Že od nekdaj je človek človeka ocenjeval po njegovem videzu. Od pračloveka, ki je na podlagi fizičnega izgleda ocenil ali je partner dovolj zdrav in močan za krepko potomstvo, do sodobnega človeka, ki je celotno zadevo zavil z meglico nepotrebnih dodatkov, ki posmezniku "dvigujejo ceno".
Vsakdo rad pogleda za, na videz, simpatično osebo. Iz razlogov kot so občudovanje, zavist, začudenost in "miljavžnt" različic kombinacij naštetega. A današnji pogled na sočloveka je postal vse preveč omejen skozi fizični izgled posameznika. Tako se družba že na prvi pogled deli na "premožne", "povprečneže" in "rajo". Že samo modnih dodatkov, ki lepšajo naš izgled, je toliko, da jim ni videti konca. In stvar je prešla v fazo, ko se človek dejansko vpraša ali ljudje sploh vedo kdo so in/ali kdo je njihov sogovornik.
Z oblikovanjem fizičnega izgleda se ljudje poistovetijo z osebnostnimi značilnosti, ki kvazi pristojijo določenemu izgledu. S tem se "prelevijo" v osebo, ki jo določa njegova/njena garderoba, avto, stanovanje, ali kakršenkoli drug fizični dodatek, ki ga jemljejo za svojega. In drugi to tudi sprejmejo, "nalepijo etiketo" pripadnosti posamezniku in v določenem pogledu avtomatično opredelijo kakšno osebo imajo pred seboj.
Vsakomur se je že zgodilo, da je kdaj srečal nekoga, ki ga na videz pozna, a se ne spomni od kod. Največkrat se na nam to zgodi z zaposlenimi v prodajalnah, bankah, in drugih javnih ustanovah. Ko take ljudi srečamo, na primer v naravi, pokimamo v pozdrav (nekateri še to ne) in se potem 5 minut sprašujemo, od kod poznamo tega človeka.
To je tipični prikaz, kako človeka povezujemo s situacijo in okoljem, v katerem smo ga "spoznali".
Enako je z izgledom. Vsak moški se vpraša kako bo izgledala večerna lepotica v jutranji luči? Upravičeno, saj nekatere "lepotice" nimaš priložnost videt v njeni naravni lepoti, ampak zgolj v družbeno pogojeni, ki je kvazi najlepša za vse okuse. Enako velja za moške, ki s svojim izgledom poskušajo vzbuditi pozornost pri drugem (ali istem) spolu.
Tako postajajo posamezniki tako zasvojeni s svojim izgledom, da se preoblečejo v boljša oblačila že če gredo po časopis ali odnesejo smeti.
Vse to je igra ustrezanja predstavam drugih o tem kakšni naj izgledamo mi. In kje tu ostane naša prava podoba? Tista, ki se zjutraj počoha po riti, prdne v odejo in rigne za dobro jutro. To počnemo vsi (no mogoče ne glih zjutraj) pa ta dejanja tako hudo skrivamo pred drugimi da se kmalu znajdemo v neprijetni situaciji ko nas pritisne, a "ne moremo", ker se "ne spodobi".
Zanimivo, da ob dodatnih promilih alkohola v krvi te predstave popustijo in ljudje počnejo stvari, ki jim dani trenutek padejo na pamet. Preostali "trezni" družbi se zdijo vulgarni in kaj vem kakšni nizkotneži. Dejansko so pa samo odsev tega, kar so tudi njihovi "sodniki".
Vsi smo pod kožo krvavi in vsi smo po svoje edinstveni. V vsakem izmed nas se skriva oseba, ki je vredna, da jo drugi spoznajo, z vsemi njenimi "dobrimi" in "slabimi" lastnostmi. Tako da nehajmo živeti prepričanja drugih in se končno sprijaznimo s tem kar smo.
Vsakdo rad pogleda za, na videz, simpatično osebo. Iz razlogov kot so občudovanje, zavist, začudenost in "miljavžnt" različic kombinacij naštetega. A današnji pogled na sočloveka je postal vse preveč omejen skozi fizični izgled posameznika. Tako se družba že na prvi pogled deli na "premožne", "povprečneže" in "rajo". Že samo modnih dodatkov, ki lepšajo naš izgled, je toliko, da jim ni videti konca. In stvar je prešla v fazo, ko se človek dejansko vpraša ali ljudje sploh vedo kdo so in/ali kdo je njihov sogovornik.
Z oblikovanjem fizičnega izgleda se ljudje poistovetijo z osebnostnimi značilnosti, ki kvazi pristojijo določenemu izgledu. S tem se "prelevijo" v osebo, ki jo določa njegova/njena garderoba, avto, stanovanje, ali kakršenkoli drug fizični dodatek, ki ga jemljejo za svojega. In drugi to tudi sprejmejo, "nalepijo etiketo" pripadnosti posamezniku in v določenem pogledu avtomatično opredelijo kakšno osebo imajo pred seboj.
Vsakomur se je že zgodilo, da je kdaj srečal nekoga, ki ga na videz pozna, a se ne spomni od kod. Največkrat se na nam to zgodi z zaposlenimi v prodajalnah, bankah, in drugih javnih ustanovah. Ko take ljudi srečamo, na primer v naravi, pokimamo v pozdrav (nekateri še to ne) in se potem 5 minut sprašujemo, od kod poznamo tega človeka.
To je tipični prikaz, kako človeka povezujemo s situacijo in okoljem, v katerem smo ga "spoznali".
Enako je z izgledom. Vsak moški se vpraša kako bo izgledala večerna lepotica v jutranji luči? Upravičeno, saj nekatere "lepotice" nimaš priložnost videt v njeni naravni lepoti, ampak zgolj v družbeno pogojeni, ki je kvazi najlepša za vse okuse. Enako velja za moške, ki s svojim izgledom poskušajo vzbuditi pozornost pri drugem (ali istem) spolu.
Tako postajajo posamezniki tako zasvojeni s svojim izgledom, da se preoblečejo v boljša oblačila že če gredo po časopis ali odnesejo smeti.
Vse to je igra ustrezanja predstavam drugih o tem kakšni naj izgledamo mi. In kje tu ostane naša prava podoba? Tista, ki se zjutraj počoha po riti, prdne v odejo in rigne za dobro jutro. To počnemo vsi (no mogoče ne glih zjutraj) pa ta dejanja tako hudo skrivamo pred drugimi da se kmalu znajdemo v neprijetni situaciji ko nas pritisne, a "ne moremo", ker se "ne spodobi".
Zanimivo, da ob dodatnih promilih alkohola v krvi te predstave popustijo in ljudje počnejo stvari, ki jim dani trenutek padejo na pamet. Preostali "trezni" družbi se zdijo vulgarni in kaj vem kakšni nizkotneži. Dejansko so pa samo odsev tega, kar so tudi njihovi "sodniki".
Vsi smo pod kožo krvavi in vsi smo po svoje edinstveni. V vsakem izmed nas se skriva oseba, ki je vredna, da jo drugi spoznajo, z vsemi njenimi "dobrimi" in "slabimi" lastnostmi. Tako da nehajmo živeti prepričanja drugih in se končno sprijaznimo s tem kar smo.
No comments:
Post a Comment