To vprašanje si vsaj enkrat v življenju zastavi vsak izmed nas. Prej kot slej se namreč zgodi, da romantično razmerje, ki ga imamo z nekom, izgubi svoj čar, energijo, vse postane bolj ali manj rutina in kmalu se zveza prekine. A zakaj? Če pa smo se na začetku (večinoma) poparčkali zaradi "pravih" razlogov.
Ne pišem o "fuk fešta ajde gremo" razmerju, ampak o tistem, v katerega smo pripravljeni vložit trud in ljubezen.
Odgovorov na to poglavitno vprašanje je brez dvoma toliko, kot je ljudi na svetu. Vsak ima svojega. No ta je moj...
Verjamem, da ko pogledamo nazaj in si rečemo "kako sem lahko izgubil to osebo" se v bistvu (upam da) zavemo, da skozi "izgubiti" uvidimo, da smo si drugega lastili.
Marsikdo bo tu zmajal z glavo "češ ni res, drugemu sem pustil vso svobodo". Morda res...saj obstajata 2 različici lastitve...ena je, ko poskušaš (ne)zavedno spremeniti svojega partnerja tako, da bo razmerje čim lepše za oba (ali pa samo zate). Druga različica pa je, da pustiš partnerju, da te spremeni tako, da bo razmerje lepše za oba (ali samo zanj).
Nobena ni po mojem mnenju v redu.
Ne pravim, da ni potrebno prilagajanja in veliko tega zna biti, če res želimo da razmerje dolgoročno obstane. Vprašanje je le ali si pri tem sami postavimo mejo, preko katere ne gremo.
Nedvomno je želja spremeniti drugega bolj zgrešena, saj kaže na to, da z drugim nismo šli v razmerje iz pravih razlogov. Kajti če bi, bi ga spoštovali takšnega kot je, osebo z odlikami in napakami. Tako pa raje naknadno, seveda v "njegovo dobro" poskušamo vpeljati določene spremembe. Nihče ni imun na to in nič ni sramotnega pri tem. Važno je le, da se tega zavedamo in da poizkušamo zadevo omejiti, ter razumemo partnerja v kolikor se kdaj razhudi češ "ne delaj mi tega".
A dejansko slej kot prej pristanemo v vlogi, ko drugi želi spremeniti nekaj pri nas. In če je tega veliko in se pustimo preoblikovati, lahko izgubimo to kar dejansko smo. Postanemo realna slika iz glave našega partnerja, medtem ko sami ne vemo več kakšna je naša slika v naši glavi. Velikokrat se nam zdi, da so zadeve nedolžne in da so dejansko dobre za nas. A skoraj vedno lahko trdim, da večina ni dobrih (velja za zdravo oblikovane osebnosti). Prvi vtis ponavadi hitro zbledi. A ujeti v spremembo ne moremo kar tako spet uveljaviti svoje različice samega sebe.
Tako pride do prepirov, katerih vzrok dejansko niti ne razumemo v danem trenutku. Ko se nam zadeva zaradi katere se prepiramo zdi banalna, je treba pogledati od kod izvira to nezadovoljstvo, ki je samo skozi trenutno situacijo dobilo vzvod da udari navzven. Velikokrat se tega ne lotimo, temveč hitro končamo prepir, bodisi se pobotamo ali zamahnemo z roko češ "ima slabi dan". Pa ni tako. Vsako neravnovesje v psihi človeka izvira iz vretja globlje v njem samem.
To je tako kot s polivko za špagete: ko jo segrevamo sčasoma nastanejo toplotni mehurčki, ki vedno v večjem število brbotajo in ustvarjajo kaos na površju. Če zadevo segrevamo predolgo se zažge in je neuporabna. Tako je tudi s problemi. Če jih ne rešujemo sproti se nabirajo do te mere, da enostavno več ne zmoremo zgladiti nesoglasij in razmerje propade.
Veliko je tega, kar se da rešit pravi čas, saj ko pogledamo nazaj ponavadi vidimo, da stvari sploh niso bile tako dramatične, kot so se nam v danem trenutku zdele. Gre le za to, da takrat drugače nismo znali.
Dejstvo pa je, da je bistvo celotne zadeve, da si nikoli in res nikoli ne lastimo drugega in ne pustimo, da si nas drugi lasti. Nezadovoljstvo nad lastno podobo bo dejansko vedno reflektiralo na partnerja. Češ "ti si kriv/a, da sem tak/a kot sem". Marsikdo se ne vidi v nazadnje zapisanih besedah, a dejansko so vedno te krive za trenja med dvema. Gre le za to, da so besede ponavadi preoblečene v kakšno drugo različico.
Dejansko si moramo priznati, da smo sami delno krivi da je prišlo tako daleč, da smo nezadovoljni. Kajti spreminjanje lastne osebnosti zato, da bomo ustrezali drugemu je pogubno. Tako na koncu izgubimo sebe in osebo, za katero smo se bili pripravljeni spremeniti.
In kaj nam ostane? Dejansko bolj malo...zgolj možnost, da začnemo znova, modrejši za izkušnjo ki je za nami.
Tako da, ostanimo zvesti sami sebi, spoštujmo sebe in pustimo drugim da si ostanejo zvesti in jih spoštujmo takšne kot so.
Ne pišem o "fuk fešta ajde gremo" razmerju, ampak o tistem, v katerega smo pripravljeni vložit trud in ljubezen.
Odgovorov na to poglavitno vprašanje je brez dvoma toliko, kot je ljudi na svetu. Vsak ima svojega. No ta je moj...
Verjamem, da ko pogledamo nazaj in si rečemo "kako sem lahko izgubil to osebo" se v bistvu (upam da) zavemo, da skozi "izgubiti" uvidimo, da smo si drugega lastili.
Marsikdo bo tu zmajal z glavo "češ ni res, drugemu sem pustil vso svobodo". Morda res...saj obstajata 2 različici lastitve...ena je, ko poskušaš (ne)zavedno spremeniti svojega partnerja tako, da bo razmerje čim lepše za oba (ali pa samo zate). Druga različica pa je, da pustiš partnerju, da te spremeni tako, da bo razmerje lepše za oba (ali samo zanj).
Nobena ni po mojem mnenju v redu.
Ne pravim, da ni potrebno prilagajanja in veliko tega zna biti, če res želimo da razmerje dolgoročno obstane. Vprašanje je le ali si pri tem sami postavimo mejo, preko katere ne gremo.
Nedvomno je želja spremeniti drugega bolj zgrešena, saj kaže na to, da z drugim nismo šli v razmerje iz pravih razlogov. Kajti če bi, bi ga spoštovali takšnega kot je, osebo z odlikami in napakami. Tako pa raje naknadno, seveda v "njegovo dobro" poskušamo vpeljati določene spremembe. Nihče ni imun na to in nič ni sramotnega pri tem. Važno je le, da se tega zavedamo in da poizkušamo zadevo omejiti, ter razumemo partnerja v kolikor se kdaj razhudi češ "ne delaj mi tega".
A dejansko slej kot prej pristanemo v vlogi, ko drugi želi spremeniti nekaj pri nas. In če je tega veliko in se pustimo preoblikovati, lahko izgubimo to kar dejansko smo. Postanemo realna slika iz glave našega partnerja, medtem ko sami ne vemo več kakšna je naša slika v naši glavi. Velikokrat se nam zdi, da so zadeve nedolžne in da so dejansko dobre za nas. A skoraj vedno lahko trdim, da večina ni dobrih (velja za zdravo oblikovane osebnosti). Prvi vtis ponavadi hitro zbledi. A ujeti v spremembo ne moremo kar tako spet uveljaviti svoje različice samega sebe.
Tako pride do prepirov, katerih vzrok dejansko niti ne razumemo v danem trenutku. Ko se nam zadeva zaradi katere se prepiramo zdi banalna, je treba pogledati od kod izvira to nezadovoljstvo, ki je samo skozi trenutno situacijo dobilo vzvod da udari navzven. Velikokrat se tega ne lotimo, temveč hitro končamo prepir, bodisi se pobotamo ali zamahnemo z roko češ "ima slabi dan". Pa ni tako. Vsako neravnovesje v psihi človeka izvira iz vretja globlje v njem samem.
To je tako kot s polivko za špagete: ko jo segrevamo sčasoma nastanejo toplotni mehurčki, ki vedno v večjem število brbotajo in ustvarjajo kaos na površju. Če zadevo segrevamo predolgo se zažge in je neuporabna. Tako je tudi s problemi. Če jih ne rešujemo sproti se nabirajo do te mere, da enostavno več ne zmoremo zgladiti nesoglasij in razmerje propade.
Veliko je tega, kar se da rešit pravi čas, saj ko pogledamo nazaj ponavadi vidimo, da stvari sploh niso bile tako dramatične, kot so se nam v danem trenutku zdele. Gre le za to, da takrat drugače nismo znali.
Dejstvo pa je, da je bistvo celotne zadeve, da si nikoli in res nikoli ne lastimo drugega in ne pustimo, da si nas drugi lasti. Nezadovoljstvo nad lastno podobo bo dejansko vedno reflektiralo na partnerja. Češ "ti si kriv/a, da sem tak/a kot sem". Marsikdo se ne vidi v nazadnje zapisanih besedah, a dejansko so vedno te krive za trenja med dvema. Gre le za to, da so besede ponavadi preoblečene v kakšno drugo različico.
Dejansko si moramo priznati, da smo sami delno krivi da je prišlo tako daleč, da smo nezadovoljni. Kajti spreminjanje lastne osebnosti zato, da bomo ustrezali drugemu je pogubno. Tako na koncu izgubimo sebe in osebo, za katero smo se bili pripravljeni spremeniti.
In kaj nam ostane? Dejansko bolj malo...zgolj možnost, da začnemo znova, modrejši za izkušnjo ki je za nami.
Tako da, ostanimo zvesti sami sebi, spoštujmo sebe in pustimo drugim da si ostanejo zvesti in jih spoštujmo takšne kot so.
No comments:
Post a Comment