Nedvomno se je vsakemu izmed nas zgodilo, da je prišel dan, ko se nam je zdelo, da gre vse narobe. Od prvega jutranjega občutka razdraženosti, do zadnjega diha pred nočnim spanjem. In ja, pridejo takšni dnevi.
Vsekakor se z zavedanjem trenutnega počutja in razmišljanja lahko pripravimo do tega, da na stvari pogledamo iz drugega zornega kota. Velikokrat nam drugi ponazorijo kako to storiti, in če smo "pametni", si dovolimo občutiti tudi to. Velikokrat nas negodovanje nad trenutno situacijo tako prevzame, da ne želimo spustiti v bližino nobene pozitivne ideje, češ "tako je, kaj bi si lagali, life sucks".
A prej kot slej se zadeve umirijo in ko čez čas pobrskamo po spominu o trenutkih, nad katerimi smo se razburjali, ugotovimo, da smo pretiravali. Ali še bolje, da se sploh ni imelo smisla razburjat, saj to ni prineslo željenih sprememb.
Dandanes je skoraj nemogoče sedeti na kavi s prijateljem ali znancem, da ne bi eden izmed naju pobentil nad čem v svojem ali celo tujem lajfu. Dejansko se za kritiziranjem življenj drugih skriva nezadovoljstvo nad lastnim. A le malokdo je pripravljen to priznati.
Tako nas misli konstantno napeljujejo h kritiziranju dogajanja okoli sebe, iz kakršnihkoli razlogov že. Razlogi niti niso pomembni, saj so vseskozi produkt razumske presoje kaj je prav ali ne. Presoja pa je vedno odraz vzgoje in družbene pogojenosti. Da pa zna biti družba zelo kritična, pa je tako vsem jasno.
Ne spodbujam k slepemu pozitivnemu smehljanju ob dogodkih, ki bi nam ponavadi razdražili čir na želodcu. Želim le, da se zavemo svojega čustvenega naboja, ki ga ustvarjamo ob negativnih mislih, kritikah in obsodbah. Občutimo svoje fizično stanje in se zavejmo, da takšno energijo oddajamo v okolje. Tako nam bo sčasoma postalo jasno zakaj nas konstantno obdajajo ljudje, ki so po mišljenju podobnim nam (a si tega ne priznamo) in nam gredo konstantno na živce. Podobno privlači podobno.
Nedvomno je fenomenalno, ko se znajdemo v družbi nekoga, ob komer ne moremo biti razdraženi ali jezni. Ne glede na to kaj se dogaja okoli nas. Zakaj? Dejansko so ti ljudje naše nasprotje, ki ustvarjajo umirjeno energijsko polje, ob katerem se naše razdraženo polje ne more "hraniti". Tako nam ne preostane drugega, kot da se prepustimo ali pa še bolj razdraženi odvihramo od takšnega človeka, češ "čudak, ki živi v oblakih, le kako ga takšne stvari ne razburijo"...
To je tako, kot bi metali kamenje v jezero. Ob vsakem kamnu se gladina vzvalovi, a sčasom spet umiri. V kolikor imamo s seboj človeka, ki z nami meče kamenje je gladina konstantno vzvalovana in dejansko sčasoma pozabimo kako izgleda mirna, kristalno jasna površina. Že ko ugledamo le njen delček, se nam zdi da "nekaj manjka" in znova vržemo kamen.
V kolikor pa imamo ob seboj človeka, ki posveča pozornost nam in ne valovom na gladini jezera, sčasoma postane nesmiselno metati kamenje, če nikogar ne vznemiri. To je kot igra otroka. V kolikor mu nihče ne posveča pozornosti, bo našel nekaj drugega.
Tako se nam zdijo nekateri ljudje pravi sogovorniki, saj posvečajo pozornost nam, in ne problemom, ki jih sami ustvarjamo in napihujemo. Ob njih se napolnimo z energijo ali pa zgolj odložimo negativno in smo tako pripravljeni na nove podvige. Z ljudmi, ki pa "navijajo" z nami za "negativo" pa izgubljamo energijo in smo po takšnih srečanjih izčrpani, ne zavedajoč se, da smo sami kreatorji svojega počutja.
Zavedanje ujetosti v trenutno čustveno stanje, je najpomembnejša lekcija, ki vodi k polnemu in kvalitetnemu življenju. Kajti le z zavedanjem lahko storimo korak v smer neobsojanja, neocenjevanja, nekritiziranja in zgolj opazovanja in umirjenega doživljanja dogodkov v našem življenju.
Tako da, bodimo pozorni na svoje misli, dejanja in besede...morda nam odkrijejo, da se vedno znova in znova "vračamo" k istim mislim in občutkom. Takrat bomo sposobni storiti življenjsko spremembo.
Love, A.
Vsekakor se z zavedanjem trenutnega počutja in razmišljanja lahko pripravimo do tega, da na stvari pogledamo iz drugega zornega kota. Velikokrat nam drugi ponazorijo kako to storiti, in če smo "pametni", si dovolimo občutiti tudi to. Velikokrat nas negodovanje nad trenutno situacijo tako prevzame, da ne želimo spustiti v bližino nobene pozitivne ideje, češ "tako je, kaj bi si lagali, life sucks".
A prej kot slej se zadeve umirijo in ko čez čas pobrskamo po spominu o trenutkih, nad katerimi smo se razburjali, ugotovimo, da smo pretiravali. Ali še bolje, da se sploh ni imelo smisla razburjat, saj to ni prineslo željenih sprememb.
Dandanes je skoraj nemogoče sedeti na kavi s prijateljem ali znancem, da ne bi eden izmed naju pobentil nad čem v svojem ali celo tujem lajfu. Dejansko se za kritiziranjem življenj drugih skriva nezadovoljstvo nad lastnim. A le malokdo je pripravljen to priznati.
Tako nas misli konstantno napeljujejo h kritiziranju dogajanja okoli sebe, iz kakršnihkoli razlogov že. Razlogi niti niso pomembni, saj so vseskozi produkt razumske presoje kaj je prav ali ne. Presoja pa je vedno odraz vzgoje in družbene pogojenosti. Da pa zna biti družba zelo kritična, pa je tako vsem jasno.
Ne spodbujam k slepemu pozitivnemu smehljanju ob dogodkih, ki bi nam ponavadi razdražili čir na želodcu. Želim le, da se zavemo svojega čustvenega naboja, ki ga ustvarjamo ob negativnih mislih, kritikah in obsodbah. Občutimo svoje fizično stanje in se zavejmo, da takšno energijo oddajamo v okolje. Tako nam bo sčasoma postalo jasno zakaj nas konstantno obdajajo ljudje, ki so po mišljenju podobnim nam (a si tega ne priznamo) in nam gredo konstantno na živce. Podobno privlači podobno.
Nedvomno je fenomenalno, ko se znajdemo v družbi nekoga, ob komer ne moremo biti razdraženi ali jezni. Ne glede na to kaj se dogaja okoli nas. Zakaj? Dejansko so ti ljudje naše nasprotje, ki ustvarjajo umirjeno energijsko polje, ob katerem se naše razdraženo polje ne more "hraniti". Tako nam ne preostane drugega, kot da se prepustimo ali pa še bolj razdraženi odvihramo od takšnega človeka, češ "čudak, ki živi v oblakih, le kako ga takšne stvari ne razburijo"...
To je tako, kot bi metali kamenje v jezero. Ob vsakem kamnu se gladina vzvalovi, a sčasom spet umiri. V kolikor imamo s seboj človeka, ki z nami meče kamenje je gladina konstantno vzvalovana in dejansko sčasoma pozabimo kako izgleda mirna, kristalno jasna površina. Že ko ugledamo le njen delček, se nam zdi da "nekaj manjka" in znova vržemo kamen.
V kolikor pa imamo ob seboj človeka, ki posveča pozornost nam in ne valovom na gladini jezera, sčasoma postane nesmiselno metati kamenje, če nikogar ne vznemiri. To je kot igra otroka. V kolikor mu nihče ne posveča pozornosti, bo našel nekaj drugega.
Tako se nam zdijo nekateri ljudje pravi sogovorniki, saj posvečajo pozornost nam, in ne problemom, ki jih sami ustvarjamo in napihujemo. Ob njih se napolnimo z energijo ali pa zgolj odložimo negativno in smo tako pripravljeni na nove podvige. Z ljudmi, ki pa "navijajo" z nami za "negativo" pa izgubljamo energijo in smo po takšnih srečanjih izčrpani, ne zavedajoč se, da smo sami kreatorji svojega počutja.
Zavedanje ujetosti v trenutno čustveno stanje, je najpomembnejša lekcija, ki vodi k polnemu in kvalitetnemu življenju. Kajti le z zavedanjem lahko storimo korak v smer neobsojanja, neocenjevanja, nekritiziranja in zgolj opazovanja in umirjenega doživljanja dogodkov v našem življenju.
Tako da, bodimo pozorni na svoje misli, dejanja in besede...morda nam odkrijejo, da se vedno znova in znova "vračamo" k istim mislim in občutkom. Takrat bomo sposobni storiti življenjsko spremembo.
Love, A.
No comments:
Post a Comment