Razen izjem, ki sprve srečajo partnerja za vse življenje, se je že vsak (ali pa se še bo) znašel v situaciji, ko je njegova/njena zveza postala bolj "navada" kot vedno znova izplonjujoče doživetje majhnih a sladkih radosti.
No, tisti ki srečajo sprve nekoga, ne sodijo v skupino realistov, ker nemreš vedet kak okus ima hruška če cel lajf glodaš jabko, tak da...;)...
V glavnem, vprašanje se prej kot slej postavi: zakaj ostajam v zvezi, ki več ni zame?
Razlogi so tolk številčni, kot je ljudi na svetu. Dejansko pa vsi izhajajo iz tega, da si je težko ali nemogoče predstavljat življenje brez drugega. Dragi moji, lajf bo šel dalje pa če se razidete, al pa do smrti ostanete skupaj. Vprašanje je samo kaj si zase zares želite? Ohranjanje zveze iz strahu pred neznanim jutri ali odkritosrčen odnos do bližnjega in ohranjanje lastne svobode ter možnosti rasti?
V vsaki zvezi so tako vzponi kot padci, lepi kot "grdi" trenutki...če je slednjih več kot prvih je bolje ohranit prijateljstvo in poiskat kaj več drugje...če so skoraj samo slednji, se ta trenutek focni in naredi konec lastnemu trpinčenju...če so številčnejši lepi kot grdi trenutki, se zamisli nad grdimi in poglej kje še lahko zrasteš (in bodi hkrati hvaležen za lepe trenutke)...če so samo vzponi in nič padcev se strezni, ker bo steklenička zaljubljenosti prej kot slej prazna...;)...
Vedno pa imejmo pred očmi, da nimamo partnerja zato, da bi nam polnil življenja, temveč da bi skupaj z nami užival njegovo polnost.
Tako da, spoštujmo, cenimo, sprejemajmo, ljubimo sebe...in pritegnili bomo ljudi, ki ljubijo sebe...in verjemite, samo s takšnimi bomo lahko ljubili življenje.
Love to all.
No, tisti ki srečajo sprve nekoga, ne sodijo v skupino realistov, ker nemreš vedet kak okus ima hruška če cel lajf glodaš jabko, tak da...;)...
V glavnem, vprašanje se prej kot slej postavi: zakaj ostajam v zvezi, ki več ni zame?
Razlogi so tolk številčni, kot je ljudi na svetu. Dejansko pa vsi izhajajo iz tega, da si je težko ali nemogoče predstavljat življenje brez drugega. Dragi moji, lajf bo šel dalje pa če se razidete, al pa do smrti ostanete skupaj. Vprašanje je samo kaj si zase zares želite? Ohranjanje zveze iz strahu pred neznanim jutri ali odkritosrčen odnos do bližnjega in ohranjanje lastne svobode ter možnosti rasti?
V vsaki zvezi so tako vzponi kot padci, lepi kot "grdi" trenutki...če je slednjih več kot prvih je bolje ohranit prijateljstvo in poiskat kaj več drugje...če so skoraj samo slednji, se ta trenutek focni in naredi konec lastnemu trpinčenju...če so številčnejši lepi kot grdi trenutki, se zamisli nad grdimi in poglej kje še lahko zrasteš (in bodi hkrati hvaležen za lepe trenutke)...če so samo vzponi in nič padcev se strezni, ker bo steklenička zaljubljenosti prej kot slej prazna...;)...
Vedno pa imejmo pred očmi, da nimamo partnerja zato, da bi nam polnil življenja, temveč da bi skupaj z nami užival njegovo polnost.
Tako da, spoštujmo, cenimo, sprejemajmo, ljubimo sebe...in pritegnili bomo ljudi, ki ljubijo sebe...in verjemite, samo s takšnimi bomo lahko ljubili življenje.
Love to all.
No comments:
Post a Comment