Lovers OR Friends

Is it 2 much 2 ask for both?

Prepogosto slišim besede, kot so »ne želim se romantično zapletat, ker bom potem izgubil/a prijateljstvo«. In vsakokrat si pri sebi rečem »what the FUCK are you talking about?!?«.

Iz zapisanih besed sledeč bi držalo, da se je takšna oseba pripravljena vezati samo z nekom, s komer ni v prijateljstvu.?!?

Ok, saj vem, da vas sedaj večina zmajuje z glavo češ »ne kapira«. Itak da kapiram, samo ne strinjam se takšnim odnosom do prijateljstva.

Razumem, da se človek ne želi zapletat z nekom, do kogar ne čuti nekih globljih čustev. Pa naj gre za prijatelja, znanca ali čistega tujca. Ampak če se rodijo čustva med dvema, zakaj jih nato zanikat samo zaradi bojazni pred izgubo prijateljstva? Prijateljstva ne izgubiš, če si iskren do sebe in prijatelja. Prijateljstva ne izgubiš, če znaš ob nesoglasjih prevzeti lastno krivdo in odpustiti tujo. Vsakršno drugačno doživljanje drugega, samo širi razdaljo med dvema. In ko več ne »slišiš« in ne »vidiš« drugega, je tudi prijateljstva konec.

Mislim kaki prijatelj si, če ne želiš in privoščiš drugemu najboljše? In če v tebi vidi to kar ti vidiš v njem potem NI razloga za pomisleke. Pravo Prijateljstvo ostaja Večno. Pa naj se zgodi karkoli. Četudi se romanca ne izide, je izkušnja tisto, kar daje večjo globino in vrednost vajinemu prijateljstvu.

Si že kdaj slišal/a, da bi nekdo bil v dolgotrajni srečni zvezi z nekom, s katerim se ne razume kot z najboljšim prijateljem? Ja, verjetno si, ampak spomni se tega zapisa čez čas, ko se boš spraševal/a »ja pa kak jima ni ratalo?«.

Been there, done that.

In ja, pravi prijatelj te bo sprejel takšnega/takšno kot si, ne glede na čustva, ki jih čuti ali ne do tebe. S tem, ko mu zaupaš svoja, mu/ji samo daješ vedet, da ga/jo iskreno ceniš in da želiš z njim/njo deliti to kar se v tebi dogaja. Ali ni prav deljenje dobrega in slabega tisto, kar daje vrednost prijateljstvu?

In ne, ne rabi ti biti nerodno, če ne prejmeš odziva kot si ga želel/a. Tudi ko si zaželimo sonca in ga ni, se ne počutimo sramotno. Enostavno sprejmemo realo in gremo dalje, vedoč, da bo nekoč tudi za nas posijalo sonce. ;)

Ker dejstvo ostaja, da v kolikor zanikaš ali zavračaš lastna čustva, si sam/a sebi ne dopuščaš živeti srečno življenje. In pol se čudiš, zakaj se tebi ne zgodi nič lepega. Ja pa če se ti že dogaja, samo ne dovoliš si tega doživet!! Jebote, brca v rit.

In ja, bodi to kar si, čuti to kar čutiš, deli to z drugim in začni živeti kot si zaslužiš.

Love 2 all.