Ob prebiranju vsemogoče literature o razvoju in zablodah človeške osebnosti sem naletel na sledečo misel, ki jo bom kar prepisal, ker je sama po sebi dovolj zgovorna.
Dont judge just read it.
"Ljudje se upiramo življenju. Biti živ je največji strah, ki ga občutimo. Ne bojimo se namreč smrti, temveč življenjskega tveganja - tega, da bi bili zares živi in bi izražali to, kar v resnici smo. Biti to kar smo je potemtakem največji strah, ki ga pozna človek.
Naučili smo se živeti tako, da ustrezamo zahtevam drugih ljudi. Naučili smo se v skladu s pogledi drugih ljudi, saj nas je strah, da ne bi bili sprejeti in da ne bi bili dovolj dobri za druge.
V procesu sprejemanja tujih norm in pričakovanj si utvarimo predstavo o tem, kaj je popolnost, in se ji potem skušamo čim bolj približati. Ustvarimo si predstavo o tem, kakšni naj bomo, da nas bo vsakdo sprejel. Še zlasti hočemo ugajati tistim, ki jih imamo radi.
V prizadevanju, da bi bili dovolj dobri zanje, si ustvarimo sliko o popolnosti, vendar v to sliko nikoli ne spadamo. Naslikamo si to podobo, a ta podoba ni resnična. S tega vidika nikdar ne bomo dosegli popolnosti. Nikdar!
In ker nismo popolni, se nehote zavračamo.
Ko dokončno poistovetimo svojo predstavo s tem kaj smo, ne gre več za to, da bi bili dovolj dobri za druge. Zdaj niti sami zase nismo več dovolj dobri, saj nismo v skladu z lastno predstavo o popolnosti. Ne moremo si odpustiti, da nismo, kar bi radi bili oziroma kar "mislimo", da bi morali biti. Ne moremo si odpustiti, da nismo popolni.
Vemo, da nismo, kar menimo, da bi morali biti, zato se čutimo nepristne, prikrajšane in nepoštene. Skušamo se torej skriti, pa se delamo, da smo nekaj, kar nismo. Posledica tega je, da se čutimo nepristne in da si nadevamo maske, da ne bi tega opazili še drugi. Tako strašansko se bojimo, da ne bi še drugi opazili, da nismo to, za kar se izdajamo. Po svoji predstavi o popolnosti pa presojamo tudi druge, in seveda tudi ti nikdar ne izpolnjujejo naših pričakovanj.
Skratka posiljujemo se samo zato, da bi ugajali drugim. Celo lastnemu telesu smo pripravljeni škoditi, samo da bi nas drugi sprejeli. Ljudje se brezmejno kaznujejo zato, ker niso to, kar mislijo, da bi morali biti. Tako začnejo slabo ravnati s seboj, pa tudi od drugih hočejo, da slabo ravnajo s sabo.
Nihče pa nas bolj ne zlorablja kakor mi sami. Že res, da se najdejo taki, ki pravijo, da so žrtve zakonca ali strašev, toda vsi dobro vemo, da smo še dosti bolj žrtve samih sebe. Ni ga bilo človeka, ki bi tako slabo ravnal z nami, kakor ravnamo sami s seboj. Meja, do kod sme segati takšna "samozloraba" pa je natanko tisto, kar ste še pripravljeni prenašati od drugih. Če vas kdo prizadene še malce bolj kot sami sebe, se mu boste verjetno umaknili.
Če ste do sebe hudo okrutni, lahko prenašate celo človeka, ki vas pretepa, ponižuje in z vami ravna kot z izmečkom. Zakaj? Zato, ker vas lastna prepričanja silijo, da si rečete: "Zaslužim si to. Ta človek mi dela usluga, da je z mano. Saj nisem vreden ljubezni in spoštovanja. Nisem dovolj dober za to.
V nas tli potreba po tem, da bi nas drugi sprejemali in ljubili, medtem ko samih sebe ne moremo ne sprejeti ne ljubiti. Čim več ljubezni do sebe je v nas, tem manj samokaznovanja občutimo. Naša podoba o popolnosti je torej TISTO, zaradi česar se zavračamo; zaradi nje se ne sprejemamo takšnih, kakršni smo, in zaradi nje ne sprejemamo drugih takšnih, kakršni so."
In moj zaključek:
Ljudje, dovolite si biti kar ste, popolni v svoji nepopolnosti; odvrzite maske, ki vam s časom prinesejo le vedno večje nezadovoljstvo in sprejmite resnico, da ste edinstveni pod tem soncem in hkrati del njega ter vsega kar osvetljuje.
:)...love to all...
http://www.youtube.com/watch?v=gNmO1iD9KN4&feature=related
Dont judge just read it.
"Ljudje se upiramo življenju. Biti živ je največji strah, ki ga občutimo. Ne bojimo se namreč smrti, temveč življenjskega tveganja - tega, da bi bili zares živi in bi izražali to, kar v resnici smo. Biti to kar smo je potemtakem največji strah, ki ga pozna človek.
Naučili smo se živeti tako, da ustrezamo zahtevam drugih ljudi. Naučili smo se v skladu s pogledi drugih ljudi, saj nas je strah, da ne bi bili sprejeti in da ne bi bili dovolj dobri za druge.
V procesu sprejemanja tujih norm in pričakovanj si utvarimo predstavo o tem, kaj je popolnost, in se ji potem skušamo čim bolj približati. Ustvarimo si predstavo o tem, kakšni naj bomo, da nas bo vsakdo sprejel. Še zlasti hočemo ugajati tistim, ki jih imamo radi.
V prizadevanju, da bi bili dovolj dobri zanje, si ustvarimo sliko o popolnosti, vendar v to sliko nikoli ne spadamo. Naslikamo si to podobo, a ta podoba ni resnična. S tega vidika nikdar ne bomo dosegli popolnosti. Nikdar!
In ker nismo popolni, se nehote zavračamo.
Ko dokončno poistovetimo svojo predstavo s tem kaj smo, ne gre več za to, da bi bili dovolj dobri za druge. Zdaj niti sami zase nismo več dovolj dobri, saj nismo v skladu z lastno predstavo o popolnosti. Ne moremo si odpustiti, da nismo, kar bi radi bili oziroma kar "mislimo", da bi morali biti. Ne moremo si odpustiti, da nismo popolni.
Vemo, da nismo, kar menimo, da bi morali biti, zato se čutimo nepristne, prikrajšane in nepoštene. Skušamo se torej skriti, pa se delamo, da smo nekaj, kar nismo. Posledica tega je, da se čutimo nepristne in da si nadevamo maske, da ne bi tega opazili še drugi. Tako strašansko se bojimo, da ne bi še drugi opazili, da nismo to, za kar se izdajamo. Po svoji predstavi o popolnosti pa presojamo tudi druge, in seveda tudi ti nikdar ne izpolnjujejo naših pričakovanj.
Skratka posiljujemo se samo zato, da bi ugajali drugim. Celo lastnemu telesu smo pripravljeni škoditi, samo da bi nas drugi sprejeli. Ljudje se brezmejno kaznujejo zato, ker niso to, kar mislijo, da bi morali biti. Tako začnejo slabo ravnati s seboj, pa tudi od drugih hočejo, da slabo ravnajo s sabo.
Nihče pa nas bolj ne zlorablja kakor mi sami. Že res, da se najdejo taki, ki pravijo, da so žrtve zakonca ali strašev, toda vsi dobro vemo, da smo še dosti bolj žrtve samih sebe. Ni ga bilo človeka, ki bi tako slabo ravnal z nami, kakor ravnamo sami s seboj. Meja, do kod sme segati takšna "samozloraba" pa je natanko tisto, kar ste še pripravljeni prenašati od drugih. Če vas kdo prizadene še malce bolj kot sami sebe, se mu boste verjetno umaknili.
Če ste do sebe hudo okrutni, lahko prenašate celo človeka, ki vas pretepa, ponižuje in z vami ravna kot z izmečkom. Zakaj? Zato, ker vas lastna prepričanja silijo, da si rečete: "Zaslužim si to. Ta človek mi dela usluga, da je z mano. Saj nisem vreden ljubezni in spoštovanja. Nisem dovolj dober za to.
V nas tli potreba po tem, da bi nas drugi sprejemali in ljubili, medtem ko samih sebe ne moremo ne sprejeti ne ljubiti. Čim več ljubezni do sebe je v nas, tem manj samokaznovanja občutimo. Naša podoba o popolnosti je torej TISTO, zaradi česar se zavračamo; zaradi nje se ne sprejemamo takšnih, kakršni smo, in zaradi nje ne sprejemamo drugih takšnih, kakršni so."
In moj zaključek:
Ljudje, dovolite si biti kar ste, popolni v svoji nepopolnosti; odvrzite maske, ki vam s časom prinesejo le vedno večje nezadovoljstvo in sprejmite resnico, da ste edinstveni pod tem soncem in hkrati del njega ter vsega kar osvetljuje.
:)...love to all...
http://www.youtube.com/watch?v=gNmO1iD9KN4&feature=related
No comments:
Post a Comment