Ogroženost kot produkt lastnih strahov

Velikokrat sem že slišal, da se lahko posameznik v partnerski zvezi lahko počuti ogroženo zaradi prisotnosti nove osebe v partnerjevem življenju.

Hmmm…da razložim:

To je takrat, ko se zmrduješ nad početjem drugega samo zato, da bi ohranjal/a partnerjevo pozornost.

To je takrat, ko obtožuješ partnerja, da te zanemarja, ker je pač z nekom drugim na pijači.

To je takrat, ko ne zaupaš v partnerjevo zvestobo.

To je takrat, ko deluješ kot »primitivec/primitivka« v želji, da bi izpadel/izpadla kot »najboljša izbira« (vidiš ironijo?)

In čemu vse to? Ker enostavno ne želiš biti SAM/A. Lahko bi navijal za opcijo, da ne želiš biti brez »ljubljene« osebe, a že narekovaji povedo, da to tako ali tako ni prava ljubezen.

In ja, počutiti se ogroženo je lahko posledica pomanjkanja samozavesti oz. cenjenja samega sebe. Ker če imaš oboje, ti je praktično razumljivo, da je občutek ogroženosti zgolj produkt lastnih strahov. Dejstvo je, da se lahko zgodi (in se tudi pogosto zgodi), da se s partnerjem razideš zaradi nekoga drugega. Ali bolje rečeno, zaradi tega, ker se je partnerjeva naklonjenost prevesila v prid nekoga drugega. In ja, vztrajati v taki zvezi, je kot poizkušati s sidrom obdržati potapljajočo ladjo na površju – ne gre.

(hahahaha, lajkam to spontano prispodobo – just imagine it 8)).

In ja, dejstvo je, da lahko »boli«, ko odidemo vsak po svoji poti, ampak prej kot si dovolimo zaživeti na novo, prej se bo v našem življenju znašla nova oseba.

In da je občutek ogroženosti še toliko bolj nesmiseln potrjuje dejstvo, da dejansko nimaš pravice občutiti ogroženosti nad izgubo nečesa, kar si nikoli ne moreš lastiti. Ljubezen in partnerjeva naklonjenost ni nekaj, kar bi bila last posameznika, ni nekaj nad čemer lahko zganjaš monopol, ni nekaj kar je naenkrat tvoje.

Gre za »stvar«, ki ti je bila podarjena, ki te spremlja tekom določenega življenjskega obdobja.

Je kot topel veter, ki ti boža obraz in lase. Pride in mine in naučiti se je potrebno uživati vsak trenutek skupnega bivanja.

Lahko se seveda greš tiranijo in nabaviš kalorifer z ventilatorjem, ki konstantno poganja sapico in jo prepričuje, da je njen namen zgolj božanje tvojega obraza, ampak slej kot prej zadeva crkne in pol si še v večjem sranju. Upam, da je prispodoba rodila kakšno sliko v realnem svetu. ;)

Nesmiselno je torej gledati in lajati na vsak »oblakec«, ki bi morda lahko premamil sapico da zaide drugam. Pusti drugim in sebi svobodo. Raje zapri oči in se prepusti toku dogodkov – vse ima svoj namen, svoj začetek in konec – vprašanje je samo kaj bomo storili s skupnim časom.

Love 2 all.