Živeti ali umirati, kje je razlika? V bistvu je ni, pa če gledamo iz različnih zornih kotov.
Če gledamo na življenje kot na vedno spreminjajočo se stvar, potem vsak trenutek posebej umiramo in hkrati živimo. Vprašanje je le kateri pól tega trenutka bomo za sebe izbrali.
Vse je minljivo in tako je tudi z življenjem, a po drugi strani tudi s smrtjo. Pride in mine. Ne traja večno, kajti za vsako smrtjo pride rojstvo. Rojstvo nečesa novega. Pa če razumemo to kot rojstvo naslednjega dne, trenutka, življenja...ali česarkoli drugega.
Ali je umiranje težko? Seveda, a hkrati je tudi živeti življenje težko. Umiranje in življenje življenja sta vedno težki stvari v kolikor se človek odloča, da bo za pól tega trenutka izbral smrt. Pomeni, da trenutek životari in ne živi. Med životarjenjem in življenjem pa je velika razlika. Zato tudi pravim, da je živeti življenje težko, če si ga predstavljamo zgolj kot životarjenje.
Smrti se bojimo vsi, tudi tisti, ki pravijo da ne. Zakaj? Ker ne vemo resnično kaj pride za njo. Ponovno rojstvo? Že mogoče, a še nisem srečal človeka, ki bi mi z gotovostjo potrdil, da je temu tako. A resnično rabim potrditev drugega, da verjamem v nekaj? Včasih že. Kako neumno.
Negotovost v človeku je vedno seme za razvoj strahu. Negotovost na podlagi nevednosti. Kaj pa je potrebno vedeti in kje dobimo verodostojne informacije? Vse nam daje živeljenje, le oči je treba odpreti in pogledati. Tako pa se ljudje trdno priprtih oči spopadamo z življenjem in pravimo "saj vem, saj vem".
Umiranja se bojimo vsi...bolj tisti, ki nis(m) o bili pripravljeni živeti. Kajti šele ko se čas izteka (če vzamemo da je čas tukaj samo prispodoba), potem šele vidimo kakšno priložnost smo zamudili. Priložnost spoznati življenje, tako pa smo spoznali samo bedo in umiranje. Umiranje na obroke, ki ji pravim tudi životarjenje.
Pustili s(m)o, da življenje vodijo strah, dvom, in negativizem, ki s(m)o ga povezovali z vsem novim, neznanim. Zakaj? Odgovora nimam, a sem prepričan da je skrajno beden, ko se ga zavemo.
Konstrukti razuma ali čustev so tako banalni a tako prepričljivi, če nam eden izmed omenjenih vodi življenje, da nam popolnoma prekrijejo pregled nad resničnim dogajanjem.
Sprašujem pa se od kod pridejo ti strahovi, kako so lahko tak močan konstrukt razuma in čustev? Seveda izhajajo iz preteklih izkušenj, a zakaj te postanejo vodilo za življenje pred nami? Zakaj menimo, da se nam lahko zgodi isto? Vsak trenutek je edinstven in dveh popolnoma enakih ni. Tako tudi ne moremo doživeti popolnoma enake situacije. Ampak a lahko doživimo popolnoma enako čustveno stanje? Seveda lahko, če ga črpamo iz svojega spomina in ne iz resničnih odzivov na stvari, ki nas obdajajo.
In v kočni fazi so to samo odzivi in ne resničnost. Resničnost ostaja takšna kot je ne glede na to kako gledamo na njo. Če nas je nečesa strah, ali se česa veselimo je popolnoma vseeno. Resničnost ostaja v svojem bistvu enaka. Le naš pogled nanjo je različen. To je tako kot bi gledali skozi očala z različno dioptrijo. Oboje nam megli videnje resničnosti, kajti tudi pozitivna čustva so naš oseben dodatek k resničnosti. Tako so očala z napačno dioptrijo zameglila resničnost, ki je ne vidimo takšne kot v resnici je.
Ostane nam le, da odložimo očala in pogledamo na stvari brez čustev, pričakovanj, spominov in vse ostale "navlake".
A je to težko? Seveda, dokler smo ujeti v prepričanje da brez "navlake" ne gre. Da zmoremo na stvari gledati le skozi omenjena očala. Ampak a smo to počeli že od nekdaj? Ne!
Poglejte otroka, ki spoznava svet okoli sebe. A menite, da ga gleda skozi očala z dioptrijo. Ne. Nanj gleda neobremenjen, ker nima preteklih izkušenj, vzorcev in pričakovanj. Na stvari gleda kot na takšne kot so. Šele kasneje si nezavedno natakne očala, ki nosijo v sebi vse pretekle izkušnje in skoznje gleda na življenje pred seboj.
Kdaj se to zgodi in zakaj ne vem.
A če si kaj sam ustvariš si lahko tudi sam podreš. Oziroma se čemu odpoveš. In postaneš neveden. A hkrati pustiš strah pred nevednostjo ob strani. Kot otrok, ki ne gleda na nove stvari s strahom ampak z zanimanjem da odkrije nekaj novega. In vse okoli nas je vedno nekaj novega. Vse je edinstveno, neponovljivo in zato vredno svobodnega ogleda. Zakaj pravim svobodnega?
Ker je vsako gledanje skozi prizmo izkušenj pogojeno gledanje. Pomeni priučeno. In kar je priučeno ni v skladu z trenutno resničnostjo. Kajti bilo je naučeno za konkreten primer preteklosti.
Pa bo kdo dejal "ja saj pa ne mislim, da se bo zgodilo popolnoma isto...ampak na podlagi izkušenj predvidim, kam lahko katera stvar vodi."
A res lahko? Kako pa to? To je tako kot bi se peljal po ovinkasti cesti in za vsakim levim ovinkom zagledaš kaktus. Sčasoma prevzameš vzorec, da se za levim ovinkom vedno pojavi kaktus. Zavedaš se, da se voziš skozi različne leve ovinke in ugledaš vedno nov kaktus. A ta dva pojma se vedno povezujeta. Ampak a to drži za vedno in kot pribito. Seveda ne. Kakšno presenečenj ko za enim levim ovinkom zagledamo cvet. Torej nekaj, kar nismo pričakovali a je vseeno tam. Predvidevali smo kaktus a doživeli cvet.
Predvidevanje je koristen konstrukt razuma, v kolikor ne postane pravilo, kateremu se ne želimo odpovedati za nobeno ceno.
Tako ostaja človeku vedno svobodna izbira. Izbira ali življenje doživljati kot vedno nekaj novega, vedno kot priložnost spoznati nekaj novega, spoznati nekoga novega. Ali pa gleda na vse kar se mu zgodi kot "ah pa ne že spet".
Izbira je naša. V kolikor se je zavedamo smo že daleč. A potrebno je narediti tudi korak naprej in jo resnično zaživeti.
Če gledamo na življenje kot na vedno spreminjajočo se stvar, potem vsak trenutek posebej umiramo in hkrati živimo. Vprašanje je le kateri pól tega trenutka bomo za sebe izbrali.
Vse je minljivo in tako je tudi z življenjem, a po drugi strani tudi s smrtjo. Pride in mine. Ne traja večno, kajti za vsako smrtjo pride rojstvo. Rojstvo nečesa novega. Pa če razumemo to kot rojstvo naslednjega dne, trenutka, življenja...ali česarkoli drugega.
Ali je umiranje težko? Seveda, a hkrati je tudi živeti življenje težko. Umiranje in življenje življenja sta vedno težki stvari v kolikor se človek odloča, da bo za pól tega trenutka izbral smrt. Pomeni, da trenutek životari in ne živi. Med životarjenjem in življenjem pa je velika razlika. Zato tudi pravim, da je živeti življenje težko, če si ga predstavljamo zgolj kot životarjenje.
Smrti se bojimo vsi, tudi tisti, ki pravijo da ne. Zakaj? Ker ne vemo resnično kaj pride za njo. Ponovno rojstvo? Že mogoče, a še nisem srečal človeka, ki bi mi z gotovostjo potrdil, da je temu tako. A resnično rabim potrditev drugega, da verjamem v nekaj? Včasih že. Kako neumno.
Negotovost v človeku je vedno seme za razvoj strahu. Negotovost na podlagi nevednosti. Kaj pa je potrebno vedeti in kje dobimo verodostojne informacije? Vse nam daje živeljenje, le oči je treba odpreti in pogledati. Tako pa se ljudje trdno priprtih oči spopadamo z življenjem in pravimo "saj vem, saj vem".
Umiranja se bojimo vsi...bolj tisti, ki nis(m) o bili pripravljeni živeti. Kajti šele ko se čas izteka (če vzamemo da je čas tukaj samo prispodoba), potem šele vidimo kakšno priložnost smo zamudili. Priložnost spoznati življenje, tako pa smo spoznali samo bedo in umiranje. Umiranje na obroke, ki ji pravim tudi životarjenje.
Pustili s(m)o, da življenje vodijo strah, dvom, in negativizem, ki s(m)o ga povezovali z vsem novim, neznanim. Zakaj? Odgovora nimam, a sem prepričan da je skrajno beden, ko se ga zavemo.
Konstrukti razuma ali čustev so tako banalni a tako prepričljivi, če nam eden izmed omenjenih vodi življenje, da nam popolnoma prekrijejo pregled nad resničnim dogajanjem.
Sprašujem pa se od kod pridejo ti strahovi, kako so lahko tak močan konstrukt razuma in čustev? Seveda izhajajo iz preteklih izkušenj, a zakaj te postanejo vodilo za življenje pred nami? Zakaj menimo, da se nam lahko zgodi isto? Vsak trenutek je edinstven in dveh popolnoma enakih ni. Tako tudi ne moremo doživeti popolnoma enake situacije. Ampak a lahko doživimo popolnoma enako čustveno stanje? Seveda lahko, če ga črpamo iz svojega spomina in ne iz resničnih odzivov na stvari, ki nas obdajajo.
In v kočni fazi so to samo odzivi in ne resničnost. Resničnost ostaja takšna kot je ne glede na to kako gledamo na njo. Če nas je nečesa strah, ali se česa veselimo je popolnoma vseeno. Resničnost ostaja v svojem bistvu enaka. Le naš pogled nanjo je različen. To je tako kot bi gledali skozi očala z različno dioptrijo. Oboje nam megli videnje resničnosti, kajti tudi pozitivna čustva so naš oseben dodatek k resničnosti. Tako so očala z napačno dioptrijo zameglila resničnost, ki je ne vidimo takšne kot v resnici je.
Ostane nam le, da odložimo očala in pogledamo na stvari brez čustev, pričakovanj, spominov in vse ostale "navlake".
A je to težko? Seveda, dokler smo ujeti v prepričanje da brez "navlake" ne gre. Da zmoremo na stvari gledati le skozi omenjena očala. Ampak a smo to počeli že od nekdaj? Ne!
Poglejte otroka, ki spoznava svet okoli sebe. A menite, da ga gleda skozi očala z dioptrijo. Ne. Nanj gleda neobremenjen, ker nima preteklih izkušenj, vzorcev in pričakovanj. Na stvari gleda kot na takšne kot so. Šele kasneje si nezavedno natakne očala, ki nosijo v sebi vse pretekle izkušnje in skoznje gleda na življenje pred seboj.
Kdaj se to zgodi in zakaj ne vem.
A če si kaj sam ustvariš si lahko tudi sam podreš. Oziroma se čemu odpoveš. In postaneš neveden. A hkrati pustiš strah pred nevednostjo ob strani. Kot otrok, ki ne gleda na nove stvari s strahom ampak z zanimanjem da odkrije nekaj novega. In vse okoli nas je vedno nekaj novega. Vse je edinstveno, neponovljivo in zato vredno svobodnega ogleda. Zakaj pravim svobodnega?
Ker je vsako gledanje skozi prizmo izkušenj pogojeno gledanje. Pomeni priučeno. In kar je priučeno ni v skladu z trenutno resničnostjo. Kajti bilo je naučeno za konkreten primer preteklosti.
Pa bo kdo dejal "ja saj pa ne mislim, da se bo zgodilo popolnoma isto...ampak na podlagi izkušenj predvidim, kam lahko katera stvar vodi."
A res lahko? Kako pa to? To je tako kot bi se peljal po ovinkasti cesti in za vsakim levim ovinkom zagledaš kaktus. Sčasoma prevzameš vzorec, da se za levim ovinkom vedno pojavi kaktus. Zavedaš se, da se voziš skozi različne leve ovinke in ugledaš vedno nov kaktus. A ta dva pojma se vedno povezujeta. Ampak a to drži za vedno in kot pribito. Seveda ne. Kakšno presenečenj ko za enim levim ovinkom zagledamo cvet. Torej nekaj, kar nismo pričakovali a je vseeno tam. Predvidevali smo kaktus a doživeli cvet.
Predvidevanje je koristen konstrukt razuma, v kolikor ne postane pravilo, kateremu se ne želimo odpovedati za nobeno ceno.
Tako ostaja človeku vedno svobodna izbira. Izbira ali življenje doživljati kot vedno nekaj novega, vedno kot priložnost spoznati nekaj novega, spoznati nekoga novega. Ali pa gleda na vse kar se mu zgodi kot "ah pa ne že spet".
Izbira je naša. V kolikor se je zavedamo smo že daleč. A potrebno je narediti tudi korak naprej in jo resnično zaživeti.
