Vsakdo se je že znašel v situaciji, ko se je od njega pričakovalo, da se opraviči za dejanja storjena nekomu drugemu.
Ponavadi gre za dejanja, ki povzročijo bolečino in žalost pri drugi osebi, včasih pa tudi za dejanja, ki povzročajo lagodje tretji osebi.
V vsakem primeru je opravičevanje, po mojem skromnem mnenju, precenjeno. Zakaj? Pa poglejmo.
Nisem za opravičevanje dejanj, ki niso zlonamerna. Se pravi, ko izrečemo, storimo nekaj, s čimer nismo želeli drugi osebi nič slabega.
Velikokrat (ali pa kar vedno) je reakcija na naša dejanja odgovornost osebe, ki jih doživlja.
Boste rekli da pretiravam, a naj pojasnim.
Nekomu v šali rečemo "butec" (ali kaj podobnega): nekdo se bo zasmejal in lajf bo tekel dalje v zavedanju, da je bila šala; drugi bo povesil nos in pričakoval opravičilo.
Gre za 2 različna načina dojemanja istega dejanja. Zato opravičevanje za takšno dejanje ni smiselno.
Zakaj?
Ker s tem omejimo svoj način izražanja v strahu pred narobe razumljenimi dejanji. Plus, dajemo potuho problemu, ki ga ima užaljeni, saj vsaka užaljenost zgolj kaže na neravnovesje v njegovem lastnem bitju.
Dejanja so namreč zgolj provokatorji, neravnovesja v psihi človeka pa se pustijo sprovocirati. Tako da se je, takrat ko smo užaljeni, bolje zamisliti zakaj je temu tako.
A ne tako, da iščemo krivca v besedah in dejanjih drugih, temveč v lastnem načinu doživljanju dogajanja okoli sebe.
Verjamem, da se marsikdo ne strinja z mano, ampak hej, tudi prav, ne zamerim.;)
Vsekakor je opravičilo na mestu, ko storimo nekaj z namenom, da bomo drugega prizadeli. To se velikokrat kaže tako, da z določenim dejanjem namerno sprovociramo del sogovornikove psihe. Ker vemo kje je ranljiv, je toliko bolj očitno, da gre za namerno dejanje. Nihče ni imun na namerno zlonamerno početje, vsakogar "zanese" tu in tam in "pokne po glavi" nekoga ki mu gre na živce, ga je užalil ali iz kakršnegakoli drugega butastega razloga.
Butastega razloga?
Da, butastega, saj so vsa omenjena stanja, ki povzročijo zlonamerno dejanje, naše lastno neravnovesje in ne posledica dejanj drugih.
In smo spet na začetku.
Tako da dragi moji, če ne dobite vedno opravičila ne smatrajte da je druga oseba nesramna do skrajnosti. Mogoče razmišlja enako kot jaz.
In če boste čutili, da niste storili nič narobe, se nikakor ne opravičujte, saj se nimate za kaj. Ne omejujte sami sebe, saj vas okolica že dovolj.
p.s. v kolikor te zanima kaj sem mislil pod "dejanja, ki povzročajo lagodje tretji osebi" gre za klasično ljubosumno stanje, ki temelji na pomanjkanju ljubezni v otroštvu posameznika.
Tako da če meniš, da si zaslužiš enake ljubezni od osebe, ki jo ta daje nekomu drugemu, ne pričakuj opravičila za njegovo/njeno širjenje ljubezni, temveč si najdi nekoga ki bo delil ljubezen s tabo.;)
Ponavadi gre za dejanja, ki povzročijo bolečino in žalost pri drugi osebi, včasih pa tudi za dejanja, ki povzročajo lagodje tretji osebi.
V vsakem primeru je opravičevanje, po mojem skromnem mnenju, precenjeno. Zakaj? Pa poglejmo.
Nisem za opravičevanje dejanj, ki niso zlonamerna. Se pravi, ko izrečemo, storimo nekaj, s čimer nismo želeli drugi osebi nič slabega.
Velikokrat (ali pa kar vedno) je reakcija na naša dejanja odgovornost osebe, ki jih doživlja.
Boste rekli da pretiravam, a naj pojasnim.
Nekomu v šali rečemo "butec" (ali kaj podobnega): nekdo se bo zasmejal in lajf bo tekel dalje v zavedanju, da je bila šala; drugi bo povesil nos in pričakoval opravičilo.
Gre za 2 različna načina dojemanja istega dejanja. Zato opravičevanje za takšno dejanje ni smiselno.
Zakaj?
Ker s tem omejimo svoj način izražanja v strahu pred narobe razumljenimi dejanji. Plus, dajemo potuho problemu, ki ga ima užaljeni, saj vsaka užaljenost zgolj kaže na neravnovesje v njegovem lastnem bitju.
Dejanja so namreč zgolj provokatorji, neravnovesja v psihi človeka pa se pustijo sprovocirati. Tako da se je, takrat ko smo užaljeni, bolje zamisliti zakaj je temu tako.
A ne tako, da iščemo krivca v besedah in dejanjih drugih, temveč v lastnem načinu doživljanju dogajanja okoli sebe.
Verjamem, da se marsikdo ne strinja z mano, ampak hej, tudi prav, ne zamerim.;)
Vsekakor je opravičilo na mestu, ko storimo nekaj z namenom, da bomo drugega prizadeli. To se velikokrat kaže tako, da z določenim dejanjem namerno sprovociramo del sogovornikove psihe. Ker vemo kje je ranljiv, je toliko bolj očitno, da gre za namerno dejanje. Nihče ni imun na namerno zlonamerno početje, vsakogar "zanese" tu in tam in "pokne po glavi" nekoga ki mu gre na živce, ga je užalil ali iz kakršnegakoli drugega butastega razloga.
Butastega razloga?
Da, butastega, saj so vsa omenjena stanja, ki povzročijo zlonamerno dejanje, naše lastno neravnovesje in ne posledica dejanj drugih.
In smo spet na začetku.
Tako da dragi moji, če ne dobite vedno opravičila ne smatrajte da je druga oseba nesramna do skrajnosti. Mogoče razmišlja enako kot jaz.
In če boste čutili, da niste storili nič narobe, se nikakor ne opravičujte, saj se nimate za kaj. Ne omejujte sami sebe, saj vas okolica že dovolj.
p.s. v kolikor te zanima kaj sem mislil pod "dejanja, ki povzročajo lagodje tretji osebi" gre za klasično ljubosumno stanje, ki temelji na pomanjkanju ljubezni v otroštvu posameznika.
Tako da če meniš, da si zaslužiš enake ljubezni od osebe, ki jo ta daje nekomu drugemu, ne pričakuj opravičila za njegovo/njeno širjenje ljubezni, temveč si najdi nekoga ki bo delil ljubezen s tabo.;)
No comments:
Post a Comment