Ob preživljanju čisto povprečnega dneva, sem se v nekem trenutku zavedel, da sem ujet v potrošniško, hitro zapravljajočo mrzlico, ki je vsaj po mojem mnenju velik problem sodobne družbe. Pregledajoč vseh možnih trgovin s cotami sem na koncu praznih rok odpeketal v mestni park, kjer sem pustil da je hlad in tišina narave odplaknila vse te nesmiselne misli po "to potrebujem, to moram imeti, toliko moram zaslužiti, toliko moram prihraniti...".
Ob spominu na dneve, ko sem tudi sam brezskrbno se lovil po dvorišču, zganjal nedolžne norčije, užil vsak trenutek in se neobremenjeval s čimerkoli, se mi je ponovno pojavila želja po vrnitvi nazaj v te čase. A dejansko se tega ne da, saj so ostali le spomini in od teh se ne da živeti. So pa lahko dober opomin, kako malo je potrebno, da je človek dejansko zadovljen.
In ker ne morem nazaj sem si "pričaral" trenutek zadovoljstva z brezskrbnim pogledovanjem po nepokošeni travi, ki se je gibala v igri vetra...s pogledom v oblake, ki so s svojo belino dajali kontrast modremu nebu...s pogledom na ljudi, ki so, vsak v svojih mislih, hodili mimo...v zvokih ptičjega petja, ki je odzvanjalo nekje iz krošenj v zelenilo in cvetje prebujajočega drevja.
In svet je postal lep, življenje se več ni zdelo tako težko...za trenutek ko sem pustil utrujajočim mislim, da so si vzele pavzo, sem dovolil vsemu kar se je dogajalo okoli mene, da me je polnilo s svojo pristno prisotnostjo.
Po vsakem takem doživetju si poskušam v težkih trenutkih dopovedati, da je lahko tudi drugače. Da je situacija lahko še tako črnogleda, jo lahko s preprosto spremembo zornega kota osvetlim popolnoma drugače. Ne zanemarjajoč resnost dejanske situacije, ampak zgolj neogrožajoče opazovanje dogajanj okoli sebe.
Tako sem kot otok v oceanu vrveža, ki hrumi okoli mene. Tako sem kot svetilnik, ki čaka, da ga bo kdo opazil in videl njegovo sporočilo. In trudim se ne prepogosto postati del valov, ki butajo v obrežje življenje, si lomijo glavo in zobe ob želji po doseganju višin, ki niso nikoli trajne.
Tako (p)ostajam nekaj kar sem znal biti že v otroštvu, z razliko, da me tokrat ne vodi zgolj želja po igri in odkrivanju, temveč tudi želja po razumevanju in sprejemanju vsega kar se dogaja v življenju.
(P)Ostati otrok v telesu odraslega je najlepše darilo, ki si ga lahko damo sami sebi. Tako si pustimo biti to kar smo, in se ne pustimo zavesti družbenim pričakovanjem in pravilom. Ta niso pisana za vsakogar...ta niso pisana za nikogar...ta so pisana zaradi samih sebe...obstoj zaradi lastnega obstoja pa je za človeka kot oblak za sonce. Zakrije raziskovalno in vse spremljajočo naravo njega samega, ki hkrati ko daje drugim daje tudi sebi.
Lahko bi pisal o tem kako izgleda potrošniško, sodobno, kapitalistično naravnano zahodnjaško življenje naše družbe, a nočem. Raje bom pustil pečat z besedami zapisanimi prej. Tako da štejte zvezde, opazujte oblake, pozdravite mimoidočega, nasmehnite se neznancu, ustavite se in pustite, da vam dežne kaplje spolzijo po obrazu...užijte življenje kot tako...takšno kot ga imate sedaj ga ne boste imeli nikoli več.
Vsem ki se težko zavedajo dejstva zapisanega pa pesem Nazaj...ki je bila današnja motivacija pravkar prebranega zapisa...;)
http://www.youtube.com/watch?v=_10sCZilgug
Ob spominu na dneve, ko sem tudi sam brezskrbno se lovil po dvorišču, zganjal nedolžne norčije, užil vsak trenutek in se neobremenjeval s čimerkoli, se mi je ponovno pojavila želja po vrnitvi nazaj v te čase. A dejansko se tega ne da, saj so ostali le spomini in od teh se ne da živeti. So pa lahko dober opomin, kako malo je potrebno, da je človek dejansko zadovljen.
In ker ne morem nazaj sem si "pričaral" trenutek zadovoljstva z brezskrbnim pogledovanjem po nepokošeni travi, ki se je gibala v igri vetra...s pogledom v oblake, ki so s svojo belino dajali kontrast modremu nebu...s pogledom na ljudi, ki so, vsak v svojih mislih, hodili mimo...v zvokih ptičjega petja, ki je odzvanjalo nekje iz krošenj v zelenilo in cvetje prebujajočega drevja.
In svet je postal lep, življenje se več ni zdelo tako težko...za trenutek ko sem pustil utrujajočim mislim, da so si vzele pavzo, sem dovolil vsemu kar se je dogajalo okoli mene, da me je polnilo s svojo pristno prisotnostjo.
Po vsakem takem doživetju si poskušam v težkih trenutkih dopovedati, da je lahko tudi drugače. Da je situacija lahko še tako črnogleda, jo lahko s preprosto spremembo zornega kota osvetlim popolnoma drugače. Ne zanemarjajoč resnost dejanske situacije, ampak zgolj neogrožajoče opazovanje dogajanj okoli sebe.
Tako sem kot otok v oceanu vrveža, ki hrumi okoli mene. Tako sem kot svetilnik, ki čaka, da ga bo kdo opazil in videl njegovo sporočilo. In trudim se ne prepogosto postati del valov, ki butajo v obrežje življenje, si lomijo glavo in zobe ob želji po doseganju višin, ki niso nikoli trajne.
Tako (p)ostajam nekaj kar sem znal biti že v otroštvu, z razliko, da me tokrat ne vodi zgolj želja po igri in odkrivanju, temveč tudi želja po razumevanju in sprejemanju vsega kar se dogaja v življenju.
(P)Ostati otrok v telesu odraslega je najlepše darilo, ki si ga lahko damo sami sebi. Tako si pustimo biti to kar smo, in se ne pustimo zavesti družbenim pričakovanjem in pravilom. Ta niso pisana za vsakogar...ta niso pisana za nikogar...ta so pisana zaradi samih sebe...obstoj zaradi lastnega obstoja pa je za človeka kot oblak za sonce. Zakrije raziskovalno in vse spremljajočo naravo njega samega, ki hkrati ko daje drugim daje tudi sebi.
Lahko bi pisal o tem kako izgleda potrošniško, sodobno, kapitalistično naravnano zahodnjaško življenje naše družbe, a nočem. Raje bom pustil pečat z besedami zapisanimi prej. Tako da štejte zvezde, opazujte oblake, pozdravite mimoidočega, nasmehnite se neznancu, ustavite se in pustite, da vam dežne kaplje spolzijo po obrazu...užijte življenje kot tako...takšno kot ga imate sedaj ga ne boste imeli nikoli več.
Vsem ki se težko zavedajo dejstva zapisanega pa pesem Nazaj...ki je bila današnja motivacija pravkar prebranega zapisa...;)
http://www.youtube.com/watch?v=_10sCZilgug
No comments:
Post a Comment