Velikokrat razmišljam o "prednostih" biti otrok in "prednostih" biti odrasel, a na koncu vedno pridem do zaključka, da je vsako obdobje pomembno za osebni razvoj človeka in da se iz vsakega trenutka da veliko naučiti. Vprašanje je samo koliko izkušenj iz otroških dni odrasli jemljemo kot koristne in dejansko prave za uravnoteženo soočanje z življenjskimi situacijami.
V iskanju primerjave obremenjenosti odraslih ljudi z neobremenjenostjo otrok, sem prišel do zanimive prispodobe:
"Po zasneženi pokrajini hodita odrasel človek in otrok. Pokrajina je prelepa in pokrita z debelo plastjo snega. Ob hoji odraslega človeka se sneg vdira pod njegovo "težo", medtem ko otrok lahno stopica po snežni skorji."
Simbolno gledano predstavlja narava življenje in sneg prepreke, ki se pojavljajo na poti vsakogar. "Težo" odraslega in otroka predstavljajo skrbi, želje, strahovi in pričakovanja, ki jih vsak od njiju nosi s seboj. Odrasel človek z leti nabere toliko "teže", da se hitro znajde v objemu težav skozi katere s težavo hodi. Medtem ko otrok, kot bitje čistega srca, lahno stopica po teh istih težavah in tako daje vedeti, da je vse premostljivo, samo kako se lotiti težav je vprašanje. Ali se jih lotiti z vsem naštetim kar otežuje odraslega, ali igrivo in raziskujoče kot stori otrok.
Na podobno temo se mi je porodila še ena prispodoba.
"Imamo tri sveče. "Čajno" svečko, elegantno dolgo svečo in masivno debelo svečo. Ob gorenju stenja se vosek vsake izmed njih obnaša drugače. Tisti od čajne lučke se utekočinjen počasi izgublja in ob dogorelosti stenja ne ostane od sveče v bistvu nič. Elegantna sveča ob svojem gorenju utekočini vosek, ki se počasi nabira na njenih robovih in ob dogorenju stenja ostane za svečo zmazek voska. Masivna sveča pa ob gorenju stenja utekočini vosek, ki se sčasoma tali hitreje kot lahko izpareva in na koncu še preden dokončno dogori stenj zaduši ogenj."
Sveče predstavljajo tri načine življenja. Stenj življenjsko dobo. Ogenj življenje. Vosek izkušnje.
Človek kot sveča ima neko življenjsko dobo, ki v kombinaciji z ognjem počasi dogoreva. Človek zbira izkušnje skozi svoje potovanje skozi življenje. Kaj ostane za temi izkušnjami pa je odvisno. V primeru čajne lučke se izkušnje (vosek) prelevijo v tekoče stanje, ki enakomerno dopušča gorenje ognju in hkrati stabilno drži stenj pokonci. Ko stenj dogori ogenj ugasne. Voska več ni in življenje je končano. Svojo nalogo je opravilo z bravuro. Ogenj je oddajal toploto in svetlobo tistemu, ki jo je potreboval in človek je hkrati ohranjal notranji mir in stabilnost.
Elegantna sveča prav tako utekočini vosek (izkušnje), ki pa se poleg tega, da drži pokonci stenj, deformira v čudno obliko, ki teži samo svečo. Deformacija so strahovi, skrbi, želje in pričakovanja, ki jih ljudje izoblikujemo skozi življenje na podlagi nekih preteklih izkušenj. Ko stenj dogori in ogenj ugasne je življenja konec. Za nami pa ostanejo neizpolnjene želje, pričakovanja in strahovi, ki so nas vlekli s poti celo življenje. Res smo dajali svetlobo in toploto drugim a sami nismo na koncu "poravnali svojih računov" in nikoli našli notranjega miru.
Ogenj masivne sveče utekočini del voska, ki je najbližje ognju. Preostali ostane trden in nefleksibilen. Sčasoma se ogenj pogreza v samo svečo, tako da se komaj še vidi svetloba in čuti njegova toplota. Vosek pa sčasom prekrije stenj in zaduši ogenj. Sveča predstavlja ljudi, ki se obremenjujejo tudi s stvarmi, na katere ne morejo vplivati, ki so v bistvu vosek nekoga drugega. Ker se oblagajo s takšnimi nerealnimi pričakovanji utesnjujejo sebe in svoj življenski ogenj. Svojih izkušenj pa ne morejo prav izživeti. Tako se zapletejo v začaran krog iz katerega je težko priti. Tako jih v končni fazi "teža" skrbi, strahov, želja in pričakovanj zadušijo in prekinejo njihovo bivanje v tem življenju.
Prednost prispodob je ta, da se za razliko od dejanskih, materializiranih podob, lahko vedno ponovno formirajo in na koncu lahko vsaka sveča postane "čajna" svečka. Tudi ljudje imamo to možnost, kajti sami krojimo življenje, ki ga živimo. In koliko skrbi, strahov, želja in pričakovanj bomo nosili s seboj je odvisno od nas samih.
V iskanju primerjave obremenjenosti odraslih ljudi z neobremenjenostjo otrok, sem prišel do zanimive prispodobe:
"Po zasneženi pokrajini hodita odrasel človek in otrok. Pokrajina je prelepa in pokrita z debelo plastjo snega. Ob hoji odraslega človeka se sneg vdira pod njegovo "težo", medtem ko otrok lahno stopica po snežni skorji."
Simbolno gledano predstavlja narava življenje in sneg prepreke, ki se pojavljajo na poti vsakogar. "Težo" odraslega in otroka predstavljajo skrbi, želje, strahovi in pričakovanja, ki jih vsak od njiju nosi s seboj. Odrasel človek z leti nabere toliko "teže", da se hitro znajde v objemu težav skozi katere s težavo hodi. Medtem ko otrok, kot bitje čistega srca, lahno stopica po teh istih težavah in tako daje vedeti, da je vse premostljivo, samo kako se lotiti težav je vprašanje. Ali se jih lotiti z vsem naštetim kar otežuje odraslega, ali igrivo in raziskujoče kot stori otrok.
Na podobno temo se mi je porodila še ena prispodoba.
"Imamo tri sveče. "Čajno" svečko, elegantno dolgo svečo in masivno debelo svečo. Ob gorenju stenja se vosek vsake izmed njih obnaša drugače. Tisti od čajne lučke se utekočinjen počasi izgublja in ob dogorelosti stenja ne ostane od sveče v bistvu nič. Elegantna sveča ob svojem gorenju utekočini vosek, ki se počasi nabira na njenih robovih in ob dogorenju stenja ostane za svečo zmazek voska. Masivna sveča pa ob gorenju stenja utekočini vosek, ki se sčasoma tali hitreje kot lahko izpareva in na koncu še preden dokončno dogori stenj zaduši ogenj."
Sveče predstavljajo tri načine življenja. Stenj življenjsko dobo. Ogenj življenje. Vosek izkušnje.
Človek kot sveča ima neko življenjsko dobo, ki v kombinaciji z ognjem počasi dogoreva. Človek zbira izkušnje skozi svoje potovanje skozi življenje. Kaj ostane za temi izkušnjami pa je odvisno. V primeru čajne lučke se izkušnje (vosek) prelevijo v tekoče stanje, ki enakomerno dopušča gorenje ognju in hkrati stabilno drži stenj pokonci. Ko stenj dogori ogenj ugasne. Voska več ni in življenje je končano. Svojo nalogo je opravilo z bravuro. Ogenj je oddajal toploto in svetlobo tistemu, ki jo je potreboval in človek je hkrati ohranjal notranji mir in stabilnost.
Elegantna sveča prav tako utekočini vosek (izkušnje), ki pa se poleg tega, da drži pokonci stenj, deformira v čudno obliko, ki teži samo svečo. Deformacija so strahovi, skrbi, želje in pričakovanja, ki jih ljudje izoblikujemo skozi življenje na podlagi nekih preteklih izkušenj. Ko stenj dogori in ogenj ugasne je življenja konec. Za nami pa ostanejo neizpolnjene želje, pričakovanja in strahovi, ki so nas vlekli s poti celo življenje. Res smo dajali svetlobo in toploto drugim a sami nismo na koncu "poravnali svojih računov" in nikoli našli notranjega miru.
Ogenj masivne sveče utekočini del voska, ki je najbližje ognju. Preostali ostane trden in nefleksibilen. Sčasoma se ogenj pogreza v samo svečo, tako da se komaj še vidi svetloba in čuti njegova toplota. Vosek pa sčasom prekrije stenj in zaduši ogenj. Sveča predstavlja ljudi, ki se obremenjujejo tudi s stvarmi, na katere ne morejo vplivati, ki so v bistvu vosek nekoga drugega. Ker se oblagajo s takšnimi nerealnimi pričakovanji utesnjujejo sebe in svoj življenski ogenj. Svojih izkušenj pa ne morejo prav izživeti. Tako se zapletejo v začaran krog iz katerega je težko priti. Tako jih v končni fazi "teža" skrbi, strahov, želja in pričakovanj zadušijo in prekinejo njihovo bivanje v tem življenju.
Prednost prispodob je ta, da se za razliko od dejanskih, materializiranih podob, lahko vedno ponovno formirajo in na koncu lahko vsaka sveča postane "čajna" svečka. Tudi ljudje imamo to možnost, kajti sami krojimo življenje, ki ga živimo. In koliko skrbi, strahov, želja in pričakovanj bomo nosili s seboj je odvisno od nas samih.
