Zakaj smo tu...na tem svetu...prav zdaj v tem trenutku...počnemo kar pač počnemo...čutimo kar čutimo in pričakujemo če kaj pričakujemo...?
Je smisel v vsem in če je, kakšen je?
Je življenje vmesna postaja pred nečim kar nekateri imenujejo nebesa ali pekel? Ali pa je življenje igrišče, ki nudi nešteto priložnosti spoznati kdo in kaj smo.
Verjamem, da je prav slednje. Odkrivati svet okoli sebe in predvsem znotraj nas samih se mi zdi edinstveno darilo. S čim smo si ga "zaslužili"? A je pomembno?
Je pomembno kaj bomo z njim naredili? Mogoče, kakor za koga.
Bi lahko naredili več kot smo dosedaj? Mogoče, kakor kdo.
Nešteto vprašanj se poraja v mislih in 10x-no število odgovorov se utrinja v odgovor. Ali med vsem tem razmišljanjem sploh še opazimo stvari, ki se dogajajo okoli nas? Veliko naukov govori o iskanju ključa do odgovorov na vprašanja znotraj nas samih. Se strinjam. A prevelika osredotočenost v dogajanje znotraj nas, nas lahko odtuji od sveta, ki nas obdaja. In to ni namen takšnega načina iskanja odgovorov. To je tako, kot bi celo življenje brali knjige, obvladali teorijo, vmes pa izpustili množico priložnosti preko katerih bi lahko prišli do bogatejših spoznanj skrivnosti življenja. Prav tako je preveliko posvečanje zunanjemu dogajanju nesmisel, saj s tem zanemarjamo pomemben faktor lastnih reakcij na dražljaje iz okolja.
Ti dražljaji nam dajejo edinstven pečat, ki nas v tem trenutku ločuje od ostalih ljudi. Zavedanje svoje edinstvenosti, brez opredeljevanja ali je ta dobra ali slaba, je dar, ki bi si ga lahko vsi želeli. A želje so nekaj, kar rojeva pričakovanja, ta predstave in na koncu velikokrat razočaranja, saj svet v naših glavah ni enak temu, ki nas obdaja.
Veliko je odgovorov, ki nam jih nudijo razni guruji, religije in sveti možje. Z njimi si lahko pomagamo pri iskanju lastnih odgovorov na lastna vprašanja. A naj ne postane slepo sledenje eni "resnici" smisel iskanja. Naj bo vse kar se nam dogaja smerokaz, kam stopiti naslednji korak, kajti le ta je pomemben, tu in zdaj. Ne tisti, ki ga bomo naredili jutri ali čez leto dni.
Postavljanje ciljev je za marsikoga smisel, saj le tako ohranja željeno pot svojega razvoja. A s tem se hkrati omejuje od množice priložnosti, ki se mu nudijo skozi doživljanje življenja kot sklopa neslutenih možnosti.
"Pot naj bolj cilj" pravijo nekateri in bi se kar strinjal. Kajti le izkušnje na poti življenja nas bogatijo v smislu večjega zavedanja kdo in kaj smo, tu in zdaj.
Filozofija je eno, življenje nekaj čisto drugega. Filozofsko gledati na življenje ali življenjsko na filozofijo. Jaz pravim življenjsko na življenje in filozofsko na filozofijo.
Je smisel v vsem in če je, kakšen je?
Je življenje vmesna postaja pred nečim kar nekateri imenujejo nebesa ali pekel? Ali pa je življenje igrišče, ki nudi nešteto priložnosti spoznati kdo in kaj smo.
Verjamem, da je prav slednje. Odkrivati svet okoli sebe in predvsem znotraj nas samih se mi zdi edinstveno darilo. S čim smo si ga "zaslužili"? A je pomembno?
Je pomembno kaj bomo z njim naredili? Mogoče, kakor za koga.
Bi lahko naredili več kot smo dosedaj? Mogoče, kakor kdo.
Nešteto vprašanj se poraja v mislih in 10x-no število odgovorov se utrinja v odgovor. Ali med vsem tem razmišljanjem sploh še opazimo stvari, ki se dogajajo okoli nas? Veliko naukov govori o iskanju ključa do odgovorov na vprašanja znotraj nas samih. Se strinjam. A prevelika osredotočenost v dogajanje znotraj nas, nas lahko odtuji od sveta, ki nas obdaja. In to ni namen takšnega načina iskanja odgovorov. To je tako, kot bi celo življenje brali knjige, obvladali teorijo, vmes pa izpustili množico priložnosti preko katerih bi lahko prišli do bogatejših spoznanj skrivnosti življenja. Prav tako je preveliko posvečanje zunanjemu dogajanju nesmisel, saj s tem zanemarjamo pomemben faktor lastnih reakcij na dražljaje iz okolja.
Ti dražljaji nam dajejo edinstven pečat, ki nas v tem trenutku ločuje od ostalih ljudi. Zavedanje svoje edinstvenosti, brez opredeljevanja ali je ta dobra ali slaba, je dar, ki bi si ga lahko vsi želeli. A želje so nekaj, kar rojeva pričakovanja, ta predstave in na koncu velikokrat razočaranja, saj svet v naših glavah ni enak temu, ki nas obdaja.
Veliko je odgovorov, ki nam jih nudijo razni guruji, religije in sveti možje. Z njimi si lahko pomagamo pri iskanju lastnih odgovorov na lastna vprašanja. A naj ne postane slepo sledenje eni "resnici" smisel iskanja. Naj bo vse kar se nam dogaja smerokaz, kam stopiti naslednji korak, kajti le ta je pomemben, tu in zdaj. Ne tisti, ki ga bomo naredili jutri ali čez leto dni.
Postavljanje ciljev je za marsikoga smisel, saj le tako ohranja željeno pot svojega razvoja. A s tem se hkrati omejuje od množice priložnosti, ki se mu nudijo skozi doživljanje življenja kot sklopa neslutenih možnosti.
"Pot naj bolj cilj" pravijo nekateri in bi se kar strinjal. Kajti le izkušnje na poti življenja nas bogatijo v smislu večjega zavedanja kdo in kaj smo, tu in zdaj.
Filozofija je eno, življenje nekaj čisto drugega. Filozofsko gledati na življenje ali življenjsko na filozofijo. Jaz pravim življenjsko na življenje in filozofsko na filozofijo.
