Ljubezen sama ni dovolj, ali pač?

Vsakemu se vsaj enkrat v življenju zgodi, da se znajde v situaciji, kjer resno podvomi v moč resnične Ljubezni, njene prevlade nad vsem ostalim in nad njeno sposobnostjo voditi nas in dopuščati nam biti to kar smo in hkrati imeti ob sebi nekoga ki nas takšne sprejme.

Vsak se znajde v situaciji ko je ljubezen prisotna, mogoče celo pristna, tista pisana z velikim L, pa se stvari vseeno podrejo kot hišica iz kart in na koncu ostanemo sami na pogorišču svojih sanj. Sanj ki jih večinoma sami polijemo z bencinom in zažgemo. Odvisno je samo kaj predstavlja bencin za naše sanje. Bencin je lahko kariera, denar, nov dom, želja po družini, želja po svobodi, želja po neutesnenjosti, želja po več in več.

Želje so ena fina stvar, dokler ne postanejo edino gibalo našega življenja. Ko postane potreba po zadovoljitvi želja edino kar nas goni v življenju. Takrat imamo problem. Takrat ne moremo Ljubiti. Takrat tudi resnična Ljubezen ni dovolj. Zakaj? Ker ne vidimo v njej vse kar resnično potrebujemo temveč vidimo v vseh prej naštetih željah rešitev za naše strahove in dvome. Strahove da "to je zdaj to, konec čagiranja, popivanja s prijatelji, gledanja za drugim spolom, delanju "bedarij", prdenju, riganju in čohanju po jajcih". Konec vsega, kar nam je do sedaj predstavljalo neko vrsto svobodo, neodvisnost in možnost lastnega odločanja kaj bomo in kdaj bomo.

Dragi moji, vedno ko se pojavi potreba po tem, da naredimo nekaj, to naredimo. Tako je tudi prav, le dopustimo ne, da nam bodo vedno nove potrebe prikrajšale uživanje sadov že izpolnjenih potreb.

Svoboda in neodvisnost sta vedno prisotna le dovoliti si ju moramo. Če nas nekdo za to obsoja je pametno o tem spregovoriti, povedati svoje mnenje in na koncu ugotoviti kaj koga moti in ali je smiselno še dalje vztrajati v zvezi.
Smo kar smo in to bomo vedno ostali. Če bomo igrali bomo tudi nekdo. Če se bomo prilagajali bomo tudi nekdo. Če se bomo pustili voditi bomo tudi nekdo. Ampak vedno bomo nekje pod vsem še vedno Mi Mi. In dokler se tega zavedamo, si dovolimo biti to kar smo, se tega ne sramujemo ali zatiramo zaradi želja drugih, potem nam ne more uiti sreča v Ljubezni. Ljubiti pomeni sprejemati sebe in druge takšne kot so, se učiti funkcionirati v zvezi, kjer je vedno prisotna mera prilagajanja in kompromisov. Ki so tudi OK saj preko njih spoznavamo tudi lastne razsežnosti, ki jih drugače mogoče ne bi.
In ko se vzpostavi to ravnotežje med lastnim zavedanjem kdo smo in kdaj smo srečni in tem kje in kdaj je treba kaj "požreti", se čemu prilagoditi, se čemu odpovedati, si kaj izboriti in si kaj dovoliti, potem je vedno Ljubezen dovolj.

Do tega ravnotežja pa je pot lahko dolga in zavita, polna padcev in ovir, ali pa je preprosta in kratka, odvisno pač koliko smo v stiku z zavedanjem kdo smo. Ko nam je ta slika jasna je večina poti že za nami. Takrat namreč "vemo" kako funkcioniramo in kje so naše meje. Takrat vemo kje je zdrava meja odpovedovanja in prilagajanja. Takrat se v bistvu niti ne ukvarjamo s tem ali se prilagajamo, odpovedujemo, delamo kompromise ali karkoli že, ker enostavno vemo, da je tudi to del nas in nas dela takšne kot smo - edinstvene unikate.

Samopodoba

Poletje se počasi izteka in za nami je ležerno poležavanje ob morju ali drugih počitniških krajih, predvsem za mlade pa prav tako konec pogledovanja za drugim spolom, za istim spolom ali karkoli pač komur ustreza.
Poletje je vedno en tak fin čas, da lahko resnično pri sebi spoznaš koliko ceniš in spoštuješ sam sebe, koliko se imaš sam rad in koliko na vse našteto vplivajo mnenja drugih.

Še pred pravim začetkom poletja se veliko deklet začne pripravljat na manjše shujševalne kure, obiski v solariju se množijo, odrekajo se nekaterim sladkim razvadam, ki so jih čez zimo "grele" s svojim nikoli razočarajočim okusom.
Za zimo pride pomlad in tej sledi poletje in v tem zaporedju se začnejo tudi pomisleki glede lastnega izgleda, kje se je nabralo preveč in kje bi se dalo kaj postoriti da se koža malo bolj napne, sveti, porjavi in kaj vem kaj še vse.

Da ti problemi samopodobe niso vezani samo na ženski spol poskrbijo vsi moški, ki ob prvih sončnih žarkih začnejo razkazovati bicepse, tricepse in kaj vem še katere -cepse, ki so jih pred tem skrbno utrjevali v upanju da bodo z njimi naredili vtis na okolico.

Zakaj vse to, se vprašam. Zakaj je pozimi ok imeti malo več kilogramov, imeti kako mišico nenatrenirano in se prepuščati kulinaričnim užitkom vseh vrst? Je zato, ker smo bolj oblečeni in se manjše družbene nesprejemljivosti ne opazijo takoj? Seveda.

Ampak a je potrebno ugajat vsem s tem kako izgledamo? A smo kaj manj v redu človek pozimi ko nam je bolj "vseeno" kako fizično izgledamo kot pa poleti?
Kaj nas določa? Naša fizična podoba, naša mentalna podoba ali karakterna? Vse po malem, le vprašanje je katera nas kdaj v življenju vodi. Voditi pa se pustijo ovce in naj se ne bi ljudje. Imamo lastno voljo, lastno izbiro, in kljub temu delujemo kot nam družbeni sistem prikrito in odkrito diktira.

Mislim da je prav, da človek posluša samega sebe in zgolj samega sebe. Pa ne tisti del ki ga je programirala družba, temveč tistega, ki ga slišimo takrat, ko smo popolnoma obupani, izčrpani ali kako drugače na koncu z močmi. Takrat družbeno pogojeni jaz utihne in dovoli, da se Jaz spet zasliši. Temu je pametno prisluhniti. Ta je tisti, ki nas nikoli ne graja in nas nikoli ne pohvali. Ta je tisti, ki nas ne ocenjuje, ne kategorizira, ne predalčka. Ta je tisti, ki nas sprejema takšne kot v resnici smo tisti trenutek. Grdi, lepi, debeli, suhi, zamaščeni in koščeni, vse to ne obstaja. To so projekcije okolice. Že če pomislimo, da ima vsak drugačno predstavo kaj je debelo in kaj suho nam da vedet, da je vse skupaj en velik šov, ki nam diktira, v katerih okvirih smo družbeno sprejemljivi, lepi, bogati in v katerih ne. Bedarija.
Postavimo si lastne okvirje, ali še bolje ne postavimo si nobenih okvirjev. Živimo svobodno, kot začutimo tisti trenutek da je prav. Prav za nas, da se bomo počutili dobro tisti trenutek in da si ne bomo kasneje tega očitali. To je vsa skrivnost kako se izogniti domnevam kaj drugi menijo o nas in koliko je to pomembno. Pomembni smo mi in samo mi.