Skozi življenje doživljamo trenutke in srečujemo osebe, ki puščajo sledi v našem vsakdanu. Sčasoma se ljudje menjajo, trenutki spremenijo, občutenja dozorijo. V množici spominov, ki jih nosimo s seboj, ohranjamo tiste, ki nas opominjajo na prijetne, kot tudi na neprijetne trenutke.
In ker nič ni večno sčasoma ostanejo spomini vse kar nam ostane. Dejansko ne moremo podoživeti istih trenutkov z ljudmi in istih okoliščinah, kot jih imamo v spominu. V kolikor ne izpustimo teh želja, nas počasi a zagotovo zavijejo v meglo, ki nam onemogoča polno doživljanje sedanjega trenutka.
Dejansko je v dani situaciji naš razum naš največji sovražnik. Funkcionira namreč na bazi povezovanja občutenja s sitaucijo in osebo, ki ga je sprožila. Kar je čisto razumsko. Tako ustvari vtis, da so določeni občutki možni samo z določeno osebo. Čeprav globoko v sebi vemo, da temu ni tako, nam tih glas v glavi sporoča, da z dano osebo je to sigurno možno - na podlagi preteklih izkušenj - in tako se oklepamo želje po ostajanju v trenutku, ki nam je prijeten. Dejansko s tem ostajamo v preteklosti, zamujamo sedanjost in ne dopuščamo možnost prihodnosti.
Občutenja so zato, da jih podoživljamo, nadgrajujemo, dopolnjujemo, bogatimo...Za vsak nov korak so potrebne nove okoliščine, novi ljudje, nove situacije. Zato dovolimo, da doživimo spekter občutkov, ki nam jih ponuja življenje na naši poti. Dovolimo si da smo zaljubljeni, srečni, polni smeha, a tudi pripravljeni jokati, biti sami, biti v oporo in si dovoliti prositi za pomoč. Vse to nas namreč dela ljudi, ki so lahko nekomu nov korak na njegovi življenjski poti.
Bodimo del življenja.
Love to all.
In ker nič ni večno sčasoma ostanejo spomini vse kar nam ostane. Dejansko ne moremo podoživeti istih trenutkov z ljudmi in istih okoliščinah, kot jih imamo v spominu. V kolikor ne izpustimo teh želja, nas počasi a zagotovo zavijejo v meglo, ki nam onemogoča polno doživljanje sedanjega trenutka.
Dejansko je v dani situaciji naš razum naš največji sovražnik. Funkcionira namreč na bazi povezovanja občutenja s sitaucijo in osebo, ki ga je sprožila. Kar je čisto razumsko. Tako ustvari vtis, da so določeni občutki možni samo z določeno osebo. Čeprav globoko v sebi vemo, da temu ni tako, nam tih glas v glavi sporoča, da z dano osebo je to sigurno možno - na podlagi preteklih izkušenj - in tako se oklepamo želje po ostajanju v trenutku, ki nam je prijeten. Dejansko s tem ostajamo v preteklosti, zamujamo sedanjost in ne dopuščamo možnost prihodnosti.
Občutenja so zato, da jih podoživljamo, nadgrajujemo, dopolnjujemo, bogatimo...Za vsak nov korak so potrebne nove okoliščine, novi ljudje, nove situacije. Zato dovolimo, da doživimo spekter občutkov, ki nam jih ponuja življenje na naši poti. Dovolimo si da smo zaljubljeni, srečni, polni smeha, a tudi pripravljeni jokati, biti sami, biti v oporo in si dovoliti prositi za pomoč. Vse to nas namreč dela ljudi, ki so lahko nekomu nov korak na njegovi življenjski poti.
Bodimo del življenja.
Love to all.
No comments:
Post a Comment