari s strahom ampak z zanimanjem da odkrije nekaj novega. In vse okoli nas je vedno nekaj novega. Vse je edinstveno, neponovljivo in zato vredno svobodnega ogleda. Zakaj pravim svobodnega?
Ker je vsako gledanje skozi prizmo izkušenj pogojeno gledanje. Pomeni priučeno. In kar je priučeno ni v skladu z trenutno resničnostjo. Kajti bilo je naučeno za konkreten primer preteklosti.

Pa bo kdo dejal "ja saj pa ne mislim, da se bo zgodilo popolnoma isto...ampak na podlagi izkušenj predvidim, kam lahko katera stvar vodi."
A res lahko? Kako pa to? To je tako kot bi se peljal po ovinkasti cesti in za vsakim levim ovinkom zagledaš kaktus. Sčasoma prevzameš vzorec, da se za levim ovinkom vedno pojavi kaktus. Zavedaš se, da se voziš skozi različne leve ovinke in ugledaš vedno nov kaktus. A ta dva pojma se vedno povezujeta. Ampak a to drži za vedno in kot pribito. Seveda ne. Kakšno presenečenj ko za enim levim ovinkom zagledamo cvet. Torej nekaj, kar nismo pričakovali a je vseeno tam. Predvidevali smo kaktus a doživeli cvet.

Predvidevanje je koristen konstrukt razuma, v kolikor ne postane pravilo, kateremu se ne želimo odpovedati za nobeno ceno.

Tako ostaja človeku vedno svobodna izbira. Izbira ali življenje doživljati kot vedno nekaj novega, vedno kot priložnost spoznati nekaj novega, spoznati nekoga novega. Ali pa gleda na vse kar se mu zgodi kot "ah pa ne že spet".
Izbira je naša. V kolikor se je zavedamo smo že daleč. A potrebno je narediti tudi korak naprej in jo resnično zaživeti.

TI ali VI?

V življenju se verjamem da vsak slej kot prej znajde v situaciji, ko se vpraša ali sogovornika s katerim je v pogovoru nagovoriti s TI ali z VI.

Iz česa izhaja to "nesmiselno" vprašanje?

Vsekakor gre za družbeno pogojeno vprašanje, ki povezuje VI - kanje z izražanjem nekega spoštovanja do sogovornika, medtem ko TI - kanje kaže bolj na prijateljski odnos. Ampak ali je takšno diferenciranje resnično potrebno? Kdo pa pravi, da vsak ki nekoga VI-ka resnično spoštuje to osebo, oziroma ji želi s tem izkazati spoštovanje? Vsi vemo, da je ponekod možno prav v glasu človeka slišati, da VI-ka iz čistega družbenega pričakovanja. V resnici pa prezira osebo s katero govori.

Prav tako sem prepričan, da se bi vsi lahko tikali v kolikor, bi ohranjali zavedanje, da je potrebno ob vsakem pogovoru oceniti koliko spoštujemo svojega sogovornika. In izražanje tega spoštovanje ni potrebno da je izraženo z VI-kanjem. Mislim, da še veliko bolj resno sliko spoštovanja nekomu izkažeš, če ga nasloviš z TI in hkrati z vsebino svojega nagovora daš jasno vedeti koliko ga spoštuješ.

Torej to VI-kanje je velika izmišljotina družbe, ki očitno rabi nek izraz, ki jo sili v izražanje spoštovanja do drugih.

Iz svojih izkušenj lahko mirno rečem, da je TI-kanje veliko primernejše in učinkovitejše tudi v poslovnih pogovorih. Zakaj bi v bistvu želeli dajati občutek, da smo nekaj manj kot pa oseba ki jo VI-kamo. Izrazimo svoj enakovredni položaj s hkratnim spoštljivim odnosom.

Mogoče je res za koga to težko, saj ljudje povezujemo TI-kanje z "domačim" odnosom, kjer povemo tudi kakšno "kislo" zadevo, ki bi verjetno v poslovnih pogovorih povzročila odpor in nerazumevanje. Zato pa je potrebno nadzorovati kar govorimo. In če nam to uspe, ko nekoga VI-kamo, nam to nedvomno lahko tudi ob TI-kanju.

Otroštvo - odraslost

Sredi delovnega dne, sem si vzel trenutek za oddih in stopil pod toplo sonce, ki je prijetno grelo in dajalo nove energije. V bližini je bilo otroško igrišče, ki je bilo polno predšolskih otrok. Pogled na njihovo igro in sproščenost so vzbudile misel, "zakaj se odrasli pustimo stresu, da nam tako greni življenje?".

Odprtost, sprejemanje drugih, igrivost, neobremenjenost...vse to je sijalo z obraz otrok, medtem ko sem sam, še vedno "rosno" mlad utrujen opazoval njihovo igro. Kdaj je bilo nazadnje, da sem se spustil v igro, se niti ne spomnim.
Gledanje na svet, življenje in vse kar me obdaja, s skrajno resnostjo in občutkom odgovornosti za večino kar se dogaja okoli mene, me je odmaknilo od sproščenosti, štetja zvezd, opazovanje potoka, poslušanja ptic in občutenja vetra. Otopelost na teh področjih je posledica stresa, ki mu pustim, da mi popolnoma zamegli prijetno plat življenja. Spoznavajoč to dejstvo, me je razžalostilo in iskati sem začel vzrok za takšno početje. Iskanje varnosti v delu, v priznavanju drugih, v dosežkih, vse to je na koncu dneva vedno samo ostanek, ki ti ne prinese velikega zadovoljstva. Kajti naslednji dan je potrebno vse osvojeno ohraniti in osvojiti novo. Kakšen nesmisel!

Jemanje vsakega dne kot da je tvoj zadnji, se mi nikoli še ni zdelo tako primerno kot ta trenutek. Neobremenjevanje kaj bo jutri, kaj bo čez 2 uri, kaj bo če bo...vsa ta navlaka, ki polni misli, se je prikradla od ne vem kod. Pomnim še dneve, ko nisem vedel kaj naj sam s sabo in sem bil prav tako nesrečen. Pomnim pa tudi dneve, ko se nisem obremenjeval kaj naj počnem, ker sem vedno nekaj počel. Pa ne zato, da bi kaj za to dobil, na primer plačo, priznanje ali karkoli drugega. Delal sem zato, ker me je to tisti trenutek zanimalo, veselilo, izpolnilo...

Kje so taki trenutki sedaj? Eden izmed izgovorov je, da s starostjo nase prevzamemo večjo odgovornost. Res je, ampak to naj nas ne omeji in odtuji od uživanja trenutka takšnega kot je. Brez razmišljanja kako bi lahko bilo še bolje, temveč sprejemanje in radosti da je kakršen je. Tudi če je nepopoln....sicer pa, kaj pa je popolnost?

Življenjske odločitve, vzorci in še kaj...

Vsakodnevno se srečujemo s vprašanji kot so "ali mi bo uspelo?", "delam prav in pošteno?", "bi lahko naredil kaj bolje?"... Verjamem, da je še veliko vprašanj, ki so podobnega kova in nam v nezavednem polju razuma polnijo misli. Če se samo ustavimo za trenutek, vzamemo v roke pisalo in papir in zapišemo vse kar nam trenutno pade na pamet...ampak res vse, tudi tisto kar mislimo, da ni vredno zapisa...potem vidimo kako močno smo ljudje ujeti v nenehno razmišljanje, skrbi in iskanje rešitev na določena vprašanja...

Vse to je normalno saj smo razumska bitja in uporabljamo možgane za lasten razvoj. Je pa res, da se včasih zgodi, da nam zdrava pamet pravi eno, mi pa storimo nekaj drugega. Razlogov za to je več, a če se osredotočim zgolj na enega, bom izbral "vzorce".

Vzorce razmišljanja, načina življenja, obnašanja in komunikacije z okoljem.

Velikokrat storimo nekaj, kar bi v naslednjem trenutku naredili vsaj malo drugače. Učenje je del procesa poskusov, a včasih se ljudje preveč obremenjujemo s tem kaj in kako narediti, kaj in kako povedati in ali sploh reagirati na dražljaje okolja. Za vzor so nam lahko otroci v svojih zgodnjih letih, ki neobremenjeni odkrivajo svet, ki jih obdaja.

Um, ki ga ne obremenjujejo vprašanja kot so "kaj bo če bo ko bo" je biser v sodobnem življenju.
Nekdo bi dejal, da gre za neodgovorno življenje, če se ne sprašuješ o posledicah svojih dejanj. Se strinjam v tolikšni meri če počnemo nekaj, kar vemo da je narobe, pa to vseeno počnemo.

Če se spet obrnem na otroke, ti v osnovi ničesar ne naredijo, da bi koga prizadeli ampak zgolj preizkušajo kaj se bo zgodilo, če bodo kaj naredili. Sčasoma osvojijo znanja o posledicah svojih dejanj in če ohranjajo stik s tem kar "čutijo" da je prav in kaj ne, potem se ne vračajo na pota, ki vodijo v prizadetost drugih in škodi okolja v katerem živijo.

Vsa dejanja narejena iz jeze, sovraštva ali škodoželjnosti izhajajo iz notranjega nezadovoljstva posameznika, ki takšna dejanja opravlja. Kje je izvor tega nezadovoljstva je druga zgodba, a dejstvo je, da gre za subtilno odločitev, da je "prav", da drugi trpijo, če trpi človek sam.

Nič od tega ne more povrniti notranji mir prizadetega človeka, le lastno soočenje s tem kaj počne v življenju drugim in kaj sebi, lahko doprinese k vpogledu v to kaj ga teži in od kod stvar izhaja.

Dejstvo pa ostaja, da vse življenjske odločitve sprejemamo sami in za njih tudi odgovarjamo. Odgovarjamo drugim najbolj pa sebi. Kajti vsak, ki meni, da je prisiljen v kaj, si zatiska oči pred tem, da ima preveč strahu pred tem kako bi bilo, če bi živel drugače. Strah pa izhaja iz preteklih osebnih izkušenj ali izkušenj drugih, ki jih vzamemo za edino resnico. Ta strah se zasidra v našo podzavest in nam na določenih delih življenja tako zamegli presojo, da naredimo marsikaj v kar v bistvu ne verjamemo in v čemer ne uživamo.

Življenje pa bi naj bila priložnost odkrivanja novih stvari, bogatenje izkušenj in deljenje znanja z drugimi. V kolikor se prepustimo strahu, obstanemo na točki razvoja in le malo naredimo, da napredujemo v osebnem razvoju. Če pa premagamo strah pred neznanim ali "edino resnico" potem odkrivamo svet kot bi ga naj.
Neobrenjeni, radovedni in odprti za nova znanja in izkušnje.