Ob opazovanju sveta, družbe in posameznika sem opazil značilnost sodobnega človeka, ki se je verjetno "rodila" že v pradavnini. In to je razlika kako vidimo stvari, ki se nam dogajajo v življenju.
En pogled bi lahko imenovali pesimističen, saj pri tem gledamo na stvari kot na nekaj, kar nam bo povzročalo preglavice česar si v bistvu nikoli ne želimo. Torej gledamo na dogodke v našem življenju kot na probleme, ki nas neprestano lovijo in padamo iz enega problema v drug. Sčasoma smo tako ujeti v prepričanje, da je vse okoli nas problem, da niti prav dihat več ne moremo in se počutimo ujete, utesnjene, prestrašene, nemočne.
Drugi pogled je ko za vsak dogodek iščemo, vidimo ali imamo rešitev. To je posledica občutka, da je za vsako stvar, ki se nam zgodi potrebno imeti odgovor na (nepotrebna) vprašanja "Zakaj meni? Zakaj zdaj? Zakaj to?"
Potreba po prisotnosti odgovorov na vsa vprašanja nas žene v nikoli zaključen tek za pretiranim, že skoraj nasilnim, iskanjem resnice. Resnice, ki jo pojmujemo kot osnovo, da lahko funkcioniramo in se "spopadamo" z življenjskimi situacijami.
Tretji pogled na stvari, ki se nam dogajajo v življenju pa temelji na sprejemanju vsega kot priložnosti, da nekaj novega spoznamo o sebi, drugih, svetu, življenju na splošno. Gledanje na priložnost kot neobvezujoče dejstvo, ki ne potrebuje odgovorov, ki samo ponuja možnost da se sami odločimo, kaj bomo storili s situacijo v kateri smo se trenutno znašli.
Ali jo bomo videli kot problem, se zaprli v občutek nelagodja, nemoči...ali bomo vklopili razum in poiskali rešitev, smisel nastale situacije, tako da bo potrebi po razumevanju stvari zadoščeno vsaj na razumski ravni...ali pa se bomo nasmehnili in uživali trenutek, se prepustili, opazovali in pustili morebitnim odgovorom, da se nam sami prikažejo, oziroma si bomo dopustili jih videti v njihovi naravni luči.
Kako bomo živeli svoje življenje je vedno stvar naše lastne odločitve.
Kje bomo ustvarili največ, kje bomo spoznali skrivnosti življenja, kje bomo živeli polno življenje?
Živeti priložnosti...to naj bo vodilo.
En pogled bi lahko imenovali pesimističen, saj pri tem gledamo na stvari kot na nekaj, kar nam bo povzročalo preglavice česar si v bistvu nikoli ne želimo. Torej gledamo na dogodke v našem življenju kot na probleme, ki nas neprestano lovijo in padamo iz enega problema v drug. Sčasoma smo tako ujeti v prepričanje, da je vse okoli nas problem, da niti prav dihat več ne moremo in se počutimo ujete, utesnjene, prestrašene, nemočne.
Drugi pogled je ko za vsak dogodek iščemo, vidimo ali imamo rešitev. To je posledica občutka, da je za vsako stvar, ki se nam zgodi potrebno imeti odgovor na (nepotrebna) vprašanja "Zakaj meni? Zakaj zdaj? Zakaj to?"
Potreba po prisotnosti odgovorov na vsa vprašanja nas žene v nikoli zaključen tek za pretiranim, že skoraj nasilnim, iskanjem resnice. Resnice, ki jo pojmujemo kot osnovo, da lahko funkcioniramo in se "spopadamo" z življenjskimi situacijami.
Tretji pogled na stvari, ki se nam dogajajo v življenju pa temelji na sprejemanju vsega kot priložnosti, da nekaj novega spoznamo o sebi, drugih, svetu, življenju na splošno. Gledanje na priložnost kot neobvezujoče dejstvo, ki ne potrebuje odgovorov, ki samo ponuja možnost da se sami odločimo, kaj bomo storili s situacijo v kateri smo se trenutno znašli.
Ali jo bomo videli kot problem, se zaprli v občutek nelagodja, nemoči...ali bomo vklopili razum in poiskali rešitev, smisel nastale situacije, tako da bo potrebi po razumevanju stvari zadoščeno vsaj na razumski ravni...ali pa se bomo nasmehnili in uživali trenutek, se prepustili, opazovali in pustili morebitnim odgovorom, da se nam sami prikažejo, oziroma si bomo dopustili jih videti v njihovi naravni luči.
Kako bomo živeli svoje življenje je vedno stvar naše lastne odločitve.
Kje bomo ustvarili največ, kje bomo spoznali skrivnosti življenja, kje bomo živeli polno življenje?
Živeti priložnosti...to naj bo vodilo.
