Vsakodnevno se srečujemo s vprašanji kot so "ali mi bo uspelo?", "delam prav in pošteno?", "bi lahko naredil kaj bolje?"... Verjamem, da je še veliko vprašanj, ki so podobnega kova in nam v nezavednem polju razuma polnijo misli. Če se samo ustavimo za trenutek, vzamemo v roke pisalo in papir in zapišemo vse kar nam trenutno pade na pamet...ampak res vse, tudi tisto kar mislimo, da ni vredno zapisa...potem vidimo kako močno smo ljudje ujeti v nenehno razmišljanje, skrbi in iskanje rešitev na določena vprašanja...
Vse to je normalno saj smo razumska bitja in uporabljamo možgane za lasten razvoj. Je pa res, da se včasih zgodi, da nam zdrava pamet pravi eno, mi pa storimo nekaj drugega. Razlogov za to je več, a če se osredotočim zgolj na enega, bom izbral "vzorce".
Vzorce razmišljanja, načina življenja, obnašanja in komunikacije z okoljem.
Velikokrat storimo nekaj, kar bi v naslednjem trenutku naredili vsaj malo drugače. Učenje je del procesa poskusov, a včasih se ljudje preveč obremenjujemo s tem kaj in kako narediti, kaj in kako povedati in ali sploh reagirati na dražljaje okolja. Za vzor so nam lahko otroci v svojih zgodnjih letih, ki neobremenjeni odkrivajo svet, ki jih obdaja.
Um, ki ga ne obremenjujejo vprašanja kot so "kaj bo če bo ko bo" je biser v sodobnem življenju.
Nekdo bi dejal, da gre za neodgovorno življenje, če se ne sprašuješ o posledicah svojih dejanj. Se strinjam v tolikšni meri če počnemo nekaj, kar vemo da je narobe, pa to vseeno počnemo.
Če se spet obrnem na otroke, ti v osnovi ničesar ne naredijo, da bi koga prizadeli ampak zgolj preizkušajo kaj se bo zgodilo, če bodo kaj naredili. Sčasoma osvojijo znanja o posledicah svojih dejanj in če ohranjajo stik s tem kar "čutijo" da je prav in kaj ne, potem se ne vračajo na pota, ki vodijo v prizadetost drugih in škodi okolja v katerem živijo.
Vsa dejanja narejena iz jeze, sovraštva ali škodoželjnosti izhajajo iz notranjega nezadovoljstva posameznika, ki takšna dejanja opravlja. Kje je izvor tega nezadovoljstva je druga zgodba, a dejstvo je, da gre za subtilno odločitev, da je "prav", da drugi trpijo, če trpi človek sam.
Nič od tega ne more povrniti notranji mir prizadetega človeka, le lastno soočenje s tem kaj počne v življenju drugim in kaj sebi, lahko doprinese k vpogledu v to kaj ga teži in od kod stvar izhaja.
Dejstvo pa ostaja, da vse življenjske odločitve sprejemamo sami in za njih tudi odgovarjamo. Odgovarjamo drugim najbolj pa sebi. Kajti vsak, ki meni, da je prisiljen v kaj, si zatiska oči pred tem, da ima preveč strahu pred tem kako bi bilo, če bi živel drugače. Strah pa izhaja iz preteklih osebnih izkušenj ali izkušenj drugih, ki jih vzamemo za edino resnico. Ta strah se zasidra v našo podzavest in nam na določenih delih življenja tako zamegli presojo, da naredimo marsikaj v kar v bistvu ne verjamemo in v čemer ne uživamo.
Življenje pa bi naj bila priložnost odkrivanja novih stvari, bogatenje izkušenj in deljenje znanja z drugimi. V kolikor se prepustimo strahu, obstanemo na točki razvoja in le malo naredimo, da napredujemo v osebnem razvoju. Če pa premagamo strah pred neznanim ali "edino resnico" potem odkrivamo svet kot bi ga naj.
Neobrenjeni, radovedni in odprti za nova znanja in izkušnje.
Vse to je normalno saj smo razumska bitja in uporabljamo možgane za lasten razvoj. Je pa res, da se včasih zgodi, da nam zdrava pamet pravi eno, mi pa storimo nekaj drugega. Razlogov za to je več, a če se osredotočim zgolj na enega, bom izbral "vzorce".
Vzorce razmišljanja, načina življenja, obnašanja in komunikacije z okoljem.
Velikokrat storimo nekaj, kar bi v naslednjem trenutku naredili vsaj malo drugače. Učenje je del procesa poskusov, a včasih se ljudje preveč obremenjujemo s tem kaj in kako narediti, kaj in kako povedati in ali sploh reagirati na dražljaje okolja. Za vzor so nam lahko otroci v svojih zgodnjih letih, ki neobremenjeni odkrivajo svet, ki jih obdaja.
Um, ki ga ne obremenjujejo vprašanja kot so "kaj bo če bo ko bo" je biser v sodobnem življenju.
Nekdo bi dejal, da gre za neodgovorno življenje, če se ne sprašuješ o posledicah svojih dejanj. Se strinjam v tolikšni meri če počnemo nekaj, kar vemo da je narobe, pa to vseeno počnemo.
Če se spet obrnem na otroke, ti v osnovi ničesar ne naredijo, da bi koga prizadeli ampak zgolj preizkušajo kaj se bo zgodilo, če bodo kaj naredili. Sčasoma osvojijo znanja o posledicah svojih dejanj in če ohranjajo stik s tem kar "čutijo" da je prav in kaj ne, potem se ne vračajo na pota, ki vodijo v prizadetost drugih in škodi okolja v katerem živijo.
Vsa dejanja narejena iz jeze, sovraštva ali škodoželjnosti izhajajo iz notranjega nezadovoljstva posameznika, ki takšna dejanja opravlja. Kje je izvor tega nezadovoljstva je druga zgodba, a dejstvo je, da gre za subtilno odločitev, da je "prav", da drugi trpijo, če trpi človek sam.
Nič od tega ne more povrniti notranji mir prizadetega človeka, le lastno soočenje s tem kaj počne v življenju drugim in kaj sebi, lahko doprinese k vpogledu v to kaj ga teži in od kod stvar izhaja.
Dejstvo pa ostaja, da vse življenjske odločitve sprejemamo sami in za njih tudi odgovarjamo. Odgovarjamo drugim najbolj pa sebi. Kajti vsak, ki meni, da je prisiljen v kaj, si zatiska oči pred tem, da ima preveč strahu pred tem kako bi bilo, če bi živel drugače. Strah pa izhaja iz preteklih osebnih izkušenj ali izkušenj drugih, ki jih vzamemo za edino resnico. Ta strah se zasidra v našo podzavest in nam na določenih delih življenja tako zamegli presojo, da naredimo marsikaj v kar v bistvu ne verjamemo in v čemer ne uživamo.
Življenje pa bi naj bila priložnost odkrivanja novih stvari, bogatenje izkušenj in deljenje znanja z drugimi. V kolikor se prepustimo strahu, obstanemo na točki razvoja in le malo naredimo, da napredujemo v osebnem razvoju. Če pa premagamo strah pred neznanim ali "edino resnico" potem odkrivamo svet kot bi ga naj.
Neobrenjeni, radovedni in odprti za nova znanja in izkušnje.
