Sami kreatorji lastnega življenja

Dnevno srečujem ljudi in se tudi sam znajdem v situacijah, kjer za svoje slabo počutje, trenutno finančno stanje, ljubezenske bolečine ali karkoli drugega negativnega, krivimo druge. In ja, našel bi se 1001 argument zakaj bi naj to držalo, a vsi so na koncu zgolj dokaz, da nismo gospodarji svojega življenja. Zakaj?

Ne gre za tezo, da nam mora biti za vse vseeno, a dejansko sami držimo izbiro ali nas določena zadeva, dejavnost ali oseba vržejo iz tira. Najlažje je v življenju kriviti druge. Najtežje je sprejeti, da smo si sami nakopali "težave".

Začaran krog iskanje krivca je nesmiseln, saj ne rodi ničesar produktivnega. Tudi če obrnemo krivdo nase, običajno ne počnemo drugega kot da se v nedogled bičamo.

V kolikor krivimo druge pa se znajdemo v neskončni spirali, pričakovanj in razočaranj. Da karikiram:

Nekdo te užali in krivdo za lastno počutje zvališ nanj. Sedaj seveda nekako po tihem, ali na glas, pričakuješ da se ti oseba opraviči, a v večini primerov se to ne zgodi in zavrtiš se v novi krog razočaranja zaradi neizpolnjenega pričakovanja. Nekateri svojo zamero kuhajo v nedogled in tudi ko čez leta srečajo to osebo ji očitajo nekaj kar se je zgodilo v pamtiveku. Kakšna neumnost.

Prvi nasvet:

Ne poistoveti dejanja z ljudmi oz. loči človeka od dejanja.

Razlaga:

VEDNO, ko kdo koga namerno prizadane je SAM v nekakšni obliki stiske. Napad na drugega je VEDNO zgolj obramba samega sebe. Tako da obsojaj dejanje ne človeka. Človek je neizmerno več kot zgolj obsojanja vredno dejanje, ki te je vrglo iz tira.

Izkoristi priložnost in razmisli pri sebi, zakaj te nekatere stvari tako prizadanejo, druge pa ne. Očitno imaš gumb na katerega ni pametno pritiskat. In ja, vsak gumb se da sanirat, saj zato pa je obdan z bolečino, da nam da vedet da je nekaj narobe.

Drugi nasvet:

Bodi kreator lastnega življenja.

Razlaga:

VEDNO imamo na izbiro ali bomo sami gospodarji lastnega počutja, ali bomo pa vajeti predali drugemu. V trenutku, ko obsodimo drugega izgubimo oblast nad lastnim počutjem. Zakaj? Ker je sedaj NAŠE počutje odvisno od reakcije obsojenega. Če se pokesa, opraviči ali "prizna" krivdo dobimo občutek, da smo storili prav in da je pravici zadoščeno - vse do naslednje situacije, ki spet išče krivca. Če pa "krivca" boli briga smo še dalje ujetniki dejstva, da smo mu predali kontrolo saj še vedno čutimo občutek krivice.

Najbolj koristno je sprejeti svet tak kot je, brez da ga barvamo z lastnimi občutki - ga kvečjemu polepšamo z novim spoznanjem, ki smo ga osvojili - in gremo naprej. Brez zamer, pomislekov, obžalovanj...Enostavno korak po korak in vsak korak pusti stopinjo, ki je lahko zgolj odtis enega koraka. Ne tacat na enem mestu v želji po idealnem odtisu. Ne bo uspelo. "Move on".

Nismo vsi kompatibilni v vseh situacijah z vsemi. Zato nikar tega ne pričakujmo. Velikokrat se ujamemo zgolj s parimi ljudmi in še od teh je nesmiselno pričakovati, da nam bodo vedno ustrezali.

Dokler ohranjamo zavest, da je OK če se s kom ne strinjamo (ali se kdo ne strinja z nami - tudi to je zgolj vprašanje perspektive) imamo moč nad tem, da živimo lastno življenje katerega kreator smo sami. In to je svoboda uma, ki jo iščemo vsi, le da jo redki v tej obliki prepoznamo.