Vsak se vsaj enkrat v lajfu vpraša "kdo sem?" in le redki dejansko lahko jasno odgovorijo na vprašanje. Večina jih samo skomigne z rameni, ostali pa opisujemo vloge, ki jih igramo v življenju in se skozi njih vidimo kot to kar smo.
A igranje vlog ni to kar smo, saj so vloge same sebi namen in ne kažejo pravega ogledala igralcu. Vloge vstopijo v naše življenje že v otroštvu, ko izkušamo meje potrpljenja svojih staršev ter preostale družbe.
Z leti, bi dejali, da odpade veliko otroških vlog, a se namesto njih pojavijo veliko močnejše, ki s stalno prisotnostjo vedno bolj in bolj meglijo uvid kdo sploh smo. Tako se "prisiljeni" zaradi funkcioniranja v družbenem življenju pustimo ujeti v igranje nekoga, ki ustreza trenutnim situacijam v katerih se znajdemo. Tako izkusimo pestro plat življenja in prav je tako. Izkusiti kaj vse smo lahko je priložnost, ki je ni za zanemarit.
Vprašanje o pravi meji igranja se pojavi, ko se zjutraj zbudimo s težkim srcem in polno glavo mislih kaj nas vse čaka v dnevu. Ko hitimo v službo in po opravkih, ko nakupujemo kot roboti in površno pozdravljamo znance s klasičnim vprašanjem "Kako si?" - ko v bistvu nimamo iskrenega namena prisluhniti kaj bi nam lahko drugi povedal. In ker se tega zavedamo tudi sami največkrat odgovorimo z "v redu, ti?".
Tako postajamo nemi in slepi ujetniki lastnega igranja nečesa kar smo si sami dovolili postati. Iskanje krivca v družbenih pričakovanjih, službenih obveznostih ali čemerkoli že, je neupravičeno.
In največja žalost celotne situacije je, da zgolj iščemo srečo v življenju in se oklepamo trenutkov, ki nam jih poklanjajo igranja razlićnih vlog. Tako se za vedno novimi trenutki pustimo v igri, ki v bistvu ne vodi nikamor - le v konstantno razočaranje in iskanje po še in še. To je utrujajoče. Še kako. Vsak se lahko spomni trenutka ko je bil enostavno izčrpan, a ne zaradi fizičnih naporov, temveč zaradi umskih. Misli so tiste, ki trošijo največ življenjske energije. Saj preko njih vodimo svoja telesa do mej telesnih sposobnosti - in preko njih. Težko je igrati nekaj kar nismo in prekleto lahko je biti to kar smo - vprašanje je le kaj se bomo odločili biti - kočijaž al konj?
Klasičen prikaz je zdravstveno stanje 40 letnika sodobnega Zahodnega načina življenja in 60 letne kmetice nekje v Kambodži, ki je zgolj slišala za TV a si ga ne zna prav predstavljat kakšen sploh je. Medtem ko sodobem človek hira za vsemogočimi alergijami, bolezni ožilja, izgorelostjo zaradi pehanja po uspehu, se kmetici smeje skozi škrbave zobe ko gleda po svoji njivi in 5-ih prašičkih ter 8-ih kurah.
Zakaj?
Enostavno, brez razpredanja: ker kmetica živi trenutek zaradi trenutka samega, medtem ko Zahodnjak živi trenutek za trenutek ki mu sledi - Tako konstantno zamuja življenje v danem trenutku in neuspešno lovi lastno zadovoljstvo.
Rešitev bi lahko iskali v različnih teorijah a najenostavnejša je ta, da si kar si. Problem je ker ne vemo kdo smo, a razum nam ne more dati odgovora na to vprašanje.
Smo to kar smo takrat ko uživamo trenutek, se smejimo na glas, se ne sprašujemo kako izgledamo ali kaj si o nas nekdo misli. To so tisti trenutki, ki nam naj bodo vodilo, da počnemo in razmišljamo to in tisto kar nam daje občutek zadovoljstva.
Pa naj izgleda še tako neumno ali tako nemogoče, če čutimo da je to nekaj kar bi radi počeli, počnimo. Živimo sanje, ki jih konstantno nosimo v glavi a jih, zaradi česarkoli že, ne upamo izživeti.
Tako da, dovolimo si biti to kar smo in če si tega še nismo, prisluhnimo in zaplešimo:
http://www.youtube.com/watch?v=gNmO1iD9KN4
:))
A igranje vlog ni to kar smo, saj so vloge same sebi namen in ne kažejo pravega ogledala igralcu. Vloge vstopijo v naše življenje že v otroštvu, ko izkušamo meje potrpljenja svojih staršev ter preostale družbe.
Z leti, bi dejali, da odpade veliko otroških vlog, a se namesto njih pojavijo veliko močnejše, ki s stalno prisotnostjo vedno bolj in bolj meglijo uvid kdo sploh smo. Tako se "prisiljeni" zaradi funkcioniranja v družbenem življenju pustimo ujeti v igranje nekoga, ki ustreza trenutnim situacijam v katerih se znajdemo. Tako izkusimo pestro plat življenja in prav je tako. Izkusiti kaj vse smo lahko je priložnost, ki je ni za zanemarit.
Vprašanje o pravi meji igranja se pojavi, ko se zjutraj zbudimo s težkim srcem in polno glavo mislih kaj nas vse čaka v dnevu. Ko hitimo v službo in po opravkih, ko nakupujemo kot roboti in površno pozdravljamo znance s klasičnim vprašanjem "Kako si?" - ko v bistvu nimamo iskrenega namena prisluhniti kaj bi nam lahko drugi povedal. In ker se tega zavedamo tudi sami največkrat odgovorimo z "v redu, ti?".
Tako postajamo nemi in slepi ujetniki lastnega igranja nečesa kar smo si sami dovolili postati. Iskanje krivca v družbenih pričakovanjih, službenih obveznostih ali čemerkoli že, je neupravičeno.
In največja žalost celotne situacije je, da zgolj iščemo srečo v življenju in se oklepamo trenutkov, ki nam jih poklanjajo igranja razlićnih vlog. Tako se za vedno novimi trenutki pustimo v igri, ki v bistvu ne vodi nikamor - le v konstantno razočaranje in iskanje po še in še. To je utrujajoče. Še kako. Vsak se lahko spomni trenutka ko je bil enostavno izčrpan, a ne zaradi fizičnih naporov, temveč zaradi umskih. Misli so tiste, ki trošijo največ življenjske energije. Saj preko njih vodimo svoja telesa do mej telesnih sposobnosti - in preko njih. Težko je igrati nekaj kar nismo in prekleto lahko je biti to kar smo - vprašanje je le kaj se bomo odločili biti - kočijaž al konj?
Klasičen prikaz je zdravstveno stanje 40 letnika sodobnega Zahodnega načina življenja in 60 letne kmetice nekje v Kambodži, ki je zgolj slišala za TV a si ga ne zna prav predstavljat kakšen sploh je. Medtem ko sodobem človek hira za vsemogočimi alergijami, bolezni ožilja, izgorelostjo zaradi pehanja po uspehu, se kmetici smeje skozi škrbave zobe ko gleda po svoji njivi in 5-ih prašičkih ter 8-ih kurah.
Zakaj?
Enostavno, brez razpredanja: ker kmetica živi trenutek zaradi trenutka samega, medtem ko Zahodnjak živi trenutek za trenutek ki mu sledi - Tako konstantno zamuja življenje v danem trenutku in neuspešno lovi lastno zadovoljstvo.
Rešitev bi lahko iskali v različnih teorijah a najenostavnejša je ta, da si kar si. Problem je ker ne vemo kdo smo, a razum nam ne more dati odgovora na to vprašanje.
Smo to kar smo takrat ko uživamo trenutek, se smejimo na glas, se ne sprašujemo kako izgledamo ali kaj si o nas nekdo misli. To so tisti trenutki, ki nam naj bodo vodilo, da počnemo in razmišljamo to in tisto kar nam daje občutek zadovoljstva.
Pa naj izgleda še tako neumno ali tako nemogoče, če čutimo da je to nekaj kar bi radi počeli, počnimo. Živimo sanje, ki jih konstantno nosimo v glavi a jih, zaradi česarkoli že, ne upamo izživeti.
Tako da, dovolimo si biti to kar smo in če si tega še nismo, prisluhnimo in zaplešimo:
http://www.youtube.com/watch?v=gNmO1iD9KN4
:))
No comments:
Post a Comment