Zanimivo je kako ljudje spremenijo odnos do sočloveka, ko izvedo kakšen je njegov "zakonski" stan. Od tega, da se jim ob odgovoru "samski/a" zasvetijo oči, ker vidijo potencialnega partnerja/ljubimca(ko), do tega da se čustveno distancirajo ob odgovoru "v zvezi", saj nočejo hodit "v zelje" nekomu drugemu.
Kakšne neumnosti.
A smo res prišli tako daleč, da si dopuščamo, da svoja občutja do drugih krojimo na podlagi njihovega ali svojega "zakonskega" stanu? A je to v dani situaciji sploh pomembno?
Ob zadnjem vprašanju jih je veliko odgovorilo "ddddd ITAK!".
No dobrodošli v "dungeon of self torture".
Let me explain. To je moj osebni pogled na tematiko.
Če mene kdo vpraša po "stanu" vedno odgovorim "samski". Pa ne iz želje po odzivu,ki sem ga zapisal na začetku, ali iz nespoštovanja odnosa, ki ga imam v danem trenutko z drugo osebo, temveč ker dejansko ne verjamem v izraze, ki bi določali moje življenje.
Že če se poigram z besedo "zveza" jo vidim kot opis stanja, kjer smo (z)vezani na nekoga drugega. Hmmmm ni glih stanje, ki bi ga želel. Še "bolje" je, ko nekdo oceni svoj stan kot "zapleteno zvezo". Tu ne samo da je "zvezan", tud zapletel se je v vse možne igrice, ki se jih gre z drugim. Ali je to res to kar ga dejansko polni s pristnimi prijetnimi občutki? Nedvomno NE.
Velikokrat ljudje zamenjujejo samoto z osamljenostjo. To sta zame dva ločena pojma. Saj ob "osamljenosti" pogrešaš nekaj kar trenutno manjka v tvojem življenju. Ob "samoti" pa doživljaš sebe kot del celote, svoboden od potreb po oblikovanju tvojega življenja s strani dogodkov ali ljudi iz tvojega okolja. Biti "sam" pomeni zame biti "samosvoj", zavedajoč se da nikoli nisi osamljen, v kolikor ohranjaš zavest o večni povezanosti vsega kar ta trenutek je.
Iz tega izhaja tudi moja odsotnost potrebe po razmišljanju ali želji po poroki. Zame je to nesmisel, saj s podpisom na papirju in prstanom na roki ne bom ljubil svoje druge polovice nič bolj.
Gre za obred. Im way over that.
Občutja, ki jih gojimo do drugih bodo dolgoročno ostala pristna zgolj in samo z izkazovanjem pozornosti, ohranjanjem spoštovanja , odprtostjo lastnega srca. Vse ostalo bo slej kot prej "kupilo" naša čustva.
Komu je lažje odkriti kaj so prava čustva? Paru v državi tretjega sveta, kjer ju obdajajo prepričanja o družbenih razlikah in "pomanjkanju" razkošja? Ali paru v razvitem svetu, ki ima vsega dovolj in zjutraj sede na zlato straniščno školjko? Odgovor naj najde vsak sam. Jaz sem svojega že ;).
In da zaključim...pustimo igro besed, ki opisujejo naše življenje, raje ga doživljajmo vsak trenutek zase, ga užijmo v polni meri in si dovolimo biti z nekom, ker to dani trenutek čutimo.
Love to all.
Kakšne neumnosti.
A smo res prišli tako daleč, da si dopuščamo, da svoja občutja do drugih krojimo na podlagi njihovega ali svojega "zakonskega" stanu? A je to v dani situaciji sploh pomembno?
Ob zadnjem vprašanju jih je veliko odgovorilo "ddddd ITAK!".
No dobrodošli v "dungeon of self torture".
Let me explain. To je moj osebni pogled na tematiko.
Če mene kdo vpraša po "stanu" vedno odgovorim "samski". Pa ne iz želje po odzivu,ki sem ga zapisal na začetku, ali iz nespoštovanja odnosa, ki ga imam v danem trenutko z drugo osebo, temveč ker dejansko ne verjamem v izraze, ki bi določali moje življenje.
Že če se poigram z besedo "zveza" jo vidim kot opis stanja, kjer smo (z)vezani na nekoga drugega. Hmmmm ni glih stanje, ki bi ga želel. Še "bolje" je, ko nekdo oceni svoj stan kot "zapleteno zvezo". Tu ne samo da je "zvezan", tud zapletel se je v vse možne igrice, ki se jih gre z drugim. Ali je to res to kar ga dejansko polni s pristnimi prijetnimi občutki? Nedvomno NE.
Velikokrat ljudje zamenjujejo samoto z osamljenostjo. To sta zame dva ločena pojma. Saj ob "osamljenosti" pogrešaš nekaj kar trenutno manjka v tvojem življenju. Ob "samoti" pa doživljaš sebe kot del celote, svoboden od potreb po oblikovanju tvojega življenja s strani dogodkov ali ljudi iz tvojega okolja. Biti "sam" pomeni zame biti "samosvoj", zavedajoč se da nikoli nisi osamljen, v kolikor ohranjaš zavest o večni povezanosti vsega kar ta trenutek je.
Iz tega izhaja tudi moja odsotnost potrebe po razmišljanju ali želji po poroki. Zame je to nesmisel, saj s podpisom na papirju in prstanom na roki ne bom ljubil svoje druge polovice nič bolj.
Gre za obred. Im way over that.
Občutja, ki jih gojimo do drugih bodo dolgoročno ostala pristna zgolj in samo z izkazovanjem pozornosti, ohranjanjem spoštovanja , odprtostjo lastnega srca. Vse ostalo bo slej kot prej "kupilo" naša čustva.
Komu je lažje odkriti kaj so prava čustva? Paru v državi tretjega sveta, kjer ju obdajajo prepričanja o družbenih razlikah in "pomanjkanju" razkošja? Ali paru v razvitem svetu, ki ima vsega dovolj in zjutraj sede na zlato straniščno školjko? Odgovor naj najde vsak sam. Jaz sem svojega že ;).
In da zaključim...pustimo igro besed, ki opisujejo naše življenje, raje ga doživljajmo vsak trenutek zase, ga užijmo v polni meri in si dovolimo biti z nekom, ker to dani trenutek čutimo.
Love to all.
No comments:
Post a Comment