Vsakemu se vsaj enkrat v življenju zgodi, da se znajde v situaciji, kjer resno podvomi v moč resnične Ljubezni, njene prevlade nad vsem ostalim in nad njeno sposobnostjo voditi nas in dopuščati nam biti to kar smo in hkrati imeti ob sebi nekoga ki nas takšne sprejme.
Vsak se znajde v situaciji ko je ljubezen prisotna, mogoče celo pristna, tista pisana z velikim L, pa se stvari vseeno podrejo kot hišica iz kart in na koncu ostanemo sami na pogorišču svojih sanj. Sanj ki jih večinoma sami polijemo z bencinom in zažgemo. Odvisno je samo kaj predstavlja bencin za naše sanje. Bencin je lahko kariera, denar, nov dom, želja po družini, želja po svobodi, želja po neutesnenjosti, želja po več in več.
Želje so ena fina stvar, dokler ne postanejo edino gibalo našega življenja. Ko postane potreba po zadovoljitvi želja edino kar nas goni v življenju. Takrat imamo problem. Takrat ne moremo Ljubiti. Takrat tudi resnična Ljubezen ni dovolj. Zakaj? Ker ne vidimo v njej vse kar resnično potrebujemo temveč vidimo v vseh prej naštetih željah rešitev za naše strahove in dvome. Strahove da "to je zdaj to, konec čagiranja, popivanja s prijatelji, gledanja za drugim spolom, delanju "bedarij", prdenju, riganju in čohanju po jajcih". Konec vsega, kar nam je do sedaj predstavljalo neko vrsto svobodo, neodvisnost in možnost lastnega odločanja kaj bomo in kdaj bomo.
Dragi moji, vedno ko se pojavi potreba po tem, da naredimo nekaj, to naredimo. Tako je tudi prav, le dopustimo ne, da nam bodo vedno nove potrebe prikrajšale uživanje sadov že izpolnjenih potreb.
Svoboda in neodvisnost sta vedno prisotna le dovoliti si ju moramo. Če nas nekdo za to obsoja je pametno o tem spregovoriti, povedati svoje mnenje in na koncu ugotoviti kaj koga moti in ali je smiselno še dalje vztrajati v zvezi.
Smo kar smo in to bomo vedno ostali. Če bomo igrali bomo tudi nekdo. Če se bomo prilagajali bomo tudi nekdo. Če se bomo pustili voditi bomo tudi nekdo. Ampak vedno bomo nekje pod vsem še vedno Mi Mi. In dokler se tega zavedamo, si dovolimo biti to kar smo, se tega ne sramujemo ali zatiramo zaradi želja drugih, potem nam ne more uiti sreča v Ljubezni. Ljubiti pomeni sprejemati sebe in druge takšne kot so, se učiti funkcionirati v zvezi, kjer je vedno prisotna mera prilagajanja in kompromisov. Ki so tudi OK saj preko njih spoznavamo tudi lastne razsežnosti, ki jih drugače mogoče ne bi.
In ko se vzpostavi to ravnotežje med lastnim zavedanjem kdo smo in kdaj smo srečni in tem kje in kdaj je treba kaj "požreti", se čemu prilagoditi, se čemu odpovedati, si kaj izboriti in si kaj dovoliti, potem je vedno Ljubezen dovolj.
Do tega ravnotežja pa je pot lahko dolga in zavita, polna padcev in ovir, ali pa je preprosta in kratka, odvisno pač koliko smo v stiku z zavedanjem kdo smo. Ko nam je ta slika jasna je večina poti že za nami. Takrat namreč "vemo" kako funkcioniramo in kje so naše meje. Takrat vemo kje je zdrava meja odpovedovanja in prilagajanja. Takrat se v bistvu niti ne ukvarjamo s tem ali se prilagajamo, odpovedujemo, delamo kompromise ali karkoli že, ker enostavno vemo, da je tudi to del nas in nas dela takšne kot smo - edinstvene unikate.
Vsak se znajde v situaciji ko je ljubezen prisotna, mogoče celo pristna, tista pisana z velikim L, pa se stvari vseeno podrejo kot hišica iz kart in na koncu ostanemo sami na pogorišču svojih sanj. Sanj ki jih večinoma sami polijemo z bencinom in zažgemo. Odvisno je samo kaj predstavlja bencin za naše sanje. Bencin je lahko kariera, denar, nov dom, želja po družini, želja po svobodi, želja po neutesnenjosti, želja po več in več.
Želje so ena fina stvar, dokler ne postanejo edino gibalo našega življenja. Ko postane potreba po zadovoljitvi želja edino kar nas goni v življenju. Takrat imamo problem. Takrat ne moremo Ljubiti. Takrat tudi resnična Ljubezen ni dovolj. Zakaj? Ker ne vidimo v njej vse kar resnično potrebujemo temveč vidimo v vseh prej naštetih željah rešitev za naše strahove in dvome. Strahove da "to je zdaj to, konec čagiranja, popivanja s prijatelji, gledanja za drugim spolom, delanju "bedarij", prdenju, riganju in čohanju po jajcih". Konec vsega, kar nam je do sedaj predstavljalo neko vrsto svobodo, neodvisnost in možnost lastnega odločanja kaj bomo in kdaj bomo.
Dragi moji, vedno ko se pojavi potreba po tem, da naredimo nekaj, to naredimo. Tako je tudi prav, le dopustimo ne, da nam bodo vedno nove potrebe prikrajšale uživanje sadov že izpolnjenih potreb.
Svoboda in neodvisnost sta vedno prisotna le dovoliti si ju moramo. Če nas nekdo za to obsoja je pametno o tem spregovoriti, povedati svoje mnenje in na koncu ugotoviti kaj koga moti in ali je smiselno še dalje vztrajati v zvezi.
Smo kar smo in to bomo vedno ostali. Če bomo igrali bomo tudi nekdo. Če se bomo prilagajali bomo tudi nekdo. Če se bomo pustili voditi bomo tudi nekdo. Ampak vedno bomo nekje pod vsem še vedno Mi Mi. In dokler se tega zavedamo, si dovolimo biti to kar smo, se tega ne sramujemo ali zatiramo zaradi želja drugih, potem nam ne more uiti sreča v Ljubezni. Ljubiti pomeni sprejemati sebe in druge takšne kot so, se učiti funkcionirati v zvezi, kjer je vedno prisotna mera prilagajanja in kompromisov. Ki so tudi OK saj preko njih spoznavamo tudi lastne razsežnosti, ki jih drugače mogoče ne bi.
In ko se vzpostavi to ravnotežje med lastnim zavedanjem kdo smo in kdaj smo srečni in tem kje in kdaj je treba kaj "požreti", se čemu prilagoditi, se čemu odpovedati, si kaj izboriti in si kaj dovoliti, potem je vedno Ljubezen dovolj.
Do tega ravnotežja pa je pot lahko dolga in zavita, polna padcev in ovir, ali pa je preprosta in kratka, odvisno pač koliko smo v stiku z zavedanjem kdo smo. Ko nam je ta slika jasna je večina poti že za nami. Takrat namreč "vemo" kako funkcioniramo in kje so naše meje. Takrat vemo kje je zdrava meja odpovedovanja in prilagajanja. Takrat se v bistvu niti ne ukvarjamo s tem ali se prilagajamo, odpovedujemo, delamo kompromise ali karkoli že, ker enostavno vemo, da je tudi to del nas in nas dela takšne kot smo - edinstvene unikate.
No comments:
Post a Comment