Dnevno se vsi srečujemo s situacijami, ki razburkajo naše čustveno stanje. Naj bodo to prijetni ali neprijetni dogodki, ponavadi povezujemo lasten čustven odziv z dražljaji iz okolja. A zakaj potem tako različno odreagiramo na enake situacije?
Nedvomno smo se že znašli v prav bizarni situaciji, ko se je del družbe zabaval nad dogodkom, medtem ko je drug del zgrožen opazoval situacijo. Zakaj?
Vsi imamo nek notranji "merilni" sistem, ki uravnava naše dojemanje okolice. Dejansko je tak sistem koristen za ločevanje tega kar želimo v svojem življenju in česa ne. A hkrati lahko postane tiranski vodič našega ozkega dojemanja sveta, ki nas obdaja.
Dogodki, ki nas globoko čustveno pretresejo ostanejo zavoljo tega merilnega sistema dnevna popotnica ob srečevanju ljudi, ki jih "krivimo" za svoje čustveno stanje. Tako gradimo odnose z ljudmi na podlagi preteklih izkušenj, nekateri celo na podlagi želenih izkušenj v prihodnosti ("ass kissing"). Dejansko pa ob tem početju ne vidimo bitja, ki se nahaja pred nami ali situacije, ki se dejansko odvija. Nekateri tako močno "kličejo" po določenem dogodku, da se ta nato dejansko zgodi, in potem sledi klasika "saj sem vedel/a". Kurac si vedel/a!
Sami ustvarjamo dogodke svojega življenja.
Ja, pa jih. Ne zmajevat z glavo.
"Plastični" primer: "Vstopamo skozi vrata in nekomu odstopimo prednost, ali pa se direkt pred njim vrinemo skozi okvir vrat. "
Z lastnim dejanjem vzpodbudimo odziv okolice in s tem kreiramo okolje v katerem se znajdemo.
Kaj hitro se ob zavedanju tega lahko človek znajde v občutku, da je za vsak čustven odziv sočloveka sam odgovoren. Dejansko temu ni tako. Vsak je že doživel dneve, ko smo bili tako sproščeni, polni nekega elana, pozitivne energije, da nam nihče in nič ni moglo podreti razpoloženja. Prav tako pa smo doživeli dneve, ko dejansko ni bilo nič narobe, a nam je šlo vse na živce - malenkosti, ki jih drugače spregledamo in jim ne posvečamo pozornost so bile kot potres v nitroglicerinski posodi. Kabum!!
Zavedati se je potrebno, da smo sami kreatorji svojega doživljanja sveta in da iskanja "krivca" za lastne občutke ne iščimo v drugih ampak jih najdimo v sebi.
Drugih ne moremo spremeniti, lahko le razumemo sebe.
V kolikor ne delujemo s slabimi nameni in dejansko ne povzročamo škode si nimamo česa očitati. Niti očitati drugim za njihovo "napačno" razumevanje naših razlogov za posamezna dejanja. Vsak gleda življenje skozi svoja "očala" in ne domišljajmo si da so naša "taprava".
Prav tako ločujmo dejanja od posameznikov. ?!? Ja prav si prebral/a. Ljudje se še preveč oklepamo reka: ocenjuj človeka po njegovih dejanjih.
Že, že, a ne tako plastično, da ne vzamemo v zakup tudi čustvenega stanje posameznika, ki je sprožilo njegova dejanja.
Tako velikokrat ugotovimo, da za prijetnimi dejanji posameznika stoji njegova lastna želja po osebnem etabliranju, brez kakšnega globljega namena koristiti drugim. Ali pa, da je skrajno vulgarno in agresivno vedenje samo klic na pomoč posameznika, ki se dejansko tako močno bori z lastnim doživljanjem, da se to odraža tudi v njegovih dejanjih.
VSI smo v svoji esenci bitja polni dobrote in ljubezni. In ko se tega zavedamo tudi ob doživljanju drugih ljudi, smo dosegli prag v dojemanju življenja v vsej njegovi barvitosti.
Učimo se na svojih in dejanjih drugih, pustimo jih kot del preteklosti in jih ne nosimo v s seboj vsak dan in jih (ne)hote pogrevajmo za to, da bi sami dosegli lastno zadoščenje po priznanju tuje krivde. Preteklih dejanj ni mogoče izbrisati in še noben "oprosti" ni dosegel zadoščenja, če sami pri sebi ne opustimo težnje po obsojanju posameznikov na podlagi njegovih dejanj.
Ne obsojajmo ljudi, obsojajmo dejanja. In ker se dejanja del posameznega trenuka naj ostanejo del preteklosti. Ljudje, ki jih imamo pred seboj so vir neslutenih potencialov. Ne omejujmo svojega dojemanja njihove eksistence skozi perspektivo preteklih dejanj.
Marsikdo bo sedaj dejal, da se ljudje ne spremenijo in jim zato nima smisla nuditi novih priložnosti.
Ali res?
Ali se ni že vsakemu izmed nas zgodilo, da smo obžalovali kakšno dejanje iz preteklosti, se želeli spremeniti, a nam je konstantno obsojanje s strani okolice dalo občutek da nima smisla, ker nas tako ali tako ne bodo gledali drugače. In smo ostali takšni kakršne nas vidi družba skozi prizmo naših preteklih dejanj.
Tako smo oklestili lastne veje svojega življenjskega drevesa. Ne dajmo drugim enakega občutka.
Pustimo jim rast v smeri, ki so si jo sami izbrali. In če na tej poti ugotovimo, da nas dejansko več stvari ločuje kot povezuje, brez obsojanja sebe ali drugega odidimo svojo pot. Nekoč bomo našli nam primerno okolje.
Vsekakor pa vsak trenutek življenja glejmo kot darilo, potencial za spoznavanje sebe, drugih in bivanja na splošno.
Love to all.
Nedvomno smo se že znašli v prav bizarni situaciji, ko se je del družbe zabaval nad dogodkom, medtem ko je drug del zgrožen opazoval situacijo. Zakaj?
Vsi imamo nek notranji "merilni" sistem, ki uravnava naše dojemanje okolice. Dejansko je tak sistem koristen za ločevanje tega kar želimo v svojem življenju in česa ne. A hkrati lahko postane tiranski vodič našega ozkega dojemanja sveta, ki nas obdaja.
Dogodki, ki nas globoko čustveno pretresejo ostanejo zavoljo tega merilnega sistema dnevna popotnica ob srečevanju ljudi, ki jih "krivimo" za svoje čustveno stanje. Tako gradimo odnose z ljudmi na podlagi preteklih izkušenj, nekateri celo na podlagi želenih izkušenj v prihodnosti ("ass kissing"). Dejansko pa ob tem početju ne vidimo bitja, ki se nahaja pred nami ali situacije, ki se dejansko odvija. Nekateri tako močno "kličejo" po določenem dogodku, da se ta nato dejansko zgodi, in potem sledi klasika "saj sem vedel/a". Kurac si vedel/a!
Sami ustvarjamo dogodke svojega življenja.
Ja, pa jih. Ne zmajevat z glavo.
"Plastični" primer: "Vstopamo skozi vrata in nekomu odstopimo prednost, ali pa se direkt pred njim vrinemo skozi okvir vrat. "
Z lastnim dejanjem vzpodbudimo odziv okolice in s tem kreiramo okolje v katerem se znajdemo.
Kaj hitro se ob zavedanju tega lahko človek znajde v občutku, da je za vsak čustven odziv sočloveka sam odgovoren. Dejansko temu ni tako. Vsak je že doživel dneve, ko smo bili tako sproščeni, polni nekega elana, pozitivne energije, da nam nihče in nič ni moglo podreti razpoloženja. Prav tako pa smo doživeli dneve, ko dejansko ni bilo nič narobe, a nam je šlo vse na živce - malenkosti, ki jih drugače spregledamo in jim ne posvečamo pozornost so bile kot potres v nitroglicerinski posodi. Kabum!!
Zavedati se je potrebno, da smo sami kreatorji svojega doživljanja sveta in da iskanja "krivca" za lastne občutke ne iščimo v drugih ampak jih najdimo v sebi.
Drugih ne moremo spremeniti, lahko le razumemo sebe.
V kolikor ne delujemo s slabimi nameni in dejansko ne povzročamo škode si nimamo česa očitati. Niti očitati drugim za njihovo "napačno" razumevanje naših razlogov za posamezna dejanja. Vsak gleda življenje skozi svoja "očala" in ne domišljajmo si da so naša "taprava".
Prav tako ločujmo dejanja od posameznikov. ?!? Ja prav si prebral/a. Ljudje se še preveč oklepamo reka: ocenjuj človeka po njegovih dejanjih.
Že, že, a ne tako plastično, da ne vzamemo v zakup tudi čustvenega stanje posameznika, ki je sprožilo njegova dejanja.
Tako velikokrat ugotovimo, da za prijetnimi dejanji posameznika stoji njegova lastna želja po osebnem etabliranju, brez kakšnega globljega namena koristiti drugim. Ali pa, da je skrajno vulgarno in agresivno vedenje samo klic na pomoč posameznika, ki se dejansko tako močno bori z lastnim doživljanjem, da se to odraža tudi v njegovih dejanjih.
VSI smo v svoji esenci bitja polni dobrote in ljubezni. In ko se tega zavedamo tudi ob doživljanju drugih ljudi, smo dosegli prag v dojemanju življenja v vsej njegovi barvitosti.
Učimo se na svojih in dejanjih drugih, pustimo jih kot del preteklosti in jih ne nosimo v s seboj vsak dan in jih (ne)hote pogrevajmo za to, da bi sami dosegli lastno zadoščenje po priznanju tuje krivde. Preteklih dejanj ni mogoče izbrisati in še noben "oprosti" ni dosegel zadoščenja, če sami pri sebi ne opustimo težnje po obsojanju posameznikov na podlagi njegovih dejanj.
Ne obsojajmo ljudi, obsojajmo dejanja. In ker se dejanja del posameznega trenuka naj ostanejo del preteklosti. Ljudje, ki jih imamo pred seboj so vir neslutenih potencialov. Ne omejujmo svojega dojemanja njihove eksistence skozi perspektivo preteklih dejanj.
Marsikdo bo sedaj dejal, da se ljudje ne spremenijo in jim zato nima smisla nuditi novih priložnosti.
Ali res?
Ali se ni že vsakemu izmed nas zgodilo, da smo obžalovali kakšno dejanje iz preteklosti, se želeli spremeniti, a nam je konstantno obsojanje s strani okolice dalo občutek da nima smisla, ker nas tako ali tako ne bodo gledali drugače. In smo ostali takšni kakršne nas vidi družba skozi prizmo naših preteklih dejanj.
Tako smo oklestili lastne veje svojega življenjskega drevesa. Ne dajmo drugim enakega občutka.
Pustimo jim rast v smeri, ki so si jo sami izbrali. In če na tej poti ugotovimo, da nas dejansko več stvari ločuje kot povezuje, brez obsojanja sebe ali drugega odidimo svojo pot. Nekoč bomo našli nam primerno okolje.
Vsekakor pa vsak trenutek življenja glejmo kot darilo, potencial za spoznavanje sebe, drugih in bivanja na splošno.
Love to all.
No comments:
Post a Comment