Že od nekdaj temeljijo človeški medsebojni odnosi na dejavnosti izbire ljudi, ki jih "spuščamo" v svoje življenje. Izbira je temelj svobode in kot taka naj nikoli ne bi omejevala nikogar. A ljudje se v sodobni družbi, pod pričakovanji okolja, velikokrat uklonimo željam drugih, ki sčasoma tako vodijo naše življenje, da enostavno več ne vemo kdo smo. Temu nekateri pravijo "stres" in res je. Kajti življenje po pričakovanjih drugih je za posameznika kot življenje lutke na vrvicah.
Vsak globoko v sebi hrepeni po lastni svobodi in izražanju samega sebe, a hkrati v želji po ustrezanju drugim, zanika in potiska v ozadje prav to primarno željo po "biti kdor sem". Takšno početje je izredno utrudljivo in sčasoma lahko pušča posledica tako na fizičnem kot psihičnem stanju posameznika. Če ste konstantno utrujeni in nezadovoljni s svojim življenjem je najverjetneje razlog prav zanikanje lastnih želja in potreb. Fizične bolezni so samo manifestacija energije, ki zastaja v vas samih. In pretok le te najbolj ovirajo prav dejanja zanikanja samega sebe.
Kriviti druge za lastno stanje je seveda nesmisel. Tako imamo škarje in platno lastnega življenja vedno v svojih rokah.
Velikokrat vidimo v določenem krogu ljudi posameznike, ki se dejansko ne počutijo samosvoji, a se hkrati "polnijo" z občutkom sprejetosti s strani drugih ljudi. Takšno stanje je seveda kot mavrica na nebu: lepo je dokler traja.
A čim so ti ljudje sami, bodisi zvečer pred spanjem ali pač nimajo priložnosti biti v družbi ljudi, ki jih "sprejemajo", se takoj pojavi nemir, nezadovoljstvo, nejevolja, neprijeten občutek odrinjenosti. Kvazi občutek "ne spadam sem".
Tudi sam sem se pogosto znašel v takšnem položaju in spoznal, da je dejansko edina prava rešitev takšnih situacij, da se začnemo zavedati, da smo mi tisti ki izbiramo, in mi tisti ki sprejemamo.
Kajti čakati, da nas nekdo sprejme in se ob tem "prisesati" na to osebo kot klop, dejansko dolgoročno ne prinaša osebnega zadovoljstva. Tako neprestano čutimo potrebo po ugajanju tistim, ki nas sprejemajo in neprestani potrebi po priznavanju, ljubezni in občutku enakovrednosti. Dejansko postanemo sužnji lastnih strahov po nesprejetosti, zavrženosti in pomanjkanju ljubezni.
Postavimo pa se lahko v drugo vlogo. Pošteno in korektno, ne zgolj z namenom zadovoljiti trenutne lastne potrebe, temveč postati tisti, ki dajejo in hkrati sprejemajo.
Izbrati posameznika, ki ga spustimo v lastno življenje pomeni, ne zgolj sprejeti človeka takšnega kot je, brez potrebe po obsojanju ali spreminjanju - niti pod idejo "saj bo boljše zanj/o". Temveč pomeni tudi dati sebe v celoti, brez strahu pred tem, da ne bomo nekomu ugajali ali da nismo dovolj vredni njihove bližine. Pomeni, se predati - predati v smislu "pustiti videti drugemu kdo v resnici smo".
In to je največje darilo, ki ga lahko damo sebi in drugim.
Življenje postane lažje, saj ne nosimo več s seboj "prtljage" ustrezanja in neprestane potrebe po sprejemanju s strani drugih. Pustimo si, da doživimo tudi zavrnitev, a je ne vzamemo kot lasten poraz, temveč zgolj v potrditev, da ta oseba ni prava za v naše življenje. Ne po naši in ne po njihovi krivdi. Pač nismo kompatibilni - kot olje in voda - ne glede na to kako se trudimo zadeve zmešati bo na koncu v najboljši varianti nastal čuden zmazek, ki bo izmaličil lepoto karakternih posebnosti posameznika.
Tako da začnimo sprejemati sebe takšne kot smo, začnimo ljubiti sebe in odpirajmo vrata drugim, da stopajo v naša življenja. Občutimo paleto čustvenih vzponov in padcev, se dopolnjujmo in rastimo skupaj z ostalimi. Le tako bomo v življenju spoznavali ljudi, ki so nam v danem trenutku "poslani", da z njihovo pomočjo presežemo lastne meje razumevanja bivanja v tem življenju.
Love to all.
Vsak globoko v sebi hrepeni po lastni svobodi in izražanju samega sebe, a hkrati v želji po ustrezanju drugim, zanika in potiska v ozadje prav to primarno željo po "biti kdor sem". Takšno početje je izredno utrudljivo in sčasoma lahko pušča posledica tako na fizičnem kot psihičnem stanju posameznika. Če ste konstantno utrujeni in nezadovoljni s svojim življenjem je najverjetneje razlog prav zanikanje lastnih želja in potreb. Fizične bolezni so samo manifestacija energije, ki zastaja v vas samih. In pretok le te najbolj ovirajo prav dejanja zanikanja samega sebe.
Kriviti druge za lastno stanje je seveda nesmisel. Tako imamo škarje in platno lastnega življenja vedno v svojih rokah.
Velikokrat vidimo v določenem krogu ljudi posameznike, ki se dejansko ne počutijo samosvoji, a se hkrati "polnijo" z občutkom sprejetosti s strani drugih ljudi. Takšno stanje je seveda kot mavrica na nebu: lepo je dokler traja.
A čim so ti ljudje sami, bodisi zvečer pred spanjem ali pač nimajo priložnosti biti v družbi ljudi, ki jih "sprejemajo", se takoj pojavi nemir, nezadovoljstvo, nejevolja, neprijeten občutek odrinjenosti. Kvazi občutek "ne spadam sem".
Tudi sam sem se pogosto znašel v takšnem položaju in spoznal, da je dejansko edina prava rešitev takšnih situacij, da se začnemo zavedati, da smo mi tisti ki izbiramo, in mi tisti ki sprejemamo.
Kajti čakati, da nas nekdo sprejme in se ob tem "prisesati" na to osebo kot klop, dejansko dolgoročno ne prinaša osebnega zadovoljstva. Tako neprestano čutimo potrebo po ugajanju tistim, ki nas sprejemajo in neprestani potrebi po priznavanju, ljubezni in občutku enakovrednosti. Dejansko postanemo sužnji lastnih strahov po nesprejetosti, zavrženosti in pomanjkanju ljubezni.
Postavimo pa se lahko v drugo vlogo. Pošteno in korektno, ne zgolj z namenom zadovoljiti trenutne lastne potrebe, temveč postati tisti, ki dajejo in hkrati sprejemajo.
Izbrati posameznika, ki ga spustimo v lastno življenje pomeni, ne zgolj sprejeti človeka takšnega kot je, brez potrebe po obsojanju ali spreminjanju - niti pod idejo "saj bo boljše zanj/o". Temveč pomeni tudi dati sebe v celoti, brez strahu pred tem, da ne bomo nekomu ugajali ali da nismo dovolj vredni njihove bližine. Pomeni, se predati - predati v smislu "pustiti videti drugemu kdo v resnici smo".
In to je največje darilo, ki ga lahko damo sebi in drugim.
Življenje postane lažje, saj ne nosimo več s seboj "prtljage" ustrezanja in neprestane potrebe po sprejemanju s strani drugih. Pustimo si, da doživimo tudi zavrnitev, a je ne vzamemo kot lasten poraz, temveč zgolj v potrditev, da ta oseba ni prava za v naše življenje. Ne po naši in ne po njihovi krivdi. Pač nismo kompatibilni - kot olje in voda - ne glede na to kako se trudimo zadeve zmešati bo na koncu v najboljši varianti nastal čuden zmazek, ki bo izmaličil lepoto karakternih posebnosti posameznika.
Tako da začnimo sprejemati sebe takšne kot smo, začnimo ljubiti sebe in odpirajmo vrata drugim, da stopajo v naša življenja. Občutimo paleto čustvenih vzponov in padcev, se dopolnjujmo in rastimo skupaj z ostalimi. Le tako bomo v življenju spoznavali ljudi, ki so nam v danem trenutku "poslani", da z njihovo pomočjo presežemo lastne meje razumevanja bivanja v tem življenju.
Love to all.
No comments:
Post a Comment