V Življenju se najdejo trenutki, ko nas ujame tok strahu
pred pomanjkanjem in potreba po preživetju, za doseganje katerega opravičujemo
jemanje drugim, da bi imeli sami. Subtilna sila strahu pronica v dojemanje in
delovanje iluzije življenja. Iluzije zato, ker je kreirana kot vsota odsevov
preteklih izkušenj in projekcij pričakovane prihodnosti. Tako se gradijo
tirnice življenja, ki nas vodijo po znanem proti znanemu. A spoznavanju
razsežnosti Življenja ni namenjena omejena vožnja po znanem proti znanemu.
Temveč v odkrivanju novega skozi doživljanje neznanega.
Znanje, uvid, vedenje so osnova zavedanja potencialov, ki se
skrivajo v neznanem. So razvojna stopnja otroške radovednosti. In kot taka del
vsakega izmed nas. Tako kot otroke spodbujamo k odkrivanju in spoznavanju
Življenja je smiselno omogočati nadaljevanje tega v dobi »odraslosti«. Odkrivanje
Življenja se ne konča s prehodom v dobo odraslosti, temveč se zgolj preobrazi v
drugačno obliko.
V obliko, ki temelji na delitvi, na podajanju znanja, ki smo
ga odkrili tekom lastnega raziskovanja. Nismo ga ustvarili, temveč zgolj
odkrili tančico nevednosti, ki zakriva zavedanje Življenja. Tančico nevednosti,
ki ločuje neločljivo, ki trdi »moje, tvoje« in pozablja da Je Vse del Vse(h).
Tančico, ki kopiči materialno in skriva vedenje ter na koncu premine. Zakriva
zavedanje Življenja, ki je del vseh in kot takšno na razpolago vsem v vsem
svojem sijaju. Bedo ustvarja življenje v nevedenju.
Zato je pRodajanje znanja, vedenja, uvida zgolj hranjenje
strahu pred pomanjkanjem in opravičevanje zablode ločenosti mene in tebe. S
pRodajanjem se pogojuje Življenje, češ če imaš za kupit ga živiš, če ne, pa ne.
Življenja se ne da prodati in kupiti. Življenje je.
Znanje, vedenje, uvidi se podajajo (brez R-ja). In na drugi
strani prejemajo. Življenje je kot ekipni šport, kjer s podajanjem, prejemanje,
deljenjem in spodbujanjem Ekipa doseže cilj. In Cilj ni premagati nasprotnika,
temveč Skupaj doseči napredek. Kolikokrat v športu kljub negativnemu rezultatu vidimo sijaj v očeh igralcev in trenerjev, ki se zavedajo pravkar zapisanega.
Vrednost Življenja se ne šteje v minljivem materialnem, temveč v doživetem
večnem. Materialno potrebuje potrjevanje, ki vodi v neskončno gonjo po več za
ohranjanje tega kar že je. Doživeto ostane za vedno, ker je večno in se zaveda
tega da Je.
Podajanje spodbuja zavedanje povezanosti in pomembnosti
vsakega posameznega člena. Ozavešča Življenje kot vsoto posameznih delov. Daje
smisel brezpogojnemu deljenju osvojenega saj se zaveda pomembnosti skupnega
napredka. Omogoča opuščanje strahu pred pomanjkanjem saj s podajanjem hkrati
prejemamo. Z deljenjem ustvarjamo novo. Prejemamo to kar podajamo. Tako kot ko
jemljemo odsevu v ogledalu, jemljemo sami sebi, in ko dajemo odsevu dajemo sami
sebi (dejansko preizkusi pred ogledalom).
Potreba po preživetju sloni na prepričanju, da lahko
ohranimo materialno kot večno. Da lahko neskončno bivamo v stanju kakršnem smo.
Trudimo se ohraniti nekaj kar že je.
A namesto da se osredotočamo na odsev(življenje) se posvetimo svetlobi(Življenju).
In ta je večna in povsod. In mi smo njen
žarek, ki trenutno ustvarja odsev materialnega bivanja. Ko bo odsev minil, tako
kot mine zora, bo svetloba ostala in kot del nje tudi žarki.
Zato naj bo dojemanje Življenja, namesto na potrebi po
Preživetju in ohranjanju večnega, grajeno na njegovem Doživljanju, Podajanju, Deljenju.
