S vsakim trenutkom, ki ga preživljamo v tem življenju si želimo, da bi bili srečni, čutili toplino na obrazu, v srcu, bili sprejeti, ljubljeni, polni radosti in življenjske energije. Tudi če se tega ne zavedamo, je to nedvomno težnja, ki nas poganja skozi vse življenjske situacije.
A dejansko smo ljudje v sodobnem času obrnjeni popolnoma v drugo smer, v smer ki vodi stran od omenjenega stanja. Polni smo dvomov, strahov, zavisti, jeze, žalosti, ignorance, cinizma, pesimizma in še bi lahko našteval.
Skoraj brez napora se razjezimo, povemo kakšno "krepko" na račun drugih, jezno streljamo s pogledi in mrščimo čelo ob neznancih. Velikokrat tudi sebe zapostavljamo in ob iskreni pohvali zamahnemo z roko češ "eh saj ni nič takega". Pa JE nekaj velikega.
S sprejemom pohvale si dovolimo biti vredni pohvale, omogočimo, da drugi občutijo radost, ki so jo sprožili s svojo izjavo. Slednjega se še premalo zavedamo. Tudi to je eden izmed razlogov, da se ljudje med seboj tako redko pohvalijo. Saj se pohvala ne ceni in tisto kar se ne ceni se ne podarja.
Z veliko vnemo znamo razlagati situacije, v katerih so drugi izpadli "bedaki". Le redko na glas povemo, da smo se sami tako počutili in da raje svojo bolečino skrivamo za bolečino nekoga drugega. S tem "branimo" svoj namišljeno pozitiven zgled. Pozitiven češ "jaz vidim, zato nisem tak". A če bentiš nad dejanji drugih dejansko stresaš jezo nad podobnimi odzivi, ki jih sam pri sebi ne prenašaš.
Vsa nezadovoljstva nad svetom, ki nas obdaja izhaja iz lastnega nezadovoljstva glede tega kaj smo.
In takšno početje nas ne polni z energijo, temveč nas izčrpava in na koncu dneva si želimo samo še mir in umik iz sveta, ki nas obdaja.
Veliko redkeje srečaš človeka, ki je sposoben odkrito govoriti o prijetnih občutjih. O sreči, ki jo je čutil, o ljubezni ki ga je prevzela. Zakaj? Odgovorov je mnogo a moj je, da skrivamo ta del sebe pred drugimi v želji, da nam vanje ne bi nekdo vnesel bolečine, neodobravanja. Naj še kako govorimo, da nas ne gane kaj si drugi mislijo o nas, je prav to posledica tega, da se zapiramo pred drugimi. In ne samo da nas dajejo mnenja drugih, temveč nas daje tudi lastna interpretacije tujega mnenja.
Pred kratkim sem prebral zanimivo misel, ki je pravšnja za ta prispevek:
"Nismo to kar mislimo da smo, niti to kar mislijo drugi da smo. Smo tisto, kar mislimo da drugi mislijo o nas."
Ukvarjanje z mnenji drugih bi lahko polnilo vrstice novega zapiska, zato o tem kdaj drugič. Dejstvo pa ostaja, da si vsi želimo ljubezni in sprejetosti s strani drugih.
A kako je pričakujemo biti deležni, če hodimo z mrkim pogledom na obrazu, z zagrenjenim, ciničnim pogledom na ljudi, svet in vse kar se v njem dogaja? Kako pričakujemo, da bomo sposobni sprejeti ljubezen, ki nam jo ponujajo drugi? Boste dejali "ja kdo pa jo ponuja"? Vidiš toliko si v svetu strahov, da ljubezni niti ne opaziš. Je povsod in vedno prisotna. Le odpreti se ji moramo.
Ljubezni ne najdeš, ljubezen najde tebe.
Nerganje za pridobitev potrditve, ljubezni in sprejetosti je tako kot "Fighting for peace. Its like screwing for virginity". To ni prava pot. To ni prava pot.
Naj nas strahovi pred tem, da nas bodo izkoristili, prizadeli, se nam posmehovali, ne odvrnejo od tega, da se dnevno ne nasmehnemo sočloveku, rečemo kakšno spodbudno prodajalki v trgovini, pridržimo vrata neznancu, damo prednost pešcem na prehodu...Malenkosti so tiste, ki naredijo življenje prijetno. Malenkosti so tiste, ki tvorijo celoto in nas polnijo z radostjo, ljubeznijo in življenjsko energijo. Malenkosti so tiste, ki vnašajo barvo v mavrico življenja.
Tako ob koncu dneva sicer utrujeni, a zadovoljni, ležemo k počitku, polni pozitivnega pričakovanja novega dne in njegovih dogodivščin. Poizkusite. Verjemite, izplača se.
Love to all.
A dejansko smo ljudje v sodobnem času obrnjeni popolnoma v drugo smer, v smer ki vodi stran od omenjenega stanja. Polni smo dvomov, strahov, zavisti, jeze, žalosti, ignorance, cinizma, pesimizma in še bi lahko našteval.
Skoraj brez napora se razjezimo, povemo kakšno "krepko" na račun drugih, jezno streljamo s pogledi in mrščimo čelo ob neznancih. Velikokrat tudi sebe zapostavljamo in ob iskreni pohvali zamahnemo z roko češ "eh saj ni nič takega". Pa JE nekaj velikega.
S sprejemom pohvale si dovolimo biti vredni pohvale, omogočimo, da drugi občutijo radost, ki so jo sprožili s svojo izjavo. Slednjega se še premalo zavedamo. Tudi to je eden izmed razlogov, da se ljudje med seboj tako redko pohvalijo. Saj se pohvala ne ceni in tisto kar se ne ceni se ne podarja.
Z veliko vnemo znamo razlagati situacije, v katerih so drugi izpadli "bedaki". Le redko na glas povemo, da smo se sami tako počutili in da raje svojo bolečino skrivamo za bolečino nekoga drugega. S tem "branimo" svoj namišljeno pozitiven zgled. Pozitiven češ "jaz vidim, zato nisem tak". A če bentiš nad dejanji drugih dejansko stresaš jezo nad podobnimi odzivi, ki jih sam pri sebi ne prenašaš.
Vsa nezadovoljstva nad svetom, ki nas obdaja izhaja iz lastnega nezadovoljstva glede tega kaj smo.
In takšno početje nas ne polni z energijo, temveč nas izčrpava in na koncu dneva si želimo samo še mir in umik iz sveta, ki nas obdaja.
Veliko redkeje srečaš človeka, ki je sposoben odkrito govoriti o prijetnih občutjih. O sreči, ki jo je čutil, o ljubezni ki ga je prevzela. Zakaj? Odgovorov je mnogo a moj je, da skrivamo ta del sebe pred drugimi v želji, da nam vanje ne bi nekdo vnesel bolečine, neodobravanja. Naj še kako govorimo, da nas ne gane kaj si drugi mislijo o nas, je prav to posledica tega, da se zapiramo pred drugimi. In ne samo da nas dajejo mnenja drugih, temveč nas daje tudi lastna interpretacije tujega mnenja.
Pred kratkim sem prebral zanimivo misel, ki je pravšnja za ta prispevek:
"Nismo to kar mislimo da smo, niti to kar mislijo drugi da smo. Smo tisto, kar mislimo da drugi mislijo o nas."
Ukvarjanje z mnenji drugih bi lahko polnilo vrstice novega zapiska, zato o tem kdaj drugič. Dejstvo pa ostaja, da si vsi želimo ljubezni in sprejetosti s strani drugih.
A kako je pričakujemo biti deležni, če hodimo z mrkim pogledom na obrazu, z zagrenjenim, ciničnim pogledom na ljudi, svet in vse kar se v njem dogaja? Kako pričakujemo, da bomo sposobni sprejeti ljubezen, ki nam jo ponujajo drugi? Boste dejali "ja kdo pa jo ponuja"? Vidiš toliko si v svetu strahov, da ljubezni niti ne opaziš. Je povsod in vedno prisotna. Le odpreti se ji moramo.
Ljubezni ne najdeš, ljubezen najde tebe.
Nerganje za pridobitev potrditve, ljubezni in sprejetosti je tako kot "Fighting for peace. Its like screwing for virginity". To ni prava pot. To ni prava pot.
Naj nas strahovi pred tem, da nas bodo izkoristili, prizadeli, se nam posmehovali, ne odvrnejo od tega, da se dnevno ne nasmehnemo sočloveku, rečemo kakšno spodbudno prodajalki v trgovini, pridržimo vrata neznancu, damo prednost pešcem na prehodu...Malenkosti so tiste, ki naredijo življenje prijetno. Malenkosti so tiste, ki tvorijo celoto in nas polnijo z radostjo, ljubeznijo in življenjsko energijo. Malenkosti so tiste, ki vnašajo barvo v mavrico življenja.
Tako ob koncu dneva sicer utrujeni, a zadovoljni, ležemo k počitku, polni pozitivnega pričakovanja novega dne in njegovih dogodivščin. Poizkusite. Verjemite, izplača se.
Love to all.
No comments:
Post a Comment