Poletje se počasi izteka in za nami je ležerno poležavanje ob morju ali drugih počitniških krajih, predvsem za mlade pa prav tako konec pogledovanja za drugim spolom, za istim spolom ali karkoli pač komur ustreza.
Poletje je vedno en tak fin čas, da lahko resnično pri sebi spoznaš koliko ceniš in spoštuješ sam sebe, koliko se imaš sam rad in koliko na vse našteto vplivajo mnenja drugih.
Še pred pravim začetkom poletja se veliko deklet začne pripravljat na manjše shujševalne kure, obiski v solariju se množijo, odrekajo se nekaterim sladkim razvadam, ki so jih čez zimo "grele" s svojim nikoli razočarajočim okusom.
Za zimo pride pomlad in tej sledi poletje in v tem zaporedju se začnejo tudi pomisleki glede lastnega izgleda, kje se je nabralo preveč in kje bi se dalo kaj postoriti da se koža malo bolj napne, sveti, porjavi in kaj vem kaj še vse.
Da ti problemi samopodobe niso vezani samo na ženski spol poskrbijo vsi moški, ki ob prvih sončnih žarkih začnejo razkazovati bicepse, tricepse in kaj vem še katere -cepse, ki so jih pred tem skrbno utrjevali v upanju da bodo z njimi naredili vtis na okolico.
Zakaj vse to, se vprašam. Zakaj je pozimi ok imeti malo več kilogramov, imeti kako mišico nenatrenirano in se prepuščati kulinaričnim užitkom vseh vrst? Je zato, ker smo bolj oblečeni in se manjše družbene nesprejemljivosti ne opazijo takoj? Seveda.
Ampak a je potrebno ugajat vsem s tem kako izgledamo? A smo kaj manj v redu človek pozimi ko nam je bolj "vseeno" kako fizično izgledamo kot pa poleti?
Kaj nas določa? Naša fizična podoba, naša mentalna podoba ali karakterna? Vse po malem, le vprašanje je katera nas kdaj v življenju vodi. Voditi pa se pustijo ovce in naj se ne bi ljudje. Imamo lastno voljo, lastno izbiro, in kljub temu delujemo kot nam družbeni sistem prikrito in odkrito diktira.
Mislim da je prav, da človek posluša samega sebe in zgolj samega sebe. Pa ne tisti del ki ga je programirala družba, temveč tistega, ki ga slišimo takrat, ko smo popolnoma obupani, izčrpani ali kako drugače na koncu z močmi. Takrat družbeno pogojeni jaz utihne in dovoli, da se Jaz spet zasliši. Temu je pametno prisluhniti. Ta je tisti, ki nas nikoli ne graja in nas nikoli ne pohvali. Ta je tisti, ki nas ne ocenjuje, ne kategorizira, ne predalčka. Ta je tisti, ki nas sprejema takšne kot v resnici smo tisti trenutek. Grdi, lepi, debeli, suhi, zamaščeni in koščeni, vse to ne obstaja. To so projekcije okolice. Že če pomislimo, da ima vsak drugačno predstavo kaj je debelo in kaj suho nam da vedet, da je vse skupaj en velik šov, ki nam diktira, v katerih okvirih smo družbeno sprejemljivi, lepi, bogati in v katerih ne. Bedarija.
Postavimo si lastne okvirje, ali še bolje ne postavimo si nobenih okvirjev. Živimo svobodno, kot začutimo tisti trenutek da je prav. Prav za nas, da se bomo počutili dobro tisti trenutek in da si ne bomo kasneje tega očitali. To je vsa skrivnost kako se izogniti domnevam kaj drugi menijo o nas in koliko je to pomembno. Pomembni smo mi in samo mi.
Poletje je vedno en tak fin čas, da lahko resnično pri sebi spoznaš koliko ceniš in spoštuješ sam sebe, koliko se imaš sam rad in koliko na vse našteto vplivajo mnenja drugih.
Še pred pravim začetkom poletja se veliko deklet začne pripravljat na manjše shujševalne kure, obiski v solariju se množijo, odrekajo se nekaterim sladkim razvadam, ki so jih čez zimo "grele" s svojim nikoli razočarajočim okusom.
Za zimo pride pomlad in tej sledi poletje in v tem zaporedju se začnejo tudi pomisleki glede lastnega izgleda, kje se je nabralo preveč in kje bi se dalo kaj postoriti da se koža malo bolj napne, sveti, porjavi in kaj vem kaj še vse.
Da ti problemi samopodobe niso vezani samo na ženski spol poskrbijo vsi moški, ki ob prvih sončnih žarkih začnejo razkazovati bicepse, tricepse in kaj vem še katere -cepse, ki so jih pred tem skrbno utrjevali v upanju da bodo z njimi naredili vtis na okolico.
Zakaj vse to, se vprašam. Zakaj je pozimi ok imeti malo več kilogramov, imeti kako mišico nenatrenirano in se prepuščati kulinaričnim užitkom vseh vrst? Je zato, ker smo bolj oblečeni in se manjše družbene nesprejemljivosti ne opazijo takoj? Seveda.
Ampak a je potrebno ugajat vsem s tem kako izgledamo? A smo kaj manj v redu človek pozimi ko nam je bolj "vseeno" kako fizično izgledamo kot pa poleti?
Kaj nas določa? Naša fizična podoba, naša mentalna podoba ali karakterna? Vse po malem, le vprašanje je katera nas kdaj v življenju vodi. Voditi pa se pustijo ovce in naj se ne bi ljudje. Imamo lastno voljo, lastno izbiro, in kljub temu delujemo kot nam družbeni sistem prikrito in odkrito diktira.
Mislim da je prav, da človek posluša samega sebe in zgolj samega sebe. Pa ne tisti del ki ga je programirala družba, temveč tistega, ki ga slišimo takrat, ko smo popolnoma obupani, izčrpani ali kako drugače na koncu z močmi. Takrat družbeno pogojeni jaz utihne in dovoli, da se Jaz spet zasliši. Temu je pametno prisluhniti. Ta je tisti, ki nas nikoli ne graja in nas nikoli ne pohvali. Ta je tisti, ki nas ne ocenjuje, ne kategorizira, ne predalčka. Ta je tisti, ki nas sprejema takšne kot v resnici smo tisti trenutek. Grdi, lepi, debeli, suhi, zamaščeni in koščeni, vse to ne obstaja. To so projekcije okolice. Že če pomislimo, da ima vsak drugačno predstavo kaj je debelo in kaj suho nam da vedet, da je vse skupaj en velik šov, ki nam diktira, v katerih okvirih smo družbeno sprejemljivi, lepi, bogati in v katerih ne. Bedarija.
Postavimo si lastne okvirje, ali še bolje ne postavimo si nobenih okvirjev. Živimo svobodno, kot začutimo tisti trenutek da je prav. Prav za nas, da se bomo počutili dobro tisti trenutek in da si ne bomo kasneje tega očitali. To je vsa skrivnost kako se izogniti domnevam kaj drugi menijo o nas in koliko je to pomembno. Pomembni smo mi in samo mi.
No comments:
Post a Comment