Novoletni prazniki so mimo in življenje se vrača v normalne tokove prehranjevanja, druženja in alkoholiziranega stanja.
Polni voščil po sreči in zdravju tako stopamo novemu koledarskemu letu naproti.
A me daje vprašanje "kaj sploh pomeni biti srečen?". Ali to še znamo biti? Kaj nas osrečuje in ali je to res tista sreča, ki nam lahko v vsakem trenutku, ko pomislimo nanjo, nariše nasmeh na obrazu? Kajti če ne, potem je to samo fragment sreče, ki jo v bistvu iščemo.
Spomini na prijetne dogodke preteklosti, njihovo podoživljanje v glavi in tudi podoživljanje v reali sta samo poizkus spomniti se kako je, če si srečen.
A na koncu se postavi dejstvo, da v preteklih srečah ne moremo živeti. Potrebno je iskati nove. Ali res? Iskati kaj? Kar smo nekoč imeli, a potem nekako izgubili?
Niti ne. Izgubili nismo ničesar, smo samo pozabili. Pozabili, da gre v življenju tudi brez vseh dobrin, ki nam jih prinaša sodobni svet. Brez skrbi, ki nam nepotrebno kratijo spanec in rišejo gube na obraze. Brez stremljenja po nečem privlačnejšim kot imamo ta trenutek. Po še in še....
Bolj ko vstopamo v svet "odraslih", "kapitalizma", "globalizma", bolj se nam odpirajo možnosti izkusiti srečo. Že če pogledamo samo reklame nam je jasno da nam vsaka sporoča, da bomo z nakupom tega in tega srečni. Ali res? Verjetno za trenutek ali dva, nato pa nas bo premamila nova reklama.
Takšno bezljanje kot ga je bilo možno opazovati v prednovoletnem času je čisti primer opisanega. Vsak ki si ga srečal v trgovinah je stremel k temu, da z materialnim darilom osreči nekoga. S tem bodo pozabljeni vsi trenutki, ki si jih ni vzel, da bi dvignil telefon in vprašal "kako si?". S tem bodo pozabljeni vsi trenutki, ko je zaradi lastne ambicije po več in več, potisnil ljudi na stranski tir. Kakšna žalost.
In največji absurd je, da se to na koncu res zgodi. Češ staro leto bo odneslo stare zamere, novo bo prineslo nove priložnosti. Ma ja.
Ne pravim da je treba biti zamerljiv in vse nositi s seboj celo življenje. Treba je le realno oceniti kaj nekdo komu pomeni in kako mu to izkazujemo. Kaj pomenimo sami sebi in kako si to izkazujemo.
Namesto, da bi prazniki postali čas počitka, umirjenosti in druženja, postajajo čas ki ga je treba izkoristiti za nakupe, letanje po vseh možnih trgovinah in kupovanja tudi tistega, kar v bistvu ne rabimo (ampak je fajn met, za vsak primer).
Prazniki so mimo, vsi pogledujejo na svojo kilažo, ki so jo ustvarili čez praznike in zaskrbljeno stremijo v bančni izpisek.
In kje je tu še potem resničen duh prazničnosti, če na koncu potegne večina iz njih le težave, težave, težave.
Ljudje si zastavljajo cilje kot "v tem letu bom naredil to in to, opustil to in to, bil bolj prijazen s tem in tem, zapustil tega in tega....".
Za to potrebujejo koledarsko leto, da se resnično odločijo nekaj spremeniti v svojem življenju. Madona kaj če se ti zalomi že v februarju, a boš potem šele za silvestrovo rekel "tega in tega več ne bom počel"? Ne. Verjetno se boš že veliko prej odločil narediti spremembo. Zato tudi kdaj pa kdaj med letom naredimo kup odločitev, ki jih načeloma sprejemamo za začetek novega leta. Tako bomo v življenju dosegli in doživeli veliko več.
Začetki in konci naj ne bodo vezani na koledar, letni čas, mesec, dan ali noč. Vezani naj bodo na lastno presojo kdaj je kaj dobro zaključiti in kdaj kaj ponovno začeti.
Pa ne zato, ker to od nas nekdo drug pričakuje, češ "boš videl da bo tako bolje". Ampak zato, ker sami čutimo da je čas. Čas za spremembe.
Spremembe se dogajajo konstantno, le da jih nekako večino uvrščamo v "variacijo že obstoječega stanja". Tako sploh ne vidimo koliko odločitev in sprememb povzročamo dnevno v svojem življenju. Verjetno zato, ker se večinoma slej ali prej spet znajdemo tam kjer smo začeli. A smo s tem kaj izgubili?
Ne.
Doživeli smo izkušnjo, ki nam je prikazala kako bi bilo, če bi živeli drugače. Očitno pa na spremembo še nismo pripravljeni (če smo se vrnili na točko "zero").
Včasih je tako enostavno nekaj spremeniti, se odločiti, nekaj opustiti. Včasih pa je tako težko nekaj, nekoga izpustiti. Zakaj? Ker smo doživeli tudi lepe trenutke? Tako je. A lepi trenutki niso vezani samo na osebo ali stvar, ki jo zapuščamo. Ampak na vrsto okoliščin, ki bodo vedno tu in jih lahko vedno znova podoživimo.
Na primer spomini na lep dopust na morju. "Če ne bom več tam s tem in tem, ne bo več kot je bilo.". Itak da ne, ampak to še ne pomeni, da se ne izplača iti vseeno tja in izkusiti novo izkušnjo. Mogoče bo celo boljša od prejšnje.
Ljudje smo prekleto vezani na prijetne trenutke v svojem življenju in z njimi na osebe in stvari. Nepotrebno. Zaradi prejle opisanih dejstev.
Poglejmo samo otroka (moja stalno sidrišče, ko iščem odgovore na svoja vprašanja). Otroci se igrajo in doživljajo svet vedno znova na novo. Vedno najdejo nekaj kar jih razveseli. Če jih pustimo da se igrajo po svoje, se lahko marsikaj od njih naučimo. Preprostosti, iskrenosti, ljubezni, sreče, zadovoljstva. Vse to kar sami iščemo, imamo tik pred nosom, a tega ne vidimo. Otroci so dokaz za to.
Torej kot pravi pesem "free your mind and the rest will follow".
Polni voščil po sreči in zdravju tako stopamo novemu koledarskemu letu naproti.
A me daje vprašanje "kaj sploh pomeni biti srečen?". Ali to še znamo biti? Kaj nas osrečuje in ali je to res tista sreča, ki nam lahko v vsakem trenutku, ko pomislimo nanjo, nariše nasmeh na obrazu? Kajti če ne, potem je to samo fragment sreče, ki jo v bistvu iščemo.
Spomini na prijetne dogodke preteklosti, njihovo podoživljanje v glavi in tudi podoživljanje v reali sta samo poizkus spomniti se kako je, če si srečen.
A na koncu se postavi dejstvo, da v preteklih srečah ne moremo živeti. Potrebno je iskati nove. Ali res? Iskati kaj? Kar smo nekoč imeli, a potem nekako izgubili?
Niti ne. Izgubili nismo ničesar, smo samo pozabili. Pozabili, da gre v življenju tudi brez vseh dobrin, ki nam jih prinaša sodobni svet. Brez skrbi, ki nam nepotrebno kratijo spanec in rišejo gube na obraze. Brez stremljenja po nečem privlačnejšim kot imamo ta trenutek. Po še in še....
Bolj ko vstopamo v svet "odraslih", "kapitalizma", "globalizma", bolj se nam odpirajo možnosti izkusiti srečo. Že če pogledamo samo reklame nam je jasno da nam vsaka sporoča, da bomo z nakupom tega in tega srečni. Ali res? Verjetno za trenutek ali dva, nato pa nas bo premamila nova reklama.
Takšno bezljanje kot ga je bilo možno opazovati v prednovoletnem času je čisti primer opisanega. Vsak ki si ga srečal v trgovinah je stremel k temu, da z materialnim darilom osreči nekoga. S tem bodo pozabljeni vsi trenutki, ki si jih ni vzel, da bi dvignil telefon in vprašal "kako si?". S tem bodo pozabljeni vsi trenutki, ko je zaradi lastne ambicije po več in več, potisnil ljudi na stranski tir. Kakšna žalost.
In največji absurd je, da se to na koncu res zgodi. Češ staro leto bo odneslo stare zamere, novo bo prineslo nove priložnosti. Ma ja.
Ne pravim da je treba biti zamerljiv in vse nositi s seboj celo življenje. Treba je le realno oceniti kaj nekdo komu pomeni in kako mu to izkazujemo. Kaj pomenimo sami sebi in kako si to izkazujemo.
Namesto, da bi prazniki postali čas počitka, umirjenosti in druženja, postajajo čas ki ga je treba izkoristiti za nakupe, letanje po vseh možnih trgovinah in kupovanja tudi tistega, kar v bistvu ne rabimo (ampak je fajn met, za vsak primer).
Prazniki so mimo, vsi pogledujejo na svojo kilažo, ki so jo ustvarili čez praznike in zaskrbljeno stremijo v bančni izpisek.
In kje je tu še potem resničen duh prazničnosti, če na koncu potegne večina iz njih le težave, težave, težave.
Ljudje si zastavljajo cilje kot "v tem letu bom naredil to in to, opustil to in to, bil bolj prijazen s tem in tem, zapustil tega in tega....".
Za to potrebujejo koledarsko leto, da se resnično odločijo nekaj spremeniti v svojem življenju. Madona kaj če se ti zalomi že v februarju, a boš potem šele za silvestrovo rekel "tega in tega več ne bom počel"? Ne. Verjetno se boš že veliko prej odločil narediti spremembo. Zato tudi kdaj pa kdaj med letom naredimo kup odločitev, ki jih načeloma sprejemamo za začetek novega leta. Tako bomo v življenju dosegli in doživeli veliko več.
Začetki in konci naj ne bodo vezani na koledar, letni čas, mesec, dan ali noč. Vezani naj bodo na lastno presojo kdaj je kaj dobro zaključiti in kdaj kaj ponovno začeti.
Pa ne zato, ker to od nas nekdo drug pričakuje, češ "boš videl da bo tako bolje". Ampak zato, ker sami čutimo da je čas. Čas za spremembe.
Spremembe se dogajajo konstantno, le da jih nekako večino uvrščamo v "variacijo že obstoječega stanja". Tako sploh ne vidimo koliko odločitev in sprememb povzročamo dnevno v svojem življenju. Verjetno zato, ker se večinoma slej ali prej spet znajdemo tam kjer smo začeli. A smo s tem kaj izgubili?
Ne.
Doživeli smo izkušnjo, ki nam je prikazala kako bi bilo, če bi živeli drugače. Očitno pa na spremembo še nismo pripravljeni (če smo se vrnili na točko "zero").
Včasih je tako enostavno nekaj spremeniti, se odločiti, nekaj opustiti. Včasih pa je tako težko nekaj, nekoga izpustiti. Zakaj? Ker smo doživeli tudi lepe trenutke? Tako je. A lepi trenutki niso vezani samo na osebo ali stvar, ki jo zapuščamo. Ampak na vrsto okoliščin, ki bodo vedno tu in jih lahko vedno znova podoživimo.
Na primer spomini na lep dopust na morju. "Če ne bom več tam s tem in tem, ne bo več kot je bilo.". Itak da ne, ampak to še ne pomeni, da se ne izplača iti vseeno tja in izkusiti novo izkušnjo. Mogoče bo celo boljša od prejšnje.
Ljudje smo prekleto vezani na prijetne trenutke v svojem življenju in z njimi na osebe in stvari. Nepotrebno. Zaradi prejle opisanih dejstev.
Poglejmo samo otroka (moja stalno sidrišče, ko iščem odgovore na svoja vprašanja). Otroci se igrajo in doživljajo svet vedno znova na novo. Vedno najdejo nekaj kar jih razveseli. Če jih pustimo da se igrajo po svoje, se lahko marsikaj od njih naučimo. Preprostosti, iskrenosti, ljubezni, sreče, zadovoljstva. Vse to kar sami iščemo, imamo tik pred nosom, a tega ne vidimo. Otroci so dokaz za to.
Torej kot pravi pesem "free your mind and the rest will follow".
