Preživetje vs. Doživetje

V Življenju se najdejo trenutki, ko nas ujame tok strahu pred pomanjkanjem in potreba po preživetju, za doseganje katerega opravičujemo jemanje drugim, da bi imeli sami. Subtilna sila strahu pronica v dojemanje in delovanje iluzije življenja. Iluzije zato, ker je kreirana kot vsota odsevov preteklih izkušenj in projekcij pričakovane prihodnosti. Tako se gradijo tirnice življenja, ki nas vodijo po znanem proti znanemu. A spoznavanju razsežnosti Življenja ni namenjena omejena vožnja po znanem proti znanemu. Temveč v odkrivanju novega skozi doživljanje neznanega.

Znanje, uvid, vedenje so osnova zavedanja potencialov, ki se skrivajo v neznanem. So razvojna stopnja otroške radovednosti. In kot taka del vsakega izmed nas. Tako kot otroke spodbujamo k odkrivanju in spoznavanju Življenja je smiselno omogočati nadaljevanje tega v dobi »odraslosti«. Odkrivanje Življenja se ne konča s prehodom v dobo odraslosti, temveč se zgolj preobrazi v drugačno obliko.

V obliko, ki temelji na delitvi, na podajanju znanja, ki smo ga odkrili tekom lastnega raziskovanja. Nismo ga ustvarili, temveč zgolj odkrili tančico nevednosti, ki zakriva zavedanje Življenja. Tančico nevednosti, ki ločuje neločljivo, ki trdi »moje, tvoje« in pozablja da Je Vse del Vse(h). Tančico, ki kopiči materialno in skriva vedenje ter na koncu premine. Zakriva zavedanje Življenja, ki je del vseh in kot takšno na razpolago vsem v vsem svojem sijaju. Bedo ustvarja življenje v nevedenju.

Zato je pRodajanje znanja, vedenja, uvida zgolj hranjenje strahu pred pomanjkanjem in opravičevanje zablode ločenosti mene in tebe. S pRodajanjem se pogojuje Življenje, češ če imaš za kupit ga živiš, če ne, pa ne. Življenja se ne da prodati in kupiti. Življenje je.

Znanje, vedenje, uvidi se podajajo (brez R-ja). In na drugi strani prejemajo. Življenje je kot ekipni šport, kjer s podajanjem, prejemanje, deljenjem in spodbujanjem Ekipa doseže cilj. In Cilj ni premagati nasprotnika, temveč Skupaj doseči napredek. Kolikokrat v športu kljub negativnemu rezultatu vidimo sijaj v očeh igralcev in trenerjev, ki se zavedajo pravkar zapisanega. Vrednost Življenja se ne šteje v minljivem materialnem, temveč v doživetem večnem. Materialno potrebuje potrjevanje, ki vodi v neskončno gonjo po več za ohranjanje tega kar že je. Doživeto ostane za vedno, ker je večno in se zaveda tega da Je.

Podajanje spodbuja zavedanje povezanosti in pomembnosti vsakega posameznega člena. Ozavešča Življenje kot vsoto posameznih delov. Daje smisel brezpogojnemu deljenju osvojenega saj se zaveda pomembnosti skupnega napredka. Omogoča opuščanje strahu pred pomanjkanjem saj s podajanjem hkrati prejemamo. Z deljenjem ustvarjamo novo. Prejemamo to kar podajamo. Tako kot ko jemljemo odsevu v ogledalu, jemljemo sami sebi, in ko dajemo odsevu dajemo sami sebi (dejansko preizkusi pred ogledalom).

Potreba po preživetju sloni na prepričanju, da lahko ohranimo materialno kot večno. Da lahko neskončno bivamo v stanju kakršnem smo. Trudimo se ohraniti nekaj kar že je.

A namesto da se osredotočamo na odsev(življenje) se posvetimo svetlobi(Življenju). In ta je večna in povsod. In mi smo njen žarek, ki trenutno ustvarja odsev materialnega bivanja. Ko bo odsev minil, tako kot mine zora, bo svetloba ostala in kot del nje tudi žarki.

Zato naj bo dojemanje Življenja, namesto na potrebi po Preživetju in ohranjanju večnega, grajeno na njegovem Doživljanju, Podajanju, Deljenju.  

Človek človeku najlepše darilo

V času praznične nakupovalne mrzlice se človek vpraša v čem je smisel vsega kaosa okoli daril, ki bi naj izkazovale ne vem kaj. Kot da v materialnem obdarovanju ležijo vse rešitve in olajšanja potreb po radosti, zadovoljstvu in ljubezni do sočloveka.

Da je to zgolj oguljena, komercialno naravnana laž velikih korporacij, ki z naivnostjo potrošnikov služijo bajne denarce, je znano že skoraj vsem. A še vedno vsako leto ista zgodba – nakupovanje, nakupovanje, nakupovanje.

In pride trenutek obdarovanja in je smeh in veselje in »ahhhh« in »ohhhh« in mine dan in je skoraj vse spet po starem.

Materialna darila seveda dajo občutek vrednosti obdarjencu in občutek izkazane naklonjenosti darovalcu, a takšno obdarovanje ne obstane. Stvari se porabijo, obrabijo, zavržejo in človek spet čaka na naslednjo praznično priložnost, da obudi prijetne občutke, ki jih podzavestno veže na praznični čas.

Da je lahko vsak dan praznik v pravem pomenu besede, se je potrebno zagledati vase in si priznati, da skozi praznično rajanje najbolj pridobimo ob druženju s prijatelji, družino ali (ne)znanci. Gre za človeški faktor, ki daje dolgoročen občutek iskrene pripadnosti, Ljubezni.

Kajti zgolj z iskrenim izkazovanjem Ljubezni lahko dosežemo večno Srečo.

In iskrenost se nikoli ne izkaže bolje kot s toplim objemom, stiskom rok, nasmehom, toplo, tolažilno, spodbudno besedo. To pričara občutek topline v srcu posameznika. To je tisto, kar iščejo potrošniki v materialnem obdarovanju.

Da je človek človeku najlepše darilo si samo oglejte trenutke snidenja na večjih mednarodnih letališčih. Kjer tečejo solze sreče in ljubezni, ko se spet srečajo sorodne duše. Kjer ni pomembno kaj ima človek v danem trenutku oblečeno, kako diši, kaj nosi v kovčku. Kjer je pomemben zgolj trenutek, ko se odpre Srce posameznika in se poveže z drugim.

Tako da dovolite si biti iskreni. Delite trenutke iskrene Sreče. Podarite del sebe. In verjemite, to vas bo izpopolnilo bolj kot karkoli drugega.

Dojemajmo življenje kot zgodbo skozi naše oči

Ljudje smo podvrženi interpretiranju dogodkov, stanj in razpoloženj življenja. Največja utvara, ki si jo s tem delamo je, da verjamemo v zgodbo (kot edino in absolutno resnico), ki nam jo napletejo naši možgani. Ta čudovit, vedno učeč organ je podvržen vplivom človeške psihe, ki jo večina ne jemlje v zakup pri interpretaciji naštetega. In sposobnost lastnega dodajanja »dejstev« za zapolnitev manjkajočih delov zgodbe, je drugo zavajajoče orožje.

Verjamem, da se je vsak že znašel v situaciji, ko je za razumevanje uporabil izkušnje iz preteklosti in s tem povozil možnost drugačnega spoznavanja sedanjosti. Spomini preteklosti so odraz takratne realnosti (ki je seveda ironično tudi odsev razumske razlage) in zato sodijo tja od koder prihajajo. Ne rečem, da spomini in izkušnje ne nudijo orodij za hitrejše in uspešnejše reševanje življenjskih situacij - dokler se zavedamo, da nobena situacija ni identična drugi in da z uporabo izkušenj zgolj preskakujemo ovire (vprašanje je samo ali jih ne preskakujemo predramatično oz. jih razbijamo brez dodatnega učenja).

Dejstvo je, da je že »nekje« zapisano da »vem, da nič ne vem«. Za razumskega človeka absurdna izjava, za zavedajoče človeka življenjska resnica.

Velikokrat sami ne najdemo besed za opis lastnega doživljanja in smo nesrečni ali celo jezni, da drugi ne razumejo kaj se z nami dogaja. In prav ironično je prepričanje, da lahko razumemo kakršnokoli dogajanje v življenju drugih. Lahko si zgolj predstavljamo. Pomeni, da si ustvarimo lastno sliko. Ta slika je naša in če nam ni všeč jo lahko vedno spremenimo. To je moč lastne interpretacije. Kriviti druge za naše dojemanje življenja je absurdno. Seveda praktično za tiste, ki rabijo krivca, a ko s prstom kažemo na druge, trije (prsti) kažejo na nas (subtilno orodje višje sile za dojemanje lastne vrednosti (krivde)).

In ja, resnica je, bila, in vedno bo, da smo sami kreatorji lastnega življenja.

Tako da dojemajmo življenje kot zgodbo skozi naše oči in razumimo, da nihče nima identične. Tako bomo lažje shajali z drugimi in s seboj.

Love 2 all.