Odnosi med dvema človekoma so že od nekdaj tema razprave, kjer se kreše veliko mnenj, tez in prepričanj. Verjamem, da se bo našel kdo, ki bo napisanemu oporekal, se strinjal, želel kaj dopolniti...in ja, normalno, saj so odnosi vedno spreminjajoči in od človeka do človeka drugače doživeti....
Da zapišem svoj pogled na to temo, me je vspodbudilo dejstvo, da sodobna družba vedno pogosteje vidi samo to, kar je vidno očem, doda tisto, kar bere in gleda preko medijev, ter verjame, da je izpolnilo vse pogoje za razcvet medsebojnih odnosov.
Na veliko razočaranje večine, se hitro porušijo njihove predstave in običajno s prstom kažejo na druge, da so krivi za nastalo situacijo.
Ne pravim, da so si sami zakuhali kar imajo, a dejstvo, da iščejo krivca, pove da ne razumejo bistva življenja. V življenju in odnosih ni bistvo iskati krivca za nesoglasja in pravičnika za razrešitev. Bistvo je sprejemanje tega kar nam je dano in se naučiti živeti s tem kar smo, kar so drugi in kakršen je svet, ki nas obdaja.
V sodobni družbi je vedno več igranja, "lepšanja" resnice, ustrezanja družbeno postavljenim normam - pogosto za ceno lastne identitete...in na koncu dneva dejansko ne moremo reči, da smo zadovoljni s življenjem, ki ga živimo. To je razvidno iz potrebe po tem, da potožimo prijateljem, da smo razočarani nad nekom, nad življenjsko situacijo...Potreba po tem, da nas nekdo posluša, da nam morda svetuje, vzpodbudi ali postavi na realna tla, je vedno plod življenja v razumskih predstavah, ki v reali nikoli in res nikoli ne preživijo dolgo.
Utopično si je predstavljati, da bomo vedeli vse odgovore na vprašanja, ki se nam postavljajo...da bomo predvideli razplet situacij, v katerih se bomo znašli...da bomo vedno znali ustrezno reagirati, ko nas bo kaj vrglo iz tira. Smo sproti učeča se bitja in v kolikor si ne dovolimo biti samo ljudje, bomo vedno dobivali po buči.
Tako velikokrat ne razumemo partnerja ali ljudi, ki so nam blizu. Velikokrat pavšalno gledamo na ljudi, ki jim gre na videz vedno vse gladko v življenju, češ "saj je ok, ne rabi ničesar"...morda...a prav takšni ljudje se hitro znajdejo v situacijah osamljenosti, saj se nihče ne potrudi razumeti, da imajo tudi oni trenutke, ko potrebujejo zgolj objem, 15 minutni monolog o čemerkoli že, ramo na kateri se lahko zjočejo, mogoče samo nekoga da je prisoten, in jim pusti da so v danem trenutku to kar čutijo - brez nadaljnih predstav kaj bo prihodnost prinesla...
In kar je še bolj žalostno je dejstvo, da se prav takšni ljudje, tudi neradi kažejo v takšni luči, iz kakršnihkoli razlogov že - a najpogostej iz razloga "kaj si bodo pa drugi mislili o meni"...Ja kaj si pa bojo, boli te kurac kaj si bojo - če ne znajo videti tvoje večplastnosti pol tud niso vredni da vidijo in doživijo tvoje "dobre" trenutke...
In reakcija okolice : "kaj si te tečn/a"...bravo - direkt nominirano za "najbolj neustrezen komentar v dani situaciji"...in vice versa, ko dejansko vidimo da nekdo prav žari od pozitive in mu tega ne povemo...spodbujajmo in opominjajmo na svetle trenutke v življenju ljudi, ki nas obdajajo in spoštujmo in sprejemajmo trenutke, ko jim ne gre najbolje - nikar jih ne tolčimo z lastnim doživljanjem njihove situacije (beri nominacijo zgoraj), ker imajo že dovolj težav s prenašanjem samih sebe.
Ste poskusili kdaj zgolj položiti dlan na ramo človeka, ki je dejansko v slabi koži? Ni potrebno storiti več, zgolj ta preprost izkaz podpore dela čudeže. Nič besed, samo trenutek razumevanja. In prav te majhne a iskrene poteze so tisto, kar rojeva pravo prijateljstvo, pravo medsebojno povezanost, ki je vedno bila in bo edina prava osnova za razvoj medsebojnih odnosov.
Brez tega si ne namišljajmo, da nam bo uspelo vzdrževati partnerski odnos s komerkoli - utopija, da se bodo stvari s časom uredile je res zgolj utopija.
Zato za konec: razumevanje lastnih in tujih doživljanj in predstav, sprejemanje sebe in drugih v vseh emocionalnih stanjih in dopuščanje sebi in drugim biti v danem trenutku to kar dejansko smo - je največ kar si lahko podarimo.
Love 2 all.
Da zapišem svoj pogled na to temo, me je vspodbudilo dejstvo, da sodobna družba vedno pogosteje vidi samo to, kar je vidno očem, doda tisto, kar bere in gleda preko medijev, ter verjame, da je izpolnilo vse pogoje za razcvet medsebojnih odnosov.
Na veliko razočaranje večine, se hitro porušijo njihove predstave in običajno s prstom kažejo na druge, da so krivi za nastalo situacijo.
Ne pravim, da so si sami zakuhali kar imajo, a dejstvo, da iščejo krivca, pove da ne razumejo bistva življenja. V življenju in odnosih ni bistvo iskati krivca za nesoglasja in pravičnika za razrešitev. Bistvo je sprejemanje tega kar nam je dano in se naučiti živeti s tem kar smo, kar so drugi in kakršen je svet, ki nas obdaja.
V sodobni družbi je vedno več igranja, "lepšanja" resnice, ustrezanja družbeno postavljenim normam - pogosto za ceno lastne identitete...in na koncu dneva dejansko ne moremo reči, da smo zadovoljni s življenjem, ki ga živimo. To je razvidno iz potrebe po tem, da potožimo prijateljem, da smo razočarani nad nekom, nad življenjsko situacijo...Potreba po tem, da nas nekdo posluša, da nam morda svetuje, vzpodbudi ali postavi na realna tla, je vedno plod življenja v razumskih predstavah, ki v reali nikoli in res nikoli ne preživijo dolgo.
Utopično si je predstavljati, da bomo vedeli vse odgovore na vprašanja, ki se nam postavljajo...da bomo predvideli razplet situacij, v katerih se bomo znašli...da bomo vedno znali ustrezno reagirati, ko nas bo kaj vrglo iz tira. Smo sproti učeča se bitja in v kolikor si ne dovolimo biti samo ljudje, bomo vedno dobivali po buči.
Tako velikokrat ne razumemo partnerja ali ljudi, ki so nam blizu. Velikokrat pavšalno gledamo na ljudi, ki jim gre na videz vedno vse gladko v življenju, češ "saj je ok, ne rabi ničesar"...morda...a prav takšni ljudje se hitro znajdejo v situacijah osamljenosti, saj se nihče ne potrudi razumeti, da imajo tudi oni trenutke, ko potrebujejo zgolj objem, 15 minutni monolog o čemerkoli že, ramo na kateri se lahko zjočejo, mogoče samo nekoga da je prisoten, in jim pusti da so v danem trenutku to kar čutijo - brez nadaljnih predstav kaj bo prihodnost prinesla...
In kar je še bolj žalostno je dejstvo, da se prav takšni ljudje, tudi neradi kažejo v takšni luči, iz kakršnihkoli razlogov že - a najpogostej iz razloga "kaj si bodo pa drugi mislili o meni"...Ja kaj si pa bojo, boli te kurac kaj si bojo - če ne znajo videti tvoje večplastnosti pol tud niso vredni da vidijo in doživijo tvoje "dobre" trenutke...
In reakcija okolice : "kaj si te tečn/a"...bravo - direkt nominirano za "najbolj neustrezen komentar v dani situaciji"...in vice versa, ko dejansko vidimo da nekdo prav žari od pozitive in mu tega ne povemo...spodbujajmo in opominjajmo na svetle trenutke v življenju ljudi, ki nas obdajajo in spoštujmo in sprejemajmo trenutke, ko jim ne gre najbolje - nikar jih ne tolčimo z lastnim doživljanjem njihove situacije (beri nominacijo zgoraj), ker imajo že dovolj težav s prenašanjem samih sebe.
Ste poskusili kdaj zgolj položiti dlan na ramo človeka, ki je dejansko v slabi koži? Ni potrebno storiti več, zgolj ta preprost izkaz podpore dela čudeže. Nič besed, samo trenutek razumevanja. In prav te majhne a iskrene poteze so tisto, kar rojeva pravo prijateljstvo, pravo medsebojno povezanost, ki je vedno bila in bo edina prava osnova za razvoj medsebojnih odnosov.
Brez tega si ne namišljajmo, da nam bo uspelo vzdrževati partnerski odnos s komerkoli - utopija, da se bodo stvari s časom uredile je res zgolj utopija.
Zato za konec: razumevanje lastnih in tujih doživljanj in predstav, sprejemanje sebe in drugih v vseh emocionalnih stanjih in dopuščanje sebi in drugim biti v danem trenutku to kar dejansko smo - je največ kar si lahko podarimo.
Love 2 all.
1 comment:
Eno najlepših razmišljanj, kar sem jih kdaj prebrala... a le zakaj je praksa tako oddaljena od teorije..?
Post a Comment